Zaseg zamrznjenega premoženja je prava poteza

Medtem ko ruska vojna proti Ukrajini še naprej pustoši tako na regionalni kot svetovni ravni, ukrajinsko ljudstvo in njegovi zavezniki kažejo izjemno odločnost in pogum. Toda skoraj dve leti po tem, ko je Rusija začela svojo obsežno invazijo, je vse bolj jasno, da mednarodna skupnost lahko in mora storiti veliko več, da bi pomagala.

Čeprav so države G7 in druge vlade po svetu zelo velikodušno podpirale ukrajinska vojna prizadevanja, se v nekaterih krogih kažejo znaki vse večje utrujenosti, kar je Rusija očitno pričakovala. Ker Združene države Amerike in Evropska unija decembra Ukrajini niso namenile več kot sto milijard dolarjev pomoči, se je kot možna rešitev ponovno pojavila zamisel o zasegu ruskega premoženja, ki so ga zamrznile zahodne države.

Čeprav bi zaseg teh sredstev okrepil ukrajinsko moralo in finance, so oblikovalci politik na obeh straneh Atlantika previdni. Kot je pred kratkim poročal The New York Times, se najvišji ameriški uradniki bojijo, da bi tak precedens druge države odvrnil od tega, da bi svoja sredstva deponirale v newyorški centralni banki ali jih imele v dolarjih.

Vendar zaskrbljenost, da bi druge vlade zaradi strahu pred prihodnjimi zasegi svojih sredstev v ZDA lahko postale previdne, ne upošteva nekaterih ključnih vidikov. Zaseg zamrznjenih sredstev Rusije ne bi vplival na sredstva drugih držav ali spremenil spodbud vlad, ki ne načrtujejo velike vojne. Poleg tega zahodne države s tem, ko ne zasežejo teh sredstev, sporočajo, da vlade, ki vodijo brutalne agresivne vojne, lahko kršijo mednarodno pravo in imajo hkrati od tega korist, da bi se izognile posledicam svojih dejanj. Namesto tega bi morali voditelji skupine G7 poslati jasno sporočilo: nobena država ne more imeti obojega. Takšni zasegi bi lahko odvračali druge slabe akterje od kršenja mednarodnega prava in tako delovali kot ukrep za krepitev miru.

Domnevni negativni učinek zasega ruskega premoženja na pripravljenost drugih držav, da deponirajo sredstva v ZDA in Evropi, če bi bil resničen, bi se pokazal že, ko so bila ta sredstva zamrznjena na začetku leta 2022. Opaziti ni bilo nobenega bega kapitala iz ZDA ali Evrope. Delno zato, ker obstaja le malo varnih alternativ uveljavljenemu finančnemu sistemu. Ob predpostavki, da bodo vlade postale previdne pri hranjenju svojih sredstev v ZDA, Evropi ali na Japonskem – kje drugje jih bodo hranile? Tudi če pustijo ob strani pomisleke, kot je nadzor nad kapitalom, ali bi se počutile varneje, če bi svoj denar hranile, na primer, v kitajskih institucijah?

Poleg tega bi evropske in japonske institucije morda imele koristi, če bi se druge potencialno »agresivne« države odločile, da ne bodo hranile vlog v ZDA, vendar bi bil finančni učinek zanemarljiv. Številni ekonomisti pravzaprav trdijo, da so takšni prilivi kapitala prej strošek kot korist. Ker vodijo k apreciaciji valute, otežujejo izvoz blaga in konkuriranje uvozu, s tem pa uničujejo delovna mesta.

Nekateri financerji bi lahko utrpeli izgube. Toda večina sredstev, ki jih imajo v ZDA, so le rezerve, deponirane v ameriški centralni banki, ki ne prinašajo neposrednih koristi Wall Streetu. Enako velja za Euroclear, belgijsko finančno institucijo, v kateri je shranjena večina ruskih sredstev.

Drugi, s tem povezan argument proti zasegu sredstev je, da ga je mogoče izvesti le enkrat, kajti po izvedbi nobena država ne bi pustila svojih rezerv ali drugih sredstev v ZDA ali EU. Toda tudi če je ta argument resničen, ni prepričljiv: orodje, ki ga ni mogoče uporabiti, je v bistvu brez vrednosti, in še nikoli ni bilo primernejšega časa za njegovo uporabo kot zdaj.

Na koncu mora Rusija prevzeti odgovornost. Čeprav ne more v celoti nadomestiti škode, ki jo je povzročila Ukrajini, bi morala plačati vsaj fizično škodo in pokriti stroške obnove. Kadar posameznik stori kaznivo dejanje, ki škoduje drugi osebi, je dolžan zagotoviti odškodnino. Pogosto se premoženje posameznikov zaseže, da se zagotovi izpolnitev te obveznosti. Enako načelo velja za države. Čeprav so zasegi premoženja pogosto zapleteni, bi se ruski primer lahko izkazal za izjemo, saj je premoženje, ki ga je treba zaseči, že zamrznjeno.

Pravni strokovnjaki lahko trdijo, da je boljši pristop ponuditi Kijevu posojila in uporabiti zamrznjena sredstva kot zavarovanje, saj bi bila Rusija prisiljena izbrati med neposrednim nadomestilom Ukrajini in zaplembo teh sredstev. Vendar je takšne tehnične podrobnosti najbolje prepustiti pravnikom. Dejstvo je, da Ukrajina zdaj potrebuje denar, da je ta denar pod nadzorom Zahoda in da bi bilo nesprejemljivo, če ga ne bi uporabili za pomoč Ukrajini pri zmagi v tej vojni in obnovi. Nerazumno je pričakovati, da bodo davkoplačevalci in donatorji v Evropi, ZDA in Aziji nosili stroške obnove Ukrajine, če bi Rusija lahko sama pomembno (čeprav neprostovoljno) prispevala.

Vendar je uporaba zaseženih sredstev drugotnega pomena. Medtem ko se 90 odstotkov ameriške varnostne pomoči, namenjene Ukrajini, porabi v ZDA, bi se zasežena ruska sredstva lahko uporabila za podporo ukrajinskim silam na terenu in financiranje obsežnih prizadevanj za obnovo.

Samoumevno je, da zaseg zamrznjenega ruskega premoženja Zahod ne bi odvezal odgovornosti za zagotavljanje vojaške pomoči Ukrajini; brez zmage ni obnove. Kljub temu bi dejstvo, da bi lahko obnova Ukrajine na koncu stala bilijon dolarjev, kar je več kot trikratnik vrednosti premoženja, pomirilo tiste, ki se še vedno upirajo, da bi ga uporabili za financiranje prizadevanj za obnovo.

Seveda nobena količina denarja ne more odpraviti ogromne škode, ki jo je ruska agresivna vojna povzročila ukrajinskemu gospodarstvu in ljudem. Toda zamrznjeno rusko premoženje lahko štejemo kot predplačilo za odškodnino, ki bi jo moral Kremelj sčasoma plačati.

–––

Project Syndicate, 2024, www.project-syndicate.org

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.