Vražji časi

Dobrodošli v srednjem veku. Ujme naznanjajo armagedon, ljudje sklepajo zavarovanja z zvarki in uroki, po nebu pa letajo čarovnice, ki so vse to zakuhale. Stvarnost se je tako zapletla, da si jo uspe razlagati samo še bujna domišljija. Ker smo svet odčarali, ga je očitno bilo treba spet začarati. Tako se človek zopet vrača v primež vraževerja.

Kako se ne bi? Razum se pred pripetljaji preteklih let, kaj šele zadnjih tednov, zdi nemočen. Malodane od nikoder se vrstijo kriza za krizo, brez reda in logike. Ne mine leto brez nove, tako da smo ves čas v vznemirjeni pripravljenosti. Soočeni z negotovostjo eksistence po bližnjicah iščemo tolažbe.

Vraže, tako je menil razsvetljenski filozof David Hume, izvirajo prav iz »dogodkov življenja ter nenehnih upov in strahov, ki vzgibavajo človeškega duha«.

Kolikor bolj se naša eksistenca zdi naključna, nesrečnejši, kot so njeni obeti, toliko bolj se naš duh, »preplašen, prestrašen in zmalodušen, oprijema vsakega načina, kako bi ugodil skrivnostnim umnim močem, od katerih je v celoti odvisna naša sreča«. In tem bolj smo vraževerni.

»Ko bi ljudje mogli povsem nadzirati vse svoje okoliščine ali pa bi jih vselej doletelo le najboljše, se ne bi nikdar predali vraževerju,« se je strinjal Baruch de Spinoza.

V objemu istega strahu

Toda vraže nam vlivajo krhke upe, ki nas vedno znova razočarajo, s tem pa smo pahnjeni nazaj v objem istega strahu, ki nas je do njih pripeljal. Ker se rodijo iz nemoči, se jih oprimemo še bolj in v njih vztrajamo, ne glede na to, kolikokrat se izneverijo resnici in izkustvu. Tistim, ki jih razpečujejo, to seveda paše, saj so končno našli poslušalce. Tekmujejo, kateri bo pridobil več pozornosti, kot trgovci na sejmu, zmedeni in panični potrošniki pa tavamo od izložbe enega do drugega.

Tako tudi danes iščemo ključ, kako bi mogli naključja in nujnosti usode, od epidemije, vojne do sumljive radarske slike, zvesti na isti imenovalec. Ker povezav med dogodki z razumom ne znamo odkriti, hkrati pa nam ta nerad piha na dušo, pred nami ostane samo grozeča gmota naključij.

Pred njo se zatečemo v ljudski imaginarij, ki dandanes prestaplja vse bregove. Zarote, ki so se nam še pred nekaj leti zdele kot čuda norosti, so se prek družabnih omrežij v javnem diskurzu udomačile. Včasih so životarile vsaka zase na obrobjih. Zdaj so kramarji ugotovili, da so močnejši, če se povežejo. Tako se Soros znajde na čelu vremenotvornega HAARP in s prostozidarsko globalistično elito židovskega pokolenja pod krinko koronavirusa in ukrajinske vojne zahodnjake pretvarja v zasužnjene hermafrodite. In na svetu se najde dovolj dejstev za vse.

Glede na alternative, ki jih ponujata politika in inteligenca, se ne moremo čuditi. Ko naša desnica poplav ne poskuša naprtiti Niki Kovač, njihovi ideologi perejo človekovo ime pred podnebno odgovornostjo in ljudi uspavajo v uteho božje – ali pač evolucijske – previdnosti. Kot kakšno mantro ponavljajo zaprašena gesla o tem, kako bo homo sapiens s svojo premetenostjo premagal kaprično naravo in še naprej vrtel vesolje okoli svoje osi.

Zanaša tudi tiste, ki se prepričujemo, da smo na razumnejši strani epistemologije. Ljubitelji znanosti se varamo, da je čista, nerazredčena objektivnost. Vendar znanstvene razlage pogosto obsije halo mitoloških pripovedi, ki kot kozmogonije in eshatologije preteklosti razlagajo začetek in smoter sveta, da bi nas zavarovale pred neznanim. Oltar zamenja mistični laboratorij, preroke nerazumljivi učenjaki, sveta pisma nepredirna znanstvena periodika.

Scientistični tercijalci utapljancu razlagajo zakone hidrodinamike, bogaboječi darvinisti pa bi z evolucijo upravičili vse od slepega črevesa do Mojzesovih zapovedi. »Prvi požirek iz čaše naravoslovja te napravi ateista,« gre apokrifni citat Wernerja Heisenberga. »A na dnu čaše čaka Bog.«

Da bomo kmalu izpili svoj poslednji požirek, nas medtem opozarja četa milenarijcev, ki na ves glas tolčejo po zvonovih podnebne katastrofe in ne opazijo, da smo že zdavnaj oglušeli. Apokaliptični evangelisti žugajo kolovodjem in grešni raji, da prihaja sodni dan, in v vsakem pripetljaju vidijo njegove slutnje, v vsakem optimizmu herezijo. Ker slehernik ne čuti, kot da more proti podnebnim spremembam storiti kaj več, kot da prešteje svoje krave, se lahko nazadnje samo še pridruži flagelantom in leže na cesto pred kolovoz.

Toda ali ne bo ušesa raje nastavil koketnejšim prišepetovalcem? Ko se vreščanja moralistov naveliča, se iz zgodovinskih učbenikov prikradejo vrači, ki kuhajo kis, da bi ukrotili oblake, kvantni magi, ki coprajo s kvarki naših teles in duhov, ter inkvizitorji, ki so se s čarovnicami in čarodeji pobratili. Televizija je za gledanost dušo že davno prodala hudiču in ob sobotnih popoldnevih gosti šušmarje in šamane s čarobnimi kristali.

Mrhovinarji na spletu

Za spletnimi vogali mrgoli mrhovinarjev, ki iz slehernega trupla napravijo pojedino. Janezi in Marije namesto v oštariji zdaj s spletnih prižnic recitirajo konspiratorne pamflete, s katerimi utrjujejo narcisizem njihovih avtorjev. Koncentrični krogi na radarski sliki? Ne izraz mehanizma radarjev, ampak mahinacije Prometejev iz Cerna! Letalske sledi na nebu? Nikakor kondenzacija zraka iz letalskih motorjev ob različnih atmosferskih pogojih, ampak toksini neoliberalnih iluminatov! Blazneži v Kristusovem imenu, a daleč od njegovega duha pridigajo o Sodomi in Gomori.

(Oh, ko bi le Črnjani vedeli, da je za pravično opustošenje kriva eldžibitikjuplus propaganda!) Influenserke gasilcem, gazečim po blatu in deročih vodah, kot kakim popotresnim romarjem tržijo kozmetiko s kar desetodstotnim popustom in širijo čenče o čudodelnih »letalih za preusmerjanje vremena«. Druščina hazarderjev iz Silicijeve doline je algoritme skrbno prikrojila, da ta gliha kar najbolje vkup štriha. »Vraževernežu fanatiki vladajo in fanatik postane,« bi pridušal Voltaire.

Tako je na Zemlji leta dva tisoč triindvajsetega Gospodovega. Res se zdi, kot da smo se vrnili v neki minuli vek, da smo, kot je dejal Francesco Petrarca, »obkroženi s temoto in gostim mrakom«. Ne nujno v naših materialnih obetih, ki, če je verjeti novorazsvetljencem, kot je Steven Pinker, zgodovinsko gledano kljub vsemu niso tako zanikrni. Gotovo pa v naši subjektivni perspektivi. Mračijo se obzorja, v katerih iščemo smisel sebi in svetu. Bojimo se jutrišnjega dne in, kamor pogledamo, nam obljubljajo hujšega.

In zdaj se sprašujemo, kako človeka privesti iz te nedoletnosti, v katero se je vrnil na vrhuncu svojih ambicij. Razsvetljenci Pinkerjeve sorte, ki jih tudi pri nas ne manjka, še vedno mislijo, da se nazadovanju lahko zoperstavimo tako, da razsvetljenski projekt preprosto nadaljujemo. Kot da se vmes ni nič zgodilo, kot da nas od osemnajstega stoletja ločijo le koraki in ne preokreti. A veri v neskončno moč razuma in razsvetljenskemu projektu je zadnji žebelj v krsto zabila druga svetovna vojna. Max Horkheimer in Theodor Adorno sta nas že v štiridesetih svarila, da ga je treba premisliti na novo. Edini način, da razum rehabilitiramo, je, da prepoznamo njegove meje.

Vendar čas taki skromnosti, ki zahteva, da požremo svoj ponos, teorije in predsodke, ni naklonjen. Intelektualna desnica se je zagledala v rajsko preteklost, medtem ko se njena pehota preživlja z grobimi kulturnimi boji poslednjih dni »izrojenega« zahoda. Tudi levici, ki je nad temeljito spremembo družbenih pogojev obupala in se bolj kot za reveža zavzema za svoje barvite identitete ter nutrije, je ostala samo še eshatologija konca sveta.

Ne ena ne druga zgodba človeku na tostranstvu ne ponuja odrešenja. Navdajata ga s kilavimi upi, v katere še sami ne verjameta, in resničnimi strahovi. In prav s strahovi se vraže najraje hranijo. »Strah je tisti, ki jih porodi, ohranja in goji,« pravi Spinoza.

Dostopne, kakovostne razlage

Spinoza se je zavedal, da se z vraževerjem ne moremo spopasti z vihanjem nosu, da ga s silo »ne moremo pregnati nič bolj, kot lahko preženemo človekove strahove.« Zato je najprej treba poskrbeti za tesnobo, ki ga poraja. Po eni strani to lahko storimo tako, da javnosti ponudimo dostopne, kakovostne razlage in interpretacije dogodkov. Svoboden dialog med slednjimi, tudi kadar se odmikajo od strogega znanstvenega konsenza, bo ljudem dal vedeti, da jih nihče ne vleče za nos, da so tudi sami povabljeni k skupnemu projektu razumevanja, ne le k recitiranju razodete resnice.

A prav tako pomembno se mi zdi, da olja na ogenj nehamo dolivati z apokaliptično retoriko. Kritike alarmizma so pogoste na desnici, vendar mu tu ne oporekam zato, ker bi dvomil o resnosti kriz, temveč zato, ker je preprosto kontraproduktiven. Če se želimo na pojave odzivati premišljeno, potrebujemo ljudi, ki bodo zmožni razmišljati.

Panika to onemogoča. S strašenjem si torej samo kopljemo jamo. V najboljšem primeru sproži hitre, nedodelane odzive, ki nas stanejo čas in sredstva, v najslabšem pa se množice namesto črnogledim strokovnjakom raje zaupajo vražam in volkovom v ovčjih kožuhih, ki jih prodajajo.

Če kot demokratična, sekularna družba ne želimo več staviti na bogove in duhove, moramo pač staviti na človeka in njegovo zmožnost, da se izobražuje in odgovorno uporablja svoj um. Namesto da ga s plašenjem še dodatno oviramo, ga pri tem omogočimo in podprimo. Če mu že ne bo pomagal Bog, si bo potem vsaj lahko pomagal sam.

***

Primož Vidovič je diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.