V iskanju izgubljenega kampusa

Ko sem pred kratkim oddal doktorsko disertacijo, nisem čutil velikega olajšanja. Danes, v času inflacije doktoratov, ta pač ne pomeni več prav veliko, predvsem pa se po uspešnem zagovoru doktorskega dela boj za preživetje šele začenja. Podobni eksistenčni strahovi so seveda mnogim, predvsem tistim zaposlenim v prekarnih oblikah dela, dobro znani. Take negotovosti so med mladimi v akademski sferi konstanta, imajo pa seveda svoje lastne posebnosti.

V Veliki Britaniji se od doktorandov humanistike ne pričakuje le, da svoj študij zaključijo v treh, največ štirih letih, ampak da se po prejetju doktorskega naziva že ponašajo z zavidljivim seznamom znanstvenih publikacij. Še več, do nekoliko daljšega »postdoca« ali predavateljske službe za določen čas je sila težko priti brez monografije ali vsaj pogodbe, sklenjene z ugledno znanstveno založbo, ki bo vašo knjigo izdala v prihodnjih dveh letih. Deloma je za tako visoka pričakovanja delodajalcev odgovoren trg, saj je povsem običajno, da se na razpis za predavateljsko mesto prijavi tudi do sto in več primernih kandidatov s celega sveta, deloma pritiski državnih ocenjevalcev kakovosti, ki univerze silijo v hiperprodukcijo.

Koncu študija torej sledijo leta negotovih in kratkotrajnih zaposlitev, v času katerih si mladi doktorji predvsem prizadevajo preživeti in s periferije obdržati stik z univerzo, medtem ko v prostem času manično pišejo in objavljajo članke. Takšna so pač pravila igre in večina jih, če želi ostati del akademije, mazohistično sprejema. Izmišljena britanska univerza Rummidge dolgočasnega profesorja angleške književnosti Philipa Swallowa, ki jo je David Lodge tako duhovito upodobil v romanu Na drugem mestu: zgodba o dveh kampusih, se je že davno prelevila v svoje grenko-sladko nasprotje, v tekmovalno severnoameriško Euphoric State, ki jo pooseblja častihlepni akademski zvezdnik Morris Zapp. Kljub transformaciji univerzitetne kulture pa na tej strani Atlantika hiše ostajajo vlažne in prepišne, medtem ko večni kalifornijski pomladi še ni uspelo izpodriniti nenehnega angleškega rosenja.

Ena ključnih determinant akademskega dela je dolžina časovnih intervalov, v katerih raziskovalci žanjejo sadove svojega truda. Vrhunski znanstveni članki se pišejo več let, monografije tudi desetletja. Šele takrat, ko so rezultati, strnjeni v okoli deset tisoč besed natisnjeni in zares pripravljeni za sodbo stanovskih kolegov, je izdelek končan. Na žalost pa to v praksi pomeni, da ravno takrat, ko naj bi nam naše lastno pisanje postreglo z občutkom kariernega uspeha in osebnega zadovoljstva, svoje lastno delo beremo z naveličanostjo, celo gnusom. A na to smo najbrž bolj ali manj obsojeni vsi, ki se tako ali drugače preživljamo s pisanjem. Za kvalitetno raziskovalno delo, ki v temelju revidira obstoječe paradigme ali pa prinaša povsem nove poglede, je torej poleg raziskovalčeve vztrajnosti nujno potreben predvsem čas, ta pa je danes – ne zgolj na britanskih univerzah – redka dobrina.

Med mojimi kolegi mlajše generacije je nenehen vir strahu in nelagodja prav dejstvo, da je trenutek zadoščenja, ki naj bi ga vsak pošten delavec občutil ob uspešno opravljenem delu, odmaknjen v neko negotovo prihodnost. Najprej zato, ker je njihov srednjeročni materialni položaj odvisen prav od njihove sposobnosti krotenja kontingence in možnih ovir, ki bi lahko upočasnile njihovo znanstveno produkcijo. Raziskovanje, bodisi v naravoslovnih bodisi v humanističnih vedah, je raziskovanje prav zato, ker ne pomeni nič drugega kot utemeljeno tipanje v temi. Naše poizvedovanje bi bilo povsem odvečno, če bi natančno vedeli, kam nas bo zaneslo in kako plodovito bo. A marsikomu, ki dodeljuje sredstva za raziskovanje, očitnost tega postulata ni povsem jasna. Da bi torej speljali vodo birokracije na svoj mlin, je treba postavljati prava raziskovalna vprašanja. Takšna, za katera vemo, da nam bodo bolj verjetno postregla s koristnimi rezultati. Pri tem pa, namesto da bi raziskovalce gnala gola radovednost in znanstveni eros, poizvedovanje instrumentaliziramo, ker je pač najprej treba misliti na rezultate in lastno preživetje.

Drugi vzrok za nelagodje pa je eksistencialno izkustven. Zgodovinarji in literarni znanstveniki radi vidimo svoje početje kot obrt, kot prakso, ki se začne z brskanjem po arhivu ali listanjem knjig, s podčrtavanjem in izpisovanjem, konča pa z drobnjakarskim urejanjem opomb in piljenjem že stokrat prepisanih stavkov. Užitka ne iščemo zgolj v intelektualni dejavnosti, v analizi in teoretskih pristopih, ampak tudi v materialnih objektih, s katerimi se pri raziskovanju srečujemo in ki jih na koncu tudi ustvarjamo. Znanstveni članek ima za mnoge estetsko vrednost. Je harmonična artikulacija neke teze, ki s svojim umirjenim ritmom vodi bralca skozi podrobnosti nepredvidljivih zapletov predstavljene argumentacije. Večkrat se sprašujem: ali je ta idealizacija znanstvenega dela zgolj kompenzacija, zgolj odraz latentne pračloveške potrebe po gnetenju neke brezoblične surovine v podobnost in smisel?

Zašel bi v drugo skrajnost, če bi rekel, da pravi rokodelci, ki ne uporabljajo besed in pojmov, ampak otipljivo snov, čutijo večje zadovoljstvo, ko ustvarjajo svoje izdelke kot univerzitetni delavci. A hkrati bi lagal, da si včasih, predvsem tedaj ko ti po dveh letih in pol trdega dela z uredništva znanstvene revije sporočijo, da bi tisti članek morda poskusili objavili kje drugje, ne bi želel živeti v nekoliko preprostejšem in predvidljivejšem svetu. Philip Swallow z Rummidga je najbrž prav zato vedno znova sanjal, da ponovno opravlja izpite. Takrat je namreč zlahka briljiral.
**
Gašper Jakovac je literarni zgodovinar in doktorski študent 
v Durhamu.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.

Raziskovanje, 
bodisi v naravoslovnih bodisi v humanističnih vedah, je raziskovanje prav zato, ker ne pomeni nič drugega kot utemeljeno tipanje 
v temi. FOTO: Reuters