Upravni birokratizem ne zna začutiti človeka

Kot študentu mi je v roke prišla knjiga psihologa Williamsa, ki je razlagal, da se mu je zdelo, da ga ne bo nihče razumel, ko bo govoril o svojih najglobljih intimnih doživetjih in mislih, a je bil presenečen, ko je ugotovil, da ga ravno takrat ljudje najbolje razumejo. Na podlagi tega je prišel do zaključka, da je tisto, kar je najbolj osebno, hkrati tudi najbolj splošno. S tako ugotovitvijo se strinjam tudi sam. Ljudje smo sicer vsak svoja zgodba, a v svojem bistvu smo si podobni. Podobni smo si, ko smo srečni, ko smo žalostni, ko smo prestrašeni, ko smo razigrani in podobno. To je dobro vedeti, ko se ukvarjaš s poklicem, kot je svetovalec na centru za socialno delo, kjer sem zaposlen in se od časa do časa spomnim ugotovitve znanega psihologa. Ljudje, ki pridejo k meni po pomoč, so podobni meni, le da imajo problem, ki jim ga ni uspelo rešiti samim in bi ga morda lahko rešili z mojo pomočjo.

Kot svetovalec pristopam do ljudi najprej kot človek in šele nato kot strokovnjak za svetovalno oziroma socialno delo. A pot do tega ni tako preprosta, kot je morda videti na prvi pogled. Lažje je, ko si se že veliko naučil o sebi, saj si se s tem naučil veliko tudi o drugih. Za to učenje je treba imeti tudi nekaj poguma, saj od človeka zahteva opredelitve, sprejemanje osebne odgovornosti in tako dalje. Sam imam ob socialnem delu še diplomi iz sociologije in psihoterapije. Sociologija mi je bila vedno všeč in mi je še vedno. Socialno delo in psihoterapija pa sta zame kot dva obraza istega, čeprav se s tem najbrž ne strinjajo povsem ne v socialnem delu ne v psihoterapiji. Pri obeh teh dveh študijih in poklicih sem odkril veliko dragocenih znanj o človeku in družbi, hkrati pa sem se veliko naučil o sebi. Psihoterapija omogoča poglobljen vpogled v človekovo duševnost, socialno delo pa znanja, kako v proces pomoči, s svojo aktivnostjo v neposrednem živem in pristnem odnosu s človekom v stiski, vključiti sebe in svoja znanja. Cenjena dr. Gabi Čačinovič bi temu rekla socialno-delavski odnos.

Lahko rečem, da nas je bilo včasih na centrih za socialno delo veliko, ki smo socialno delo nadgradili s poglobljenimi dodatnimi znanji, zadnja leta pa je spodbud v to smer vse manj oziroma možnosti za vključevanje v dodatna poglobljena izobraževanja skoraj ni več. Ljudje, ki se znajdejo v težavah in bi jih želeli reševati s strokovnjaki na centru za socialno delo, bodo imeli tako vedno slabše možnosti, da bodo naleteli na dobro usposobljene strokovnjake. V vse je treba vlagati, tudi v strokovnjake v javnem servisu, kot je center za socialno delo, če hočemo, da bo ta servis zagotavljal pričakovano raven kakovosti storitev. Ljudje imamo radi odličnega mehanika za svoj avtomobil, kako si po tem zase ne bi želeli vrhunskega zdravnika/zdravnico, učitelja/učiteljico, socialnega delavca/delavko?

Zadnja leta, še najbolj po njihovi reorganizaciji oktobra leta 2018, se je ustavil razvoj centrov za socialno delo oziroma je šel v smer socialnih uradov, kjer so v ospredje vse bolj postavljeni različni formalni postopki. Če so centri za socialno delo imeli še pred leti sposobnost stati ob strani ljudem v težavah, to sposobnost vse bolj izgubljajo. Po vsem, kar se zadnja leta dogaja v teh ustanovah, bo v njih mogoče dobiti vse več odtujenega, a dobro izbrušenega uradniškega pristopa. Zaposlenih v teh ustanovah namreč ne spodbujajo toliko k osebno angažiranemu in človeško razumevajočemu pristopu do ljudi kot k administrativno-upravno birokratski pravilnosti. A upravni birokratizem ne zna začutiti človeka, pač pa predpis, člen zakona in podobno. Tako javni servis počasi izgublja moč pri svoji ponudbi na področju kakovostne psihosocialne pomoči ljudem, pridobiva pa birokratsko »pravilnost«.

Zdi se, da kot družba že nekaj časa tonemo v takšno ali drugačno varianto avtoritarizma in avtoritarnih shem odnosov med ljudmi, ki so naklonjene bolj interesom voditeljev in predpisom, ki jih podpirajo, kot čutečim ljudem. Avtoritarnost je žal prevladujoči princip delovanja družbe in reguliranja odnosov med ljudmi. Ob robu avtoritarizma se za svoj obstoj bolj ali manj uspešno bojuje demokratičen princip delovanja in zagovarjanje demokratičnih vrednot v družbi. Zanimivo pa je, da vsi, še tako predani avtoritarizmu, želijo narediti vtis, da so demokratični. V primeru socialnega dela to pomeni, da dobivamo ves čas odgovore, če jih iščemo pri odločevalcih, da je z našimi vrednotami in pričakovanji vse v redu, da imajo tudi sami enake, a po drugi strani nam dajejo za vodje ljudi, ki so demokratični bolj po besedi in so po poklicni pripadnosti najpogosteje pravniki, ki so dobri v skrbi za pravo, zakone in podobno. Pravnikom očitno tudi ni tako težko sprejeti dejstva, da zaposleni zadnje čase množično zapuščajo center za socialno delo, na primer v Ljubljani. Ne znam si predstavljati, da bi demokratično vodeno ustanovo množično zapuščali strokovnjaki. Oblasti pa se v dilemi, ohraniti zaposlene ali vodje, zelo težko odločajo. Bojim se, da se bodo na tak način centri za socialno delo začeli sesipati sami vase in bo od njih ostalo le še izračunavanje socialnih transferjev denarnih pomoči, štipendij, otroških dodatkov, subvencij vrtcev in tako dalje. A kaj bo s tem, kar ponuja socialno delo – kakovostna, osebno zavzeta pomoč ljudem v težavah? Kot kaže tok dogodkov, tega očitno kmalu ne bo več veliko v ponudbi, ne glede na to, da ljudje to enako, ali celo vse bolj potrebujejo. Komu v tej zgodbi je mar za ljudi? Rečeno drugače: izgublja večina, ne vem pa, kaj je s to manjšino, ki ima v rokah moč, da narekuje ali vsaj dopušča to jemanje večini?

***
Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.