Javni ali državni zavodi?

V tem sestavku bom pisal o organu sveta zavoda kot organu upravljanja centrov za socialno delo. To je organ, ki je najvišji v hierarhiji strukture upravljanja javnega zavoda. Za začetek bom podal trditev, da bi bilo koristno spremeniti sestavo tega organa. Neprimerno se mi zdi, da ima ustanovitelj (država) v tem organu absolutno večino, pet oseb, medtem ko imata preostali dve interesni skupini (zaposleni in lokalna skupnost) vsaka po dva. S tem, ko ima država v teh organih absolutno večino, organ pa odloča z glasovi večine, dobimo iz javnega državni zavod. Glasovanje, na podlagi katerega se v tem organu sprejema odločitve, je načelno akt demokratičnega delovanja, ko pa pogledamo, kdo ima koliko glasov, so razmerja jasnejša.

Tak organ je v praksi zato pogosto nekakšen transmisijski člen v verigi drugih odločevalcev, ki mu centri moči predvidijo toliko samostojnega delovanja, da z njim lahko ustvarijo površinski videz, s katerim prikrijejo svojo, pogosto nedemokratično bistvo.
Morda je za nekoga logično, da ima ustanovitelj nekega zavoda ekskluzivni položaj v procesu odločanja, saj je ustanovitelj in ga morda nekateri, analogno temu, vidijo kot lastnika zavoda. Zadeva pa se zaplete, ko opozorimo, da gre za javni zavod, torej za organizacijsko tvorbo, ki je javna, kar pomeni, da je v službi in lasti javnosti. Javni zavodi so praviloma tudi financirani z javnim denarjem. Javno pa ni mogoče enačiti z državnim. Svet zavoda kot organ upravljanja zavoda, ki ima s strani države v svoji sestavi pet od skupaj devetih članov, se tako težko izogne očitku, da je organ državnega, ne javnega zavoda.

Skladno z zakonom o zavodih je na centrih za socialno delo predviden tudi organ strokovni svet, ki naj presoja o strokovnih zadevah, vendar tudi pri tem prevladajo državne birokratske strukture nad strokovnimi. Svet zavoda Centra za socialno delo Ljubljana (katerega član sem) je, na primer, izglasoval statut tega centra, ki je strokovni svet podredil upravni oblasti, saj ta organ vodi direktor/-ica centra, sestavljajo pa ga njegovi pomočniki, ki so neposredno odvisni od njega, saj jih glede na izglasovani statut in akt o ustanovitvi Centra, ki je ta razmerja določil že vnaprej, samostojno imenuje in razrešuje. Sam sem neuspešno predstavil svoje predloge, tri povzemam spodaj.

Predlagal sem, da se omeji ekskluzivna pristojnost direktorjev, da samostojno imenujejo in rešujejo svoje pomočnike. Menim, da so pomočniki direktorja, v naši, po reorganizaciji centrov za socialno delo na novo nastali organizacijski shemi preveč odvisni od direktorja. Pri imenovanjih in razrešitvah pomočnikov direktorja bi, po mojem mnenju, moral biti vključen svet zavoda oziroma bi bil pogoj za imenovanje vezan na njegovo soglasje. Pri izbiri direktorjev ima ustanovitelj možnost, da ne potrdi osebe, ki jo je za direktorja izbral svet zavoda, pri pomočnikih pa ni vgrajenih podobnih varoval.

Predlagal sem tudi, da bi omejili število zaporednih mandatov direktorjev in njihovih pomočnikov na največ dva mandata. Praksa »neskončnega« direktorovanja je praksa, ki ustvarja povezavo oblastniških mrež in vzpostavlja sistem trajnega samovzdrževanja. Pomembnejše od stroke jim pogosto postane ohranjanje vodstvenih položajev, ki jih ohranjajo z nenehnim izpričevanjem lojalnosti nadrejenim. Svojo vlogo sčasoma mnogi težko ločijo od osebe, kar pomeni oviro za razvoj zavoda. Z leti si številni »multimandatni« direktorji ustvarijo svoj mali kult osebnosti, kar ni težko, glede na to, da so po svojih merilih v dvajsetih letih ali več, na delovno mesto sprejeli večji del članov kolektiva. Niso vsi takšni, ni pa jih malo, ki v kolektivu do podrejenih ustvarijo odnos, podoben kot ga veliko mater in očetov do svojih otrok, ko ustvarijo skupnost, v kateri narcistično zasedejo svoje potomce. To je sistem, v katerem se močnejši subjekt v odnosu sonči v pozornosti podrejenih in v njih izvablja serijo zamotanih projekcij na eno in drugo stran – vse to na podlagi različne količine posedovane družbene moči. Kakovostni direktorji ne podlegajo ali pa podlegajo precej manj naštetim zapletom, zato najbrž ne bi ostali brez ponudb za dobre službe in drugi kolektivi bi z njimi dobili nove razvojne spodbude.

Glede sestave strokovnega sveta sem predlagal, da strokovni svet, poleg direktorja/-ice sestavljajo še predstavniki njegovih pomočnikov (vodje enot), zaposlenih, zunanjih strokovnjakov, lokalne skupnosti in uporabnikov. Žal pa je obveljalo, da strokovni svet sestavljajo direktor, ki ga vodi, člani pa so njegovi pomočniki. V takšni ureditvi upravna moč nadzira strokovnost.

Ljudje, ki so člani organa, kot je svet zavoda, neredko rečejo, da sami ne odločajo o ničemer, da so pač del sistema, ki odreja smernice in sprejema odločitve. Zadnje je pogosto res, gotovo pa je res vsakič, ko nekdo privoli v takšno stališče. Razlogi za to so različni. Ljudje se pogosto ne želijo izpostavljati, da ne bi bil deležni neodobravanja ali celo pritiskov, morda pričakujejo, da bodo pozneje v drugi situaciji lažje kaj pridobil zase, ali pa se bojijo, da bodo kaj izgubili, če ne bodo soglasni s centri moči. Med ljudmi je pogosto slišati tudi stališče oziroma prepričanje, da posameznik ne more nasprotovati sistemu oziroma ljudem, ki so na družbeni lestvici višje od njih. Avtoritarni režimi pa gradijo na prav takih prepričanjih. Brez večinskega strinjanja s takšnimi prepričanji, bi takšni režimi težko obstajali. Menim, da bi bilo dobro prekiniti tak začaran krog. Žal proces reorganizacije centrov za socialno delo ne vodi v smer prekinjanja, temveč krepitve takega avtoritarnega kroga. Strokovnost v avtoritarnih shemah praviloma nima primerne veljave, zato je logično, da po uvedeni reorganizaciji, ki je bolj centralizacija, izgublja svojo pomembnost. Pridobiva pa tehnični birokratizem, ki gravitira k razosebljanju.

***

Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo