Tudi sindikati naj gredo s časom naprej

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste verjeli nekim idealom in strukturam, ki so vam jih v dobri veri vcepili starši, potem pa ste ugotovili, da v te koncepte ne morete več slepo verjeti?

Naj pojasnim. Prihajam iz družine, ki je zelo sindikalistično usmerjena in s tem mislim v tistem najboljšem pomenu besede – skrb za sočloveka in pravice šibkejših členov družbe, pomoč, kjer je potrebna in zanjo ni treba posebej prositi, toleranca do drugačnega. Oče je bil desetletja zvest sindikatu in sindikalni zaupnik, sestra je članica sveta delavcev … In teme družinskih pogovorov so se v obdobju mojega odraščanja vedno vrtele okoli tega, če si lahko izposodim izrazoslovje dr. Vesne Godina, kar je »prav« in ne samo, kar je »fajn«.

Potem pa sem se zaposlila in karierno rasla, najprej v manjšem proizvodnem podjetju, ki je skozi leta postalo večje in mednarodno podjetje ter sem bila že v duhu svojega delovnega mesta primorana pogledati na strukturo in delovanje podjetja tudi z drugega zornega kota, kota delodajalca. Pa da ne bo pomote, še vedno iskreno verjamem, da so položaji kadrovikov posebnost v vsakem podjetju, duše v vicah, in večno med zaposlenimi in vodstvom. Potrebno je kar nekaj »slalomiranja«, ugoditi obema stranema hkrati pa se večinoma izkaže za misijo nemogoče.

V času spomladanske epidemije covida-19, ko se je seveda ves svet spopadal z neznanim in so se usmeritve odgovornih institucij spreminjale iz dneva v dan, je bil seveda pritisk na delodajalce zelo velik. Ne samo z vidika ekonomsko-gospodarskih mehanizmov, ki vladajo na trgu, temveč tudi z vidika vesti in odločitev ter posledic, ki jih bodo te odločitve potegnile za seboj.

S ponosom lahko trdim, da smo se kot delodajalec odzvali zelo odgovorno in zrelo – ne s paničnim zapiranjem podjetja čez noč, ampak s skrbnimi in odgovornimi ukrepi, ki so naše zaposlene zaščitili – ne samo z vidika zdravstvene varnosti, ki je seveda daleč najpomembnejša, temveč tudi z vidika dolgoročnejše ekonomske varnosti ohranitve delovnih mest in stabilnosti podjetja.
Ko se je država spopadala s pomanjkanjem zaščitnih sredstev na vseh koncih, smo bili v podjetju sposobni priskrbeti, da ni niti za en dan zmanjkalo zaščitnih sredstev, mask ter razkužilnih materialov; da smo prilagodili delovne čase, da smo prilagodili čas prihajanja in odhajanja na in z dela, da smo zaposlene dnevno obveščali o aktualnih novicah in ukrepih, da smo strogo omejili prehajanje med oddelki, da smo prepovedali eksterne obiske, večkrat na dan razkuževali najbolj obremenjene površine, kljuke in ograje, enkrat na dan pa dezinficirali celotno podjetje … Niti enega zaposlenega nismo poslali na čakanje, nikomur znižali plače in nikogar odpustili, čeprav so bile okoliščine za to več kot ugodne in so jih marsikateri delodajalci tudi izkoristili.

In potem pride sporočilo sindikata, da nas pozivajo, da »v največji možni meri omejimo delo na način, da delavcem ni potrebno prihajati na delo!«, da »postavimo vsaj tokrat človeka pred kapital«, da je govorjenje o zrelem ravnanju v skrbi za naše zaposlene, ki jih resnično dojemamo kot naše največje bogastvo, »zelo nesramno sprenevedanje v posmeh vsem zaposlenim«, da se »kapital virusa ne naleze« in da »končno damo prednost življenju pred stvarmi!«.

In v nadaljevanju je sledila še primerjava z odgovornimi šolami in vrtci, ki so takrat zaprli svoja vrata. No, moje mnenje je, da je primerjava med javno upravo in podjetjem, katerega preživetje je odvisno od visoko konkurenčnih in zahtevnih mednarodnih trgov, v posmeh gospodarstvu, od katerega ne nazadnje sindikati tudi živijo, pa na to večinoma radi pozabijo.

Ne morem zanikati, da me te izjave niso tudi osebno prizadele. In zdaj vas sprašujem: Ali menite, da je bolj odgovorno zapreti podjetje, izgubiti težko prigarane posle in dolgoročno oslabiti podjetje, kar bi gotovo pomenilo kar nekaj neželenih potez? Ali pa poskrbeti za vse priporočene in še dodatne varnostne ukrepe ter ljudem omogočiti delo in dolgoročno stabilno podjetje, od katerega bodo še naprej lahko živeli?

In ja, moji mladostni temelji v smislu, da je vse, kar rečejo in naredijo sindikati, gotovo prav, saj to delajo izključno za dobro ljudi, so se temeljito zamajali. In ne, nikakor nisem za to, da se sindikati ukinejo, menim le, da je odgovorna obveza sindikatov, da gredo s časom naprej, tako kot smo to morali narediti delodajalci. In ja, tudi pritisk in pozive razumem, a to bi morali biti pozivi k odgovornemu ravnanju zaščite in trudu, da se gospodarstvo vrti še naprej, saj je to dolgoročno dobro za vse deležnike v družbi, ne samo kratkoročna populistična usmerjenost in skoraj že žalitve vseh, ki se trudijo poganjati življenje naprej.

Da ne bo razumljeno narobe – še vedno verjamem v etične temelje, ki so mi jih vcepili starši, vendar si iskreno, in na žalost verjetno tudi naivno, želim, da bi morda kdaj živeli v državi, če že ne svetu, ko bi bila večina ljudi sposobna kdaj pogledati na (težke) odločitve v širšem kontekstu, zunaj zgolj svojega vrtička in lastnih interesov.

Še posebno pa imajo to škarje in platno v rokah politiki. In še pomembnejše: kaj bo iz tega platna na koncu sešito. Res upam, da ne zgolj maske iz papirnih serviet in elastike.

In če je bil kdaj čas, da složno stopimo skupaj na vseh straneh v duhu pozitivnosti in sodelovanja, je bil in je ta čas zdaj. In da ne gledamo na leve, desne, pikaste, rumene, rdeče in še kakšne. In da ne gledamo samo na majhne vrtičke posameznih interesnih skupin, ampak na veliko polje, od gospodarjenja katerega bo odvisna usoda države. Miha Mazzini je pred časom zapisal: »Bruha se mi od naših in vaših.« No, gotovo ni edini.

***

Dr. Vesna Rejec Skrt je direktorica kadrovske službe v Raycap Slovenija.

Članek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.