Tu stojim in drugače ne morem

Leta 2017 smo razkošno zaznamovali 500. obletnico začetka Luthrove reformacije, letos pa bi se nam skoraj izmaknila 500. obletnica njegovega nastopa in zagovora na državnem zboru v Wormsu, kar je značilna prelomnica reformacije. Srčno sem želel nagovoriti vse Slovence ob spominu na ta usoden trenutek naše zahodne civilizacije, saj predstavlja ne le izstop iz fevdalne cezaropapistične društvene ureditve, temveč tudi vzor prave pobožnosti.

Spomladi pred 60 leti sem v šoli prvič slišal za hrabrega meniha po imenu Martin Luther. Kot sin dolenjskega kmeta sem bil drugič pri očetovem švicarskem kolegu kmetijske prakse, ki sta jo skupaj začela pri Hofru v Basellandu. Na šolskem urniku sva z bratom slišala ime Martin Luther – besedi, ki sta pri nas doma na kmetiji zveneli kot kletvica. Veroučitelj nas je popeljal štiri stoletja in pol nazaj v nemško mesto Worms, kamor so na državni zbor poklicali avguštinskega meniha, ki ga je papež Leon X. izključil iz cerkve. Zboru nemških stanov je predsedoval mladi cesar Karel V., ki naj bi zaslišal in obsodil nepokornega redovnika, podobno kot sto let prej kralj Sigismund češkega reformatorja Jana Husa (pri čemer je prelomil obljubo o zaščiti). To bi mladi katoliški monarh gladko tudi storil, če ga ne bi zadržal nemški volilni knez Friderik Modri Saški, ki mu je cesar dolgoval kronanje in je leta 1502 ustanovil Wittenberško univerzo. Omenjeno zasedanje bi po pomenu in veljavi danes lahko primerjali z zasedanjem parlamenta EU.

Čemu tolikšna gonja mogočnikov Svetega rimskega cesarstva in papeškega imperija proti avguštinskemu menihu?



Prvenec podjetnega rudarja, preprosti 37-letni mož z začetniško pravno izobrazbo in dokaj dobro filozofsko podlago ter z biblično-teološkimi izkušnjami, je s svojimi vprašanji (95 tez) postavil na glavo vso cerkveno ureditev. S štirimi univerzalnimi ključi (sola scriptura, sola gratia, sola fide, solus Christus) se je dokopal do bistvenih krščanskih vrednot, ki spodkopajo kopico verskih izročil in dogem, razkrinkajo zlorabe simonije in izkoriščanje naivnih praznovernih podložnikov. Dominikanec Tetzel je s svojo druščino prodajal odpustke za žive in mrtve z geslom »Ko zlatnik pade v škrinjo, rajna duša iz vic v nebesa odleti!«, kar je popačen evangelij.

Lažnemu evangeliju je Martin Luther energično oporekal na temelju Biblije, Božje besede. Njegov ugovor lahko povzamemo v nekaj točkah.

Jezus Kristus je s svojo krvjo vse ljudi odkupil od greha in smrti, kazni prestopka Božjega zakona. Bog po svoji milosti odpušča vsakemu, ki se kesa in veruje vanj.

Sveto pismo nikjer ne omenja vic.

Odpustki so krivična simonija (kupoprodaja duhovnih dobrin za denar).

Papež lahko osvobaja le od tistih kazni, ki si jih je sam izmislil.

Baziliko Sv. Petra v Rimu naj papež gradi z lastnim bogastvom, namesto da pleni nemško plemstvo in ljudstvo.

S temi in drugimi trditvami je hitro dobil podporo zadnjih, z druge strani pa izzval jezo verskih veljakov. Papež Leon X. je naštel 41 domnevnih zmot in pod grožnjo izključitve zahteval, da se jim v 60 dneh spokorno javno odpove, česar ni storil, temveč javno sežgal bulo.

Tudi na misel mi takrat ni prišlo, da bo ta prva reformatorska veroučna ura vplivala na moje življenjske odločitve.

In kaj ima dr. Martin Luther z menoj in sploh z nami, Slovenci 21. stoletja?!

Brez njega bi jaz še danes verjetno živel v nekem samostanu. Brez njega zelo verjetno ne bi imeli niti Primoža Trubarja, niti Jurija Dalmatina, niti Sebastijana Krelja, niti Adama Bohoriča, skratka, ne bi govorili slovensko v samostojni Sloveniji. Še naprej bi ostali v mračnem srednjem veku ali pa sploh ne bi obstajali. Vse naše kraje bi poturčili Turki ali germanizirali Nemci. Verska izkušnja bi bila mistična, sakralni objekti malikovalska svetišča.

Danes pa je vendar drugače. Imamo Svetopisemsko družbo Slovenije, ki deluje interdenominacijsko. Sam Bog je izšolal Martina Luthra (in mene) v puščavi samostana kot nekoč Mojzesa v Madianski puščavi. Luthru (in našemu Trubarju) je odkril izhod iz srednjeveške babilonske sužnosti kot že Mojzesu iz egiptovske.

Kaj pomeni Luthrov neomajni nastop na zaslišanju državnega zbora v Wormsu pred petsto leti?

Prijatelji so odvračali in svarili Luthra pred peklensko silo, ki ga je v Božjem imenu preklela in hotela uničiti z začasnim ognjem, preden bi bil vržen v večni peklenski! A Luther je neustrašno branil svobodo vesti, razsvetljene po Svetem pismu in Duhu! Pritiskom se ni uklonil: »Tu stojim in drugače ne morem! Bog mi pomagaj!«

In kaj je po 500 letih novega, drugačnega?

Predstavniki razdrobljene reformatorske dediščine po stoletnih ženevskih ekumenskih posvetovanjih množično ubirajo pot prilagajanja in vrnitve v Rim pod zvenečim, vendar popustljivim geslom »Od konflikta do skupnosti«. Izkupiček 50-letnih ekumenskih barantanj je pripeljal do zanikanj reformatorskih dosežkov. S taktičnim prevzemom reformatorske dikcije jih je Rim pretental k vrnitvi. Njih prisrčno in vztrajno spodbujamo k boljši različici: 'Stati in obstati, po Pismu v čisti veri in milosti napredovati'. Luthrov neomajno hraber zagovor pred cerkveno in državno gospodo je botroval, da so 19. aprila 1529 (osem let pozneje) luteranski princi za ceno življenja stali v obrambo svobode vesti in veroizpovedi, ves čas krčevite protireformacije pa še mnogi drugi. Z Božjo besedo prerojeni možje in žene bodo morali obstati, da bi dosegli ideal, ki ga duhovna pisateljica E. G. White v Velikem boju med Kristusom in Satanom povzema z naslednjimi besedami: »Svet danes najbolj potrebuje ljudi, ki jih ni mogoče ne kupiti niti prodati, so v globini svoje duše zvesti in pošteni, se greha ne bojijo imenovati s pravim imenom, je njihova vest zvesta dolžnosti kakor magnetna igla polu in zagovarjajo pravičnost, četudi bi se zrušilo nebo.«

**
Janez Borse je upokojeni adventistični pastor.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.