Skok v pozabo

Nekdanji generalni direktor RTVS Igor Kadunc je na svojem blogu pred tednom zapisal: »Še en žalostni konec ponosa RTV! TV-produkcija, pa naj je bila v okviru TV Ljubljana ali TV Slovenija je imela vrhunske ekipe za prenose športnih dogodkov. Bili so med najboljšimi v Evropi. Najemali so jih za prenose olimpijskih iger (Tokio, Soči …), v smučarskih skokih so bili pionirji pri dobrem pokrivanju poletov. Danes pa vodstvo RTV ni bilo sposobno zagotoviti, da bi vsaj del prenosov nordijskega svetovnega prvenstva iz naše Planice realizirala naša ekipa. No, uspelo se nam je dogovoriti za 'lon arbeit'.

Šestnajst naših snemalcev bo za kamerami, s katerih bodo šli signali v nemške reportažne avtomobile.« In še: »Ko smo izvedeli, da bo Planica dobila svetovno prvenstvo, smo se takoj povezali z organizacijskim komitejem, kjer pa so nam povedali to, kar smo slutili, da je dobesedno čisto vse, kar je vezano na pripravo signala in pravice, v rokah Infonta. Čeprav so tako produkcija kot programske zadeve, vključene v TV Slovenijo, sem se takrat tudi sam vključil v pripravo za razgovore. Predvsem zaradi tega, ker je moj svetovalec Marjan Lah dobro poznal ljudi, ki so pred mnogimi leti sodelovali pri zametkih tega, v Milanu lociranega podjetja. Vsak dober manager ve, da so posel ljudje (oziroma dobri odnosi med odgovornimi). Tako smo se dogovorili za sestanek z bivšim in sedanjim vodstvom Infronta ter sem Marjana in odgovornega urednika Gregorja Peternela še pred izbruhom korone odpeljal na uvodne pogovore o možnosti sodelovanja (pred vrati je bila tekma v biatlonu na Pokljuki), predvsem pa produkcije …«

Gornji grenkoben zapis bivšega generalnega direktorja RTVS in pred tem v devetdesetih finančnega direktorja iste institucije Igorja Kadunca (kar pomeni, da je dobro seznanjen najmanj s poslovnimi učinki »planiške sramote«) naravnost kliče po dodatnem osvetljevanju nedopustnega, nečesa, kar se ob umnem vodenju programsko-produkcijske politike Športnega programa TVS, predvsem pa zavedanju odgovornosti generalnega vodstva RTVS do minulega večdesetletnega dela vsaj treh generacij vrhunskih sodelavcev in vsaj štirih posameznikov ter do težko pridobljene mednarodne reference, nikoli ne bi smelo zgoditi.

Marjan Lah. FOTO: Mediaspeed.net

Kako je, torej, možno, da pet desetletij mednarodno priznane vrhunskosti, inovativnosti, srčnosti in strokovnosti posameznikov, dobesedno garanja ekipe kot take, ponikne v nekaj mesecih? Kako je možno, da nasledniki prej omenjenih vrlin pišmeuhovsko prezrejo, pozabijo, zavržejo dokazane vrednosti? Da v nonšalantnem zamahu zrušijo najvišje bonitetne ocene (in se pri tem še trkajo po prsih, kako so »tvorno« sodelovali pri pridobitvi RTV-pravic za olimpijske igre tja do leta 2032, pri čemer niso niti mignili, po informacijah, ki jih imam iz Ženeve, so bili celo »late participant«, svojo privolitev k mednarodni pogodbi dali zadnji hip! Zgolj dali, s pogajanji niso imeli nič!), da z neizmerno lahkoto ponižajo enega najbolj iskanih producentov mednarodnega športnega RTV-signala na svetu?

Da je kaj takega možno, si nikoli nisem mislil. Do prihoda kamarile, ki zdaj »vodi« RTVS in ki ob podpori nekaterih hišnih posameznikov, nepoznavalcev strokovnosti in celovitega pogleda na športno ustvarjanje ter na medij kot tak, zasedajo delovna mesta, ki v absolutu in v relativi presegajo razumevanje umestnosti 13,5 odstotka zornega kota glavne kamere neposrednega prenosa športnega ustvarjanja …

RTV Ljubljana v preteklosti, zdaj RTV Slovenija, je že s Franom Žižkom leta 1960 pokazala drugačnost v razumevanju prenosa športne ustvarjalnosti do televizijskih gledalcev. Žižek se ni zgledoval po germanski enostavnosti postavitve kamer z različnimi slikovnimi izrezi, niti ni sledil italijanski »radoživosti« s postavitvijo kamer levo – desno in ne v osi dogajanja, kar je gledalce begalo, tiste s kančkom humorja pa nasmejalo. Žižek, predvsem gledališki režiser, je akt skoka v Planici vzel kot del baletne predstave, z visokimi skoki.

Na to ga je napeljal Beno Hvala, športnik po duši in pozneje eden največjih broadcasterjev na svetu. Postavitve kamer so smiselno sledile aktu naleta, odskoka, leta in doskoka. Pri tem sta, oziroma pozneje predvsem Hvala, gradila stolpe za kamere – vse z edinim ciljem: v enakih slikovnih izrezih slediti težišču skakalca in dati gledalcu v fotelju pred zaslonom popolnejši vpogled v dosežke športnikov, kot ga lahko užije gledalec ob skakalnici. Beno ni pozabil niti na globino niti na višino, predvsem pa ne na gledalce ob skakalnici(ah), pokazal je amfiteater v popolnosti. Simbiozo skakalcev, gledalcev in božanskega okolja planiškega jezika Tamarske doline.

Beno Hvala je v desetletju in pol zgradil ekipo, ki je dihala z enimi pljuči. Združil je strokovnjake po delovnih mestih mobilne produkcijske tehnologije, sprofiliral nekatera nova delovna mesta, sledil razvoju tehnologije, predvsem pa vzgojil naslednika. Stane Škodlar je sredi sedemdesetih, kot njegov dolgoletni asistent, takoj stopil v svoje čevlje ter z očesom umetnika in športnika zaznal nove rakurze, ki so postali kanon na evropski in svetovni ravni. Ne pozabimo, Stane je edini nosilec Emmy Award za neposredne športne prenose v EU. Planica je postala sinonim za kakovost, prireditelji so sledili novotam in tudi organizacijsko je ves dogodek napredoval. Je tudi to naloga nacionalnega medija? Je!

Konec osemdesetih sva z Benom intenzivno tehtala tekmovalne sisteme v različnih športih. Iskala sva skupni imenovalec televizijčnosti, razdelila sva neposredne prenose v tri kategorije, pri čemer so bile glavne kamere jasno opredeljene; tudi vrstni red rezov s kamere na kamero, zapisala sva vlogo »run upov« in »run outov«, zapisala sva smiselno vlogo upočasnjenih posnetkov, vrstni red ter kdaj jih uporabiti. Študirala in analizirala sva ritem in število prenosov na mesec, križala s trenažnimi obremenitvami športnikov ter analize s predlogi izboljšav (na željo EBU Developing Group) pošiljala mednarodnim zvezam. Te so se različno odzivale, vsekakor pa nam gre čast (sam to jemljem kot vrhunec mojega medijskega udejstvovanja), da smo odločilno vplivali na tekmovalne sisteme v smučarskih skokih, v kajaku in kanuju na divjih vodah, pomembno pripomogli k izboljšanju produkcije v nogometu, košarki, rokometu, biatlonu, dviganju uteži, če naštejem dokazljive osebne in vložke RTVS.

Vse to je Ekipa RTVS najprej testirala v domačem okolju. Že konec osemdesetih sem načrtoval več kot osemdeset neposrednih prenosov v 14 športih, leta 1998 smo opravili že več kot dvesto neposrednih prenosov v 44 različnih športih. Tako sem jemal vlogo nacionalne RTV. Tako so jo jemali kdaj na smrt utrujeni kolegi produkcijske ekipe, ki se je izmojstrila do ravni, da so se k nam hodili učiti obrti (umetniške?) tako imenovani veliki.

Produkcijska ekipa za mednarodni športni signal RTVS je po triletnem garanju, po naravnost ostrem treningu v domačem okolju, ki sem ga narekoval, dobila priložnost pokazati vrhunskost na OI v Barceloni. Povabil nas je direktor Broadcastinga Manolo Romero (umrl je oktobra lani), ki je bil na vseh naših razpravah v Ženevi in ga je najino delo z Benom prepričalo. Predvsem moto, ki sem ga takrat zapisal: šport je ustvarjanje in naloga televizije je, da ga spoštljivo in realno prenese do gledalcev.

Uspeh RTVS v Barceloni je imel izjemen odziv. Tako imenovani veliki (BBC, ZDF, ARD, tudi ameriški ABC, NBC, ki sta imeli pravice za OI) so začeli povzemati našo filozofijo; Škodlar je užival ugled poznavalca športov in televizije (njegovo delo je izjemno uspešno nadaljeval prezgodaj umrli Dejan Čretnik), ugled RTVS je zrasel in vabila za strokovne seminarje, sodelovanje na projektih v tujini so se kopičila na moji mizi. Osebna in za ekipo. RTVS je postala nepogrešljivi člen produkcije najzahtevnejših svetovnih projektov: olimpijske igre v Atenah (hokej na travi), v Torinu (skoki), Pekingu (kajak kanu na divjih vodah, paraolimpijske igre), Vancouvru (skoki), Sočiju (skoki). Vabila so bila tudi osebna, od izvršnega producentstva (odgovornost za več športov in prizorišč) do vodenja subtilnega področja – zvoka v neposrednih prenosih, v katerih se je izmojstril Aleš Koman.

Delo RTVS na področju mednarodnega RTV-signala v športnih prenosih torej ni bilo zgolj poročevalsko, novinarsko, komentatorsko. Daleč od tega! Bilo je kompleksno, vseobsegajoče, razvojno naravnano. Bilo je ustvarjalno! Kot se za institucijo nacionalnega pomena spodobi!

Je osebno razumevanje planiškega kraha torej zgolj enostransko in nekakšno užaljeno gledanje na razvoj »posla« v broadcastingu? Gre res za generacijsko nerazumevanje, za nekakšen spor med starim in novim?

Odločno trdim, da tako mišljenje ne vzdrži ne zgodovinskega spomina ne strokovne mednarodno potrjene presoje! Gre izključno za neznanje, za nerazumevanje športa kot izrazito socialnega agregata posebno v mladih družbah, za nedojemanje vloge televizije kot najpomembnejšega gonila razvoja športa (kot segmenta družbenega udejanjanja), gre za štriglavo gledanje osebnosti, ki nikoli ne bodo doumele vzgojnih vrednosti medija! Gre, preprosto, za načrtovani mrk Planice iz zavesti vsakega med nami! Gre, celo in po mojem mnenju, za kazensko odgovornost zdajšnje vodstvene kamarile RTVS z nekaterimi pridruženimi člani željnih zgolj stolčkov.

P. S: Položajni naslovi, ki sem jih pripisal, ne sledijo osebnemu napuhu ali večvrednostnemu kompleksu, pripisal sem jih kot dokaz, kaj je RTVS znala v preteklosti vzgojiti s svojimi ljudmi in metodami.

***

Marjan Lah, novinar, odgovorni urednik Športnega programa TVS 1986–2001, izvršni producent na olimpijskih igrah 2004 in 2010, podpredsednik Developing Group EBU 1996–2001, član Executive Committee Eurosport 1997–2001, predsednik Strokovnega sveta za šport pri Vladi RS 1998–2001.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.