Sanje so prvi korak k spremembam

Bil je predbožični čas. Okrašene trgovine, na radiju so predvajali vse več božične glasbe in čutiti je bilo pozitivno vzdušje, ki je značilno za decembrski čas. Potem pa šok. John Lennon je bil umorjen. Nekdo, ki mu je John nekaj ur prej dal avtogram, se je vrnil in ga na pragu njegovega stanovanja ustrelil. Bil je 8. december 1980. Novica nas je močno pretresla. To je bil konec nekega obdobja.

Z Johnom smo skupaj odraščali. Imeli smo srečo, da smo bili le nekaj let mlajši kot John. Zato smo ga ves čas lahko doživljali kot odsev lastnega razmišljanja. Vedno je pel tisto, kar je bilo za nas takrat najpomembnejše. Pel je o romantični ljubezni, ki smo jo doživljali kot najstniki, seveda skupaj s skupino The Beatles. S Paulom McCartneyjem sta postala najuspešnejša pisca besedil. To so bili časi v zgodnjih 60. letih, ko so se Beatli na začetku svoje kariere med seboj dobro razumeli in so s svojimi skladbami navduševali na milijone mladih. Skladbe She loves you (1963), I want to hold your hand (1963) in druge so podirale rekorde na glasbenih lestvicah.

Kmalu pa smo takratni najstniki postajali vse bolj radovedni in začeli smo raziskovati ter eksperimentirati. Spoznavali smo vzhodnjaško miselnost, meditacijo in nekateri so pokadili kakšno cigareto marihuane ali hašiša. Tudi John je zrasel in njegove pesmi v drugi polovici 60. let odsevajo razvoj mladostnika. Skladbe Strawberry Fields Forever (1967), Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band (1967) in druge iz tega obdobja odsevajo radovednost in iskanje drugačnih izkustev.



Že takrat pa je John postajal individualist in delo v skupini štirih ga je začenjalo vse bolj utesnjevati. To je bilo obdobje, ko smo gradili vsak svojo osebnost, značaj in oblikovali svoj svetovni nazor. V obdobju uporništva smo postajali jezni na svet okrog sebe, upirali smo se avtoritetam, zavračali potrošništvo ter prezirali politike. Verjeli smo v moč upora množic. John se je tudi razvil v ozaveščenega zemljana in je zapel Power to the people (1971).

Mladi smo vedeli, da je politika velesil umazana in smo obsojali ameriško bombardiranje Vietnama. John je postal pacifist in je zapel Give Peace a Chance (1969). Vedeli smo, da je vojna, ki se jo ZDA gredo v Vietnamu zločin. Jasno nam je bilo, da ZDA ustvarjajo konflikte v Južni Ameriki in nastavljajo sebi naklonjene režime. Videli smo, kako s svojimi partnerji ustvarjajo kaos v Aziji. Vedeli smo, da ZDA poskušajo povsod po svetu z vsemi sredstvi, tudi lažnimi novicami, uveljaviti interese ameriških korporacij in finančne industrije.

Že takrat smo vedeli, da ZDA izvaja na svetovni ravni politiko »America first«, kar je jasno povedal Trump šele pol stoletja pozneje. Nekateri menijo, da so korenine terorizma prav v ameriški zunanji politiki. Veliko let pozneje je ameriški profesor in aktivist Noam Chomsky zatrdil, da če bi nürnberška načela o vojnih zločinih uporabili za ZDA, bi bil vsak ameriški predsednik po drugi svetovni vojni obtožen vojnih zločinov. Johnove misli in njegov aktivizmom nista bila le nedolžna igra nekega pevca. To so v FBI vedeli, zato so ga nadzorovali in ga poskušali deportirati iz ZDA. John je zaradi svojega pacifizma postal sovražnik ameriškega režima.



Leta 1975 se je John umaknil v družinsko življenje tako kot večina nas. Dobili smo otroke, ki so postali središče naše pozornosti. John pet let ni nastopal in ni snemal. Potem je leta 1980 izdal album Double Fantasy. Presenetil nas je drugačen John. Odrasel, z distanco do uspeha, ki človeka potegne v kolesje (Wathing the Wheels). Pomemben mu je bil odnos s partnerko v (Just Like) Starting Over. Oče John je zapel svojemu sinu Seanu v pesmi Beautiful Boy (Darling Boy). Za nas, ki smo rasli in se razvijali skupaj z Johnom, je s tem novim izrazom potrdil, da smo v novem obdobju življenja srednjih let, ko veljajo druge prioritete. Tisti streli decembra 1980 pa so končali našo skupno pot. Johna ni bilo več.

Kaj je še ostalo od glasbe in miselnosti Johna Lennona, ki je pritegnila na milijone ljudi? Morda je najpomembnejše med vsemi obdobji, ki jih je prehodil John in mi z njim, prav tisto, v katerem je govoril o upanju. Gre za skladbo Imagine, ki je ena najbolj predvajanih skladb. Že prvič, ko sem jo poslušal na kratkih valovih radia Luksemburg jeseni 1971, je bila čarobna. V pesmi nas vabi, naj si predstavljamo mir na svetu, kjer ni meja ali delitev zaradi religije in držav. Vabi nas, da se mu pridružimo, in pravi, da ni edini, ki sanja. Sanje pa so prvi korak k spremembam.

Spet je december in v tem času leta vse pogosteje slišimo njegov Imagine ter Happy Xmas (War is Over). Predstavljajmo si svet brez sovraštva. Svet, v katerem ni nikogar, ki bi ga morali ubiti, in ničesar, za kar bi morali žrtvovati svoje življenje. John je verjel v zahteve množic. Trdil je, da če bi vsi ljudje zahtevali mir, ne pa nov televizor, bi obstajal mir. Če bi bil mir, tudi ne bi bilo na milijone ljudi, pregnanih iz svojih domov in prisiljenih, da postanejo migranti. Danes, v času omejevanja stikov, bi še dodali, da si zamislimo svet brez koronavirusa. Vsaj sanje, da bo to nekoč mogoče, naj ostanejo.

Bilo je pred 40 leti, ko smo v spontano zbrani množici tisočih vseh starosti s svečami v rokah na božično okrašenih trgih peli Johnu v spomin in bili odločeni, da bomo nadaljevali sanje o boljšem svetu. Naj bo tako tudi ta december. Povabimo še druge, da se nam pridružijo. John je nekoč rekel, da sanje, ki jih sanjamo sami, so samo sanje. Sanje, ki jih sanjamo skupaj, pa so resničnost.