Predsednik med Cerkvijo in državo

Pa ne bom pisal o tistem, ki naj bi ob nedeljah in praznikih bral berilo v cerkvi. Tega niti nisem preverjal. Slišal sem tu pa tam, da je bil kdaj govor o tem. Ne bom rekel, da me kot državljana, volivca in vernika to dejstvo ne zanima. Končno nekateri novinarji ne posvečajo posebne skrbi le temu, kdo od vplivnih predstavnikov slovenske države se bo udeležil svete maše, ampak poskušajo s fotoaparati in televizijskimi kamerami ujeti, kdo od njih bo pristopil k najsvetejšemu zakramentu – svetemu obhajilu.

Obstaja seveda razlika med rednimi nedeljskimi svetimi mašami, ki se jih vernik udeležuje iz pobožnosti, tradicije ali trenutne potrebe, in tistimi za posebne priložnosti. Običajni vernik in tudi predsednik sta lahko navzoča pri obeh iz notranjega vzgiba, vendar ima udeležba predsednika pri sveti maši ob nekem za državo posebnem spominskem dnevu svojstven simboličen pomen. Kot ga je imela tudi udeležba prvega slovenskega predsednika republike pri spominski sveti maši za pobitimi v Kočevskem rogu 8. julija 1990. Da takrat ni šlo za spravno slovesnost, je povedal aktualni ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik, ki je bil v tistem času osebni tajnik nadškofa metropolita dr. Alojzija Šuštarja, znamenito rokovanje med predsednikom republike in nadškofom pa je bilo po besedah dr. Jamnika prevara, ki traja vse do danes.



K sreči pri njej, vsaj tako kaže, ne želi več sodelovati sedanji predsednik države Borut Pahor. Navzoč je pri sveti maši za domovino ob dnevu državnosti v ljubljanski katedrali, prijateljuje in podpira našega najbolj znanega misijonarja Pedra Opeko, polaga venec k Lipi sprave na ljubljanskih Žalah, bil je slavnostni govornik ne na državni proslavi, ampak ob koncu slovesne svete maše v Beltincih v počastitev stote obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, kot »mlad z mladimi« prihaja na srečanja katoliške mladine v Stično in še bi lahko naštevali.

Do njegove udeležbe na teh in podobnih dogodkih ne prihaja le v drugem mandatu predsednikovanja, ob kar bi se lahko kdo obregnil, češ, zdaj ko nima več kaj izgubiti, saj v tretje ne more več kandidirati za ta položaj, pa lahko sedi v cerkvenih klopeh. Pahor je bil predsednik vseh Slovencev tudi pred 22. oktobrom 2017, ko je »nevernik premagal vernika«. S tem aforizmom mu ne želim delati krivice, saj ima tudi on pravico biti veren.

K sreči predsednik Pahor razkriva v slovenski družbi nedotakljivo tančico, pod katero se skriva nakopičeno živeto hrepenenje po presežnem, ki ga ni moč utajiti, in se hote ali pa čisto po naravni poti zavzema za spoštovanje ene najosnovnejših človekovih pravic, to je pravice do verske svobode. Te pravice ni mogoče v polnosti uresničevati samo v božjem hramu in z družinsko molitvijo, ampak ji mora biti omogočen vstop v javno življenje (glej na primer 41. člen slovenske ustave, 18. člen Splošne deklaracije človekovih pravic in 9. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), tudi v najvišja nadstropja ministrstev, direktoratov in drugih državnih kabinetov. Ker v njih niso zaposleni samo ateisti in antikristi, ampak tudi bogačastilci in drugače verujoči. Vsekakor pa ne prozorniki in svetovnonazorsko neopredeljeni ljudje.



Na eni od slovenskih pravnih fakultet poteka odlično zamišljen raziskovalni projekt Ideologija na sodiščih: vpliv svetovnonazorskih in družbenih stališč sodnikov na njihove odločitve. Domnevam, da je namen tega projekta slovensko družbo ozavestiti, da naši sodniki in drugi odločevalci v državi ne sledijo slepo in nerazumsko črki zakona, saj je besede v paragrafih ob konkretnih dejanjih mogoče utemeljiti z bolj levo ali bolj desno konotacijo, z bolj proevropskim ali bolj projugoslovanskim pridihom. Pa s tem ni nič narobe. Samo odločevalec naj ne zavaja ljudi s parolo, da dela vse strogo po zakonu.

Človeka včasih čudi diskrepanca v izgovorjenih besedah slovenskih krojačev naše prihodnosti. V en glas vpijejo, da si želijo pluralno, multikulturno družbo, v kateri bo prostor za vsakogar, tako za črnega kot za belega, tako za bojevnika proti podnebnim spremembam kot za likantropa. Le izobraževati se je mogoče samo po doktrini ene ideologije. Pa še tu je s svojo širino ozkomislecem prišel naproti naš predsednik republike, ko je v predsedniški palači sklical posvet o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol. Svetovalec predsednika, dr. Ernest Petrič, je na omenjenem posvetu izrazil začudenje nad tem, da imamo v Sloveniji toliko težav z uresničitvijo trenutno najaktualnejše, a še vedno neizvršene odločbe ustavnega sodišča.

Ob vseh omenjenih predsednikovih pobudah za vsevključujočo družbo bi rad omenil le še eno: spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu. Zanj si je osebno prizadeval. V iskanju poti k narodni spravi je ta spomenik namenjen »našim« in »vašim«, ker samo »naših« ali pa samo »vaših« ni. Smo skupaj, eni in drugi.

Mimogrede kdaj slišim, da kdo reče: »Ah, pusti Pahorja. On drži »štango svojim«. A se ne strinjam povsem. S svojim javnim delovanjem več kot očitno kaže, da se trudi biti to, kar mu je ob nekem sprejemu v Vatikanu, na katerem sem bil navzoč, ne kar nekdo dejal: »Vi ste prvi slovenski predsednik, za katerega lahko rečem, da ste tudi moj predsednik. Pogumno naprej!«

--------------------------
Mag. Sebastijan Valentan je kanonski pravnik.