Pravica je prišla na obisk, politiki EU pa so ji pred nosom zaprli vrata

Že več kot deset let različni akterji v Sloveniji in širše zagovarjamo stališče, da je treba regulirati delovanje vseh akterjev v naši družbi, ko gre za spoštovanje človekovih pravic in uničevanje okolja. To bi moralo biti v interesu vseh.

Da bo jasno, zakaj potrebujemo regulativo: Rana Plaza je tovarna hitre mode, ki se je zrušila in pod seboj pokopala več kot tisoč delavcev in delavk, ki so izdelovali oblačila. Katastrofalno zrušenje jezu v Brumadinhu, kjer je evropsko podjetje jez certificiralo kot varen, je pokopalo 270 ljudi.

Otroci v Nigeriji pijejo nafto zaradi nepremišljenega onesnaževanja delte, ki ga je povzročilo multinacionalno naftno podjetje Shell. Celotne skupnosti so v Ugandi in Tanzaniji izrinjene s svoje pridelovalne zemlje, da bi podjetje Total Energies uresničilo nove projekte pridobivanja nafte.

Ta in druge »ogljikove bombe«, ki jih sponzorira EU, s predvidenimi emisijami, ki so 17-krat višje od lastne proračunske omejitve EU za ogljik do leta 2030, so le del problema, ki bi jih zakonodaja lahko preprečila v prihodnosti.

Posameznikov in skupnosti, ki si na različne načine prizadevajo za način življenja, ki ne bo povzročal niti škode na ljudeh niti na okolju, je vse več. Naše okolje, planet Zemlja, je namreč edino okolje, kjer lahko živimo in preživimo. Potrošniki in državljani si prizadevamo za načine zadovoljevanja vsakodnevnih potreb na način, ki ne bo negativno vplival na okolje in ljudi. Okoljske organizacije in organizacije za človekove pravice pa z informiranjem, ozaveščanjem, akcij in izobraževanjem govorimo o potrebi po sistemu, ki bo to omogočil. Potrebna je tudi zmanjšana potrošnja. To lahko naredimo posamezniki in skupnosti. Rešitve so znane, a jih blokirajo poslovni interesi in politične igrice.

Na področju tako imenovanega zelenega prehoda obstaja že veliko politik, ki so usmerjene k zmanjševanju vpliva na podnebne spremembe in okolje. Čeprav niso dovolj ambiciozne, predstavljajo okvir delovanja. Tako poleg samega spreminjanja kulture, kot načina življenja, predstavljajo omejitve, ki pa nas lahko osvobajajo. Da nam ne bo treba kot posameznicam in posameznikom vsak trenutek iskati načine, da ne škodimo.

Že leta se pogovarjamo tako s podjetji kot tudi odločevalci. Običajno je bila mantra, da se bodo spremenile proizvodne prakse takrat, ko bo potrošnik zamenjal način kupovanja. Vendar ne more in ne sme biti celotna teža pravičnosti na ramenih posameznika. To je končno postalo jasno vsem. Tako več kot 80 odstotkov prebivalk in prebivalcev Slovenije podpira odgovornost podjetij za kršenje pravic in uničevanje okolja.

Jasno je, da brez zavezujoče zakonodaje EU o odgovornosti podjetij nacionalne vlade prepogosto ne morejo obravnavati vplivov na človekove pravice, izkoriščanja delavcev ter vplivov na pravice staroselskih ljudstev in drugih tradicionalnih skupnosti ter naravnih ekosistemov, povezanih s poslovanjem podjetij. Zato so v zadnjih treh letih na ravni EU potekala intenzivna pogajanja. Dobili smo usklajen predlog evropske zakonodaje, ki bo omejila škodljivo delovanje podjetij, ki na račun dobička teptajo življenja in uničujejo okolje. Ta nalaga odgovornost večjim podjetjem, da preverijo, kaj se dogaja v njihovih vrednostnih verigah, če ugotovijo, da nastajajo ali bi lahko nastale kršitve človekovih pravic, morajo ukrepati. Za svoje vplive so odgovorne.

V tem času je nastalo nič koliko raziskav, ki osvetljujejo primere kršitev, veliko je že tudi dokumentarnih filmov in poročil. Sprejet je bil zakon v Franciji in Nemčiji. V Franciji potekajo primeri na sodiščih, kjer skupnosti, ki so jim kratene človekove pravice in dostop do zdravega okolja, zahtevajo povračilo. Tako je znana tožba proti naftnemu mogotcu Total Energies, ki neusmiljeno rovari po okolju in ljudeh v Ugandi. Na Nizozemskem bo zakonodaja sprejeta v bližnji prihodnosti. Že pred tem je sodišče dalo prav civilni družbi in žrtvam v primeru uničenega okolja, prepojenega z nafto, v delti Nigra. Luksemburg je tudi že napovedal nacionalno zakonodajo na tem področju, če evropska ne uspe.

Konec leta 2023 je usklajen kompromis evropske zakonodaje, ki ji pravimo CSDDD (Skrbni pregled v podjetjih glede trajnostnosti), ugledal luč sveta. Vsi, evropske institucije in države članice, so se uskladile. Evropski parlament, kamor neposredno volimo predstavnike, ki so tako najbliže volji ljudstva, je leta 2021 predstavil ambiciozen predlog in pozval evropsko komisijo, naj ukrepa. Evropska komisija je podala predlog za direktivo, nato sta kompromis o svojih stališčih dosegla še evropski parlament in svet EU – torej vlade. Manjkal je samo še zadnji korak. Običajno je, da se zakonodaja po toliko usklajevanjih in potrditvi trialoga (svet EU, komisija in evropski parlament) samo še dokončno potrdi. Usklajevanje med komisijo, parlamentom in svetom je ključni del zagotavljanja demokratskega procesa EU. V njem imajo naši direktno izvoljeni predstavniki in predstavnice v parlamentu možnost vplivati na vsebino zakonodaje.

Vendar se je pri sprejemanju zakonodaje o odgovornosti podjetij za kršitve človekovih pravic in okolja kot zadnji korak začel odvijati grozljiv scenarij, primerljiv s telenovelami. Zaplet je konec februarja letos povzročilo nekaj politikov na položajih moči iz večjih držav EU. Očitno nekdo ni bil zadovoljen z demokratično sprejetim predlogom, ki gospodarstvu nalaga delovanje v skladu s spoštovanjem človekovih pravic in spoštovanjem okolja.

Blokado so v veliki meri povzročile velike države članice: vplivni Nemčiji, ki je že na začetku napovedala, da se bo vzdržala glasovanja, kar je organizirala manjšinska nemška koalicijska partnerica FDP, so sledile še druge. Tako se je nemška stranka FDP (ki predstavlja le štiri odstotke v nemškem parlamentu) pogajala z Italijo, da bi se podprli pri nižanju standardov. Francija je v zadnjem trenutku poskušala izničiti pogajanja s predlogom desetkratnega povišanja praga za podjetja, kar je še povečalo negotovost drugih držav. Sledila je še muhasta Italija. Te politične igre so v nasprotju z glasno podporo, ki so jo direktivi namenili vlade, sindikati, civilna družba, velika, srednja in mala podjetja ter posamezni državljani in državljanke. Še volivci in volivke FDP so v anketi prikazali, da zakonodajo podpirajo.

Svojo moč je izkoristila manjšina akterjev na vplivnih položajih in blokirala sprejetje zakonodaje. Gre za grozljiv neuspeh vlad držav članic EU pri izpolnjevanju obveznosti iz mednarodnega prava o človekovih pravicah in za zeleno luč podjetjem, da še naprej lahko podpihujejo podnebno in ekološko krizo z namenom povečevanja svojih dobičkov.

Nisem prepričana, ali je to sindrom cepetajočega otroka v trgovini ali sindrom upogljive hrbtenice. Ali pa se je za to le odločilo nekaj ošabnih moških srednjih let na položaju moči? Jasno je, da močni lobiji delujejo ves čas in si prizadevajo za odvzem zob že tako škrbasti zakonodaji, ki pa bi še vedno lahko ugriznila. Zakonodaja je v veliki nevarnosti in večletno delo je lahko izgubljeno v nič, če se celotni postopek premakne v naslednjo sestavo evropskega parlamenta, kar je veliko tveganje.

In vse to ob dejstvu, da predlog, ki je na mizi zdaj in – poudarjam – ki je usklajen, ima podporo civilne družbe, velikega dela politike, velikega dela gospodarstva, raziskovalnih institucij in sindikatov. Celo industrija kakava, v kateri dela več kot milijon otrok in kjer so kršitve znane in dokumentirane, zakonodajo podpira.

Na neki način razumem strategijo – počakaš čisto do zadnjega trenutka in takrat zlorabiš svojo moč in držiš kot talca človekove pravice in okolje. Tudi to je en način delovanja. Vendar je zame šokanten. Zato bi se moralo belgijsko predsedstvo bolj kot kdajkoli prej odzvati: čas je, da se vrne k državam članicam in zagotovi močno večino, ne da bi se pogajali o ključnih elementih direktive, ki so že usklajen kompromis, dosežen v tristranskem sporazumu. Tudi od Slovenije bi si želeli videti odločnejše zagovarjanje predloga. Kot država, ki zakonodajo podpira, bi k podpori lahko pozvala še druge predstavnike EU držav in tako pripomogla k rezultatom neutrudnega dela zadnjih tednov, mesecev, let, ki je zgradilo sedanji kompromis.

Mogoče pa namesto cepetanja v lastnem interesu potrebujemo odločnejši korak v smer boljšega in pravičnejšega življenja vseh. Predvsem pa odločevalce, ki so teh korakov zmožni. Zakon za zaščito človekovih pravic in okolja pred izkoriščanjem podjetij sploh ne bi smel biti sporen. Kljub vsem kršitvam, ki so javne in znane, si nekatere države članice EU upajo dvomiti, ali je zakon, ki naj bi od korporacij zahteval višje standarde odgovornosti, pravičen.

***

Mag. Živa Kavka Gobbo je predsednica okoljske organizacije Focus