Pomanjkanje kadrov zavira razvoj

Epidemija covida-19 je pokazala na pomanjkljivosti, ki se vlečejo že več let. Stiske družin so vse bolj kompleksne, vedno več ljudi potrebuje denarno pomoč, nasilje v družinah narašča, starejši so potisnjeni na rob družbe in čedalje več otrok se znajde v duševni stiski. Vse to od centrov za socialno delo zahteva polno angažiranost in veliko več dela na terenu. Cilj njihove reorganizacije je bil ravno to, da strokovne delavce razbremeni birokratizacije in jim omogoči delo na terenu. Žal reorganizacija, ob dodajanju novih zakonskih nalog, ni prinesla tudi kadrovske okrepitve centrov, zato danes v večini teh zelo primanjkuje kadrov.

Centre za socialno delo posredno financira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti v okviru letnih pogodb. Ministrstvo določa kadrovski normativ in višino sredstev za zaposlitve ter višino sredstev za materialne stroške in stroške storitev. Direktorji centrov smo po zakonu dolžni racionalno in namensko porabiti sredstva, v skladu s smernicami resornega ministrstva in ministrstva za finance. Upoštevati moramo kadrovske normative, torej število kadra in stroškov zanj, ter obseg sredstev za materialne stroške. V okviru zakonskih možnosti naredimo vse, da bi bilo delo čim bolje organizirano.
Na strokovnem področju je nujno, da centri ravnamo v skladu z zakonodajo. Zaradi narave našega dela, ki je v velikem obsegu tudi izvajanje javnih pooblastil in nalog po zakonu, je to tudi edino pravilno, saj bi nam sicer utemeljeno očitali nezakonito ravnanje.

Na centrih za socialno delo so zaposleni strokovni delavci različnih profilov, tako socialni delavci, pravniki, psihologi, socialni pedagogi, sociologi ... Vsi različni izobrazbeni profili strokovnih delavcev in sodelavcev dodajajo potrebna znanja in kompetence za izvajanje nalog, ki so dodeljene centrom, saj narava dela zahteva multidisciplinarnost. Vsi, tako strokovni delavci kot direktorji, si želimo, da bi lahko delali več na terenu in z ljudmi v okviru socialnovarstvenih storitev, a so se žal v zadnjih letih storitve umaknile v ozadje zaradi povečanja zahtev po izvajanju javnih pooblastil in nalog po zakonu, brez hkratnega povečanja kadra na centrih. Prav tako nam novi informacijski sistemi, ob ohranjanju starih, podaljšujejo čas za vnašanje podatkov, beleženje, izdelave dokumentov in s tem znatno povečujejo birokratizacijo. Vse to pa nam jemlje dragocen delovni čas, ki bi ga morali nameniti delu z uporabniki.

Ob vedno novih nalogah, ki nam jih različne zakonodaje dodajajo, ob uvedbi novih sistemov knjiženja ter zaradi vzpostavitve ustreznih služb ob reorganizaciji smo centri danes kadrovsko osiromašeni. Načina dela, kot je bil pred desetimi leti, si lahko le še želimo. Reorganizacija je prinesla potrebne spremembe, ki so na organizacijski ravni pokazale napredek pri poenotenju delovanja. Reorganizacija in strokovni razvoj pa sta dve različni vsebini, ki bi lahko sovpadali, a je žal zaradi kadrovske podhranjenosti prepotreben strokovni razvoj veliko težji in počasnejši. Daleč največji problem in zaviralec razvoja centrov je namreč pomanjkanje kadra, s tem da so največji centri tudi po številu kadra najslabše zasedeni. Ugotavljamo namreč, da vsak center za socialno delo potrebuje več kadra, nekateri kadrovsko najbolj podhranjeni tudi do 40 odstotkov več.



Takšno stanje ni posledica tega, da so nekateri direktorji ali pomočniki po izobrazbeni strukturi pravniki. Stanje, kot ga opisujemo, je splošno za vse centre. Vsi se srečujemo s podobnimi težavami. Vzroki za birokratizacijo centrov za socialno delo niso v organizaciji ali strokovnih ozadjih zaposlenih, temveč v povečanju števila uporabnikov, kompleksnosti zadev in novih nalogah, ki jih centri prevzemamo kot javna pooblastila, ter v uvajanju novih sistemov knjiženja zadev. Ker je torej stisk in uporabnikov vedno več, hkrati pa več javnih pooblastil ob istem številu zaposlenih, se je delo na centrih v zadnjih desetih letih moralo po organizaciji in izvedbi prilagoditi naraščajočemu številu vlog, mnenj in predlogov za sodišče, ki jih moramo posredovati, sodnih obravnav, ki se jih moramo udeležiti, povečevanju števila oseb, ki jim sodišče določi center za izvajanje skrbništva.

Spremenjene situacije v družbi prinašajo vedno več in bolj kompleksne problematike, v katere smo vključeni – več nasilja, razpadov družinskih skupnosti, poglabljajo se mnogi konflikti med starši, ki ne živijo skupaj, itd. Tu so še pravice iz javnih sredstev, kjer število prejemnikov vsako leto narašča. Tako zaradi obremenjenosti oziroma prevelikega obsega nalog na zaposlenega odhajajo zaposleni k drugim delodajalcem, težko se udeležujejo večjega števila izobraževanj, aktivov, delovnih skupin, ukrepi promocije zdravja ne dosežejo učinka, uvajanje v delo (mentorstvo) ni uspešno, saj ni časa za temeljit in ustrezen prenos znanj, itd. Odhajajo tudi, ker so naloge centrov zelo zahtevne in v družbi manj cenjen del socialnega dela. Skratka, lahko samo potrdimo, da so zaposleni v redni dejavnosti centrov bolj pod pritiskom kot zaposleni v nekaterih drugih oblikah socialnega dela.

Žal se v zadnjem času prepogosto dogaja, da smo pri delu prisiljeni izbirati zadeve glede na prioritete, v resnici tudi že prioritete znotraj prioritet, in, kot pogosto trdimo, »zgolj gasimo požare«. Zavedati se moramo, da centri za socialno delo imamo znanje in izkušene, visoko strokovne in usposobljene strokovne delavce, ki so pripravljeni posredovati znanje mladim, zagnanim sodelavcem (tudi te nam z veliko truda še uspe dobiti), vendar nujno potrebujemo kadrovske okrepitve, da bomo imeli čas za pravočasno, individualno in poglobljeno obravnavo vsakega uporabnika ter socialno delo izvajali skladno z najnovejšimi smernicami stroke.

Vsi direktorji centrov že vrsto let, skupaj s sindikati, opozarjamo ministrstvo, naj jih kadrovsko okrepi. V času po epidemiji imamo, zaradi še večjih obremenitev, še dodatne kadrovske stiske, zato upamo, da bo država v načrte okrevanja prebivalstva vključila tudi dodatno zaposlovanje na centrih za socialno delo. Ne glede na rezultate in odločitve ministrstva bomo direktorji naredili vse, kar je v naši moči, da svoj glas, glas zaposlenih na centrih za socialno delo, ponesemo do odločevalcev, ki imajo vpliv, da se končno lotimo njihove nujne vsebinske reorganizacije. Vsi skupaj se moramo zavedati, da skrb za stroko pomeni skrb za uporabnika

***
mag. Anja Osojnik, direktorica Centra za socialno delo Ljubljana
Marjana Bravc, direktorica Centra za socialno delo Maribor
Urška Repar Justin, direktorica Centra za socialno delo Gorenjska
Sandra Fekonja, direktorica Centra za socialno delo Pomurje
mag. Irena Kralj, direktorica Centra za socialno delo Dolenjska in Bela krajina

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.