Pogled z ameriškega okna

Vsako leto preživim dva, tri mesece v ameriški zvezni državi Arizona. Že več kot 20 let. Letos sem načrtno svoje bivanje umestil v predvolilne mesece ameriških predsedniških in senatorskih volitev. In v teden po teh volitvah. Lahko zatrdim, da sem v teh letih kar dobro spoznal ljudi in njihovo življenje ter razmišljanje. Tudi moji prijatelji so izkušeni v ameriški družbi. Razpoloženje ljudi v ZDA pred volitvami je bilo precej drugačno, kot so ga prikazovali slovenski mediji in v črnih barvah slikali različni komentatorji.

Vendar ne vsi. Delo, časnik, ki ga ravnokar berete, je vseskozi objektivno in večplastno prikazovalo realno sliko ameriških volitev. Imel pa sem neprijeten občutek, da ameriškim ljudem nekateri slovenski mediji kar jemljejo pravico do lastne predsedniške izbire oziroma jim pripisujejo zmanjšano opravilno sposobnost. In to v deželi, kjer ima resnična demokracija svojo domovinsko pravico. Ne, večina ameriških volivcev ni kupila ideološkega blatenja Donalda Trumpa in republikancev.

Celo razjezila jih je neprimerna izjava predsednika Joa Bidena, da so Trumpovi volivci smeti in prisilila Trumpa v zmagovito populistično vožnjo s tovornjakom za odvažanje smeti. Podcenjujoče izjave, da so Trumpovi volivci fašisti ali pa preprosto ne dovolj pametni, so samo še prilile olja na ogenj protidemokratskega razpoloženja in okrepile močne želje po spremembah. Volivci tudi niso kupili trditev ameriških liberalnih medijev in demokratov, da je Donald Trump diktator.

Veliko večino ameriških volivcev so, v nasprotju s slovenskimi, najbolj zanimale ekonomske teme in s temi povezan njihov vse slabši ekonomski položaj. Visoka inflacija, za 30 do 40 odstotkov višje cene živilskih izdelkov v trgovinah, visoke cene vse bolj nedostopnih stanovanj in nenormalne visoke obresti za kredite. Z večinskimi volitvami za Trumpa so volivci odgovorili na vprašanje, na katero Kamala Harris sploh ni hotela odgovoriti, namreč, ali živijo ljudje v času demokratskega vladanja Bidna slabše kot pod predsedovanjem Trumpa.

Edvard Oven FOTO: Voranc Vogel

Številne družine so v zadnjem času izgubile na tisoče dolarjev kupne moči, pod Trumpom pa so jih na tisoče pridobile. Nihče več ni verjel predvolilnim obljubam Kamale Harris, da bodo v njenem mandatu zgradili tri milijone cenovno dostopnih stanovanj, da bodo znižali cene živilskih izdelkov in znižali račune za zdravila na recept. Kajti ni znala odgovoriti niti na preprosto vprašanje, zakaj vsega tega ni storila v preteklih štirih letih. Za pričakovanja volivcev je bil zanjo daleč najbolj poguben njen televizijski odgovor, da ji ne pade na pamet, kaj bi počela drugače kot predsednik Joe Biden.

Naslednja tema, ki je zanimala ameriške volivce, je bila spet zelo osebna, družinska. Poslabšana varnost, povezana z odprto migrantsko politiko vladajoče Bidnove administracije. Televizije so poročale, da je v državi približno sedem milijonov nezakonitih prebežnikov, od katerih vsak državo stane približno 9000 dolarjev na leto. Skupaj več kot 60 milijard dolarjev na leto. Štiri slovenske državne letne proračune. Američani v teh migracijah vidijo povečanje kriminala in močno znižanje stopnje svoje varnosti, kar jih potiska v nove nakupe orožja. Zato so podprli deportacije in precej strožji nadzor na južni ameriški meji. Resna opozorila, da je v celotni državi veliko pomanjkanje delavcev (ang. labor shortage), niso bila zanimiva in odmevna.

V nečem pa je le bila enotnost med demokrati in republikanci. Tako Kamala Harris kot tudi Donald Trump sta se pred volitvami zavzela za znižanje davkov.

Demokratska stranka je bila na volitvah grdo poražena ne samo v predsedniški tekmi, ampak tudi v boju za večino v ameriškem senatu in predstavniškem domu. Demokratski analitiki po volitvah presenečeno ugotavljajo, da nosilna predvolilna tema Kamale Harris o pravici do splava (ang. abortion rights), ni bila zanimiva in odmevna ter ji ni prinesla volilne prednosti. Sam bi dodal, da sem bil bolj presenečen, da sistem dostopnejšega ameriškega zdravstva sploh ni prišel pod volilne žaromete.

Mirno lahko zapišem, da je v očeh večine ameriških volivcev glavni krivec za poraz ameriških demokratov zgrešena gospodarska in socialna politika Bidnove administracije, imenovana bidenomika. Demokrati so se preveč odtujili od ameriškega srednjega oziroma delavskega razreda. Več kot 60 odstotkov ameriških državljanov mora namreč preživeti od plače. Realna tedenska plača ameriškega delavca je celo nižja kot pred 50 leti. Dohodkovna neenakost še nikoli ni bila večja. Predvolilna taktika demokratov je temeljila na zgrešenem občutku, kdo pravzaprav predstavlja Ameriko.

Volitve so pokazale, da to vsekakor niso elite, establišment, ampak delavski oziroma srednji razred, ki v svojih gospodinjskih denarnicah ne občuti dobrih makroekonomskih kazalnikov. V tem svojem napačnem občutku so demokrati iskali podporo bogatih zvezdnikov oziroma vplivnežev. A jim niti Taylor Swift, Oprah Winfrey, Lady Gaga, Madonna, George Clooney, Bruce Springsteen pa legendarni LeBron James in drugi s svojimi nastopi niso pomagali pridobiti več volivcev na njihovo stran. Tudi »woke« politika demokratov velike večine ameriških volivcev sploh ne prepriča in ji celo nasprotujejo.

Strinjam se z nekaterimi ameriškimi političnimi komentatorji, da danes v ameriški politiki ne gre za levico proti desnici, ampak za populizem proti establišmentu. Establišment pa je v sedanjem ameriškem razpoloženju obsojen na poraz.

Če bo Trump v štirih letih svojega mandata uresničil svoje predvolilne obljube, bodo republikanci verjetno vladali še nadaljnjih osem let. Namreč, naslednji predsedniški kandidat republikancev bo zelo verjetno izvoljeni podpredsednik JD Vance. V predvolilni televizijski debati podpredsedniških kandidatov je komaj 40-letni JD Vance pozitivno in všečno presenetil. Pravzaprav je pometel z demokratskim protikandidatom Timom Walzem, s čimer so se strinjali tudi demokratski politični analitiki.

Niti malo ne bom presenečen, če bo ameriški volilni tornado imel posledice tudi v Sloveniji. Tudi naši ljudje uspešnih makroekonomskih kazalnikov v svojih gospodinjskih denarnicah ne morejo prešteti. Bom kot primer navedel zgolj neučinkovito stanovanjsko politiko, področje, ki ga kar dobro poznam. Imamo zgodovinsko najdražja stanovanja, zgodovinsko najvišje državne in tržne stanovanjske najemnine ter zgodovinsko najnižjo dostopnost do stanovanj. Obup, predvsem za mlade družine.

Kaj so nam že politiki predvolilno obljubljali? Zelo verjetno se bo na prihodnjih volitvah v Sloveniji dogajalo podobno kot na ameriških, na katerih so ljudje nemočno gledali v svoje prazne denarnice in potem glasovali. Kaj pa obljubljanje višjih davkov? V Ameriki bi bila to hitra cesta v večletno politično opozicijo.

Res je, ne poslušajte, kaj vam govorijo politiki, ampak glejte, kaj vam delajo tudi v vaših denarnicah.

***

Edvard Oven je poslovnež, nekdanji direktor Stanovanjskega sklada in politik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.