Podpiramo Ukrajino

V neizzvani in neupravičeni ruski vojaški agresiji proti Ukrajini in njenemu prebivalstvu je bilo ubitih na tisoče ukrajinskih civilistov. Ukrajinci branijo svojo državo, svoja življenja, svoje družine in svojo svobodo. Njihovi otroci nimajo več otroštva. Rusija napada in uničuje civilno infrastrukturo – poškodovano energetsko omrežje povzroča stisko in bedo milijonom Ukrajincev –, grobo krši mednarodno humanitarno pravo in spravlja v nevarnost celotno regijo z ogrožanjem varnosti civilnih jedrskih objektov. Več kot osem milijonov ukrajinskih civilistov je moralo – neprostovoljno – zapustiti svoje domove in državo.

24. februar 2022 za Ukrajino pomeni strašno prelomnico: vojna je ukrajinskemu ljudstvu prinesla neizmerno trpljenje. Ruska vojska izvaja hude vojne zločine, med katere sodijo ubijanje in pohabljanje več tisoč ljudi z uporabo kasetnih bomb, uporaba raket in brezpilotnih letal proti miroljubnim civilistom, mučilni zapori v temnih kleteh, ugrabitve več tisoč ukrajinskih otrok. Rusija vsak dan krši in tepta najosnovnejša načela mednarodnega prava, ki zavezujejo vse narode.

Tudi za preostali svet se je pred enim letom 24. februarja 2022 začelo novo obdobje. Obdobje, ki si ga nihče ni želel in za katero smo upali, da je za vselej zapisano preteklosti. V Evropo se je vrnila vojna. Države EU in Nata, ki mejijo na Rusijo in Ukrajino, se pripravljajo, da bodo naslednje žrtve ruskega napada. V državah v razvoju je vojna zvišala cene žita, kar povzroča lakoto in bedo ter najbolj prizadene najrevnejše. Putin pri tem stoji ob strani in dopušča trpljenje državljanov številnih držav po svetu, medtem ko uresničuje svoje ambicije v Ukrajini.

FOTO: Ihor Tkachov/Afp

Podporniki Ukrajine iz držav G7, EU in Nata si intenzivno prizadevamo poiskati pravi odziv, pravi način, kako pomagati Ukrajini. Sodelovali smo v intenzivnih izmenjavah mnenj, nenehno skrbno in previdno tehtamo odločitve, tudi glede sankcij, ter se odločamo za skupne ukrepe, s katerimi kažemo enotnost brez primere in Ukrajini stojimo ob strani v njenem boju za preživetje, hkrati pa se poskušamo za vsako ceno izogniti stopnjevanju vojne. Prizadevali smo si ublažiti rusko zlorabo tako hrane kot orožja, ki je povzročila motnje v kmetijski proizvodnji, dobavnih verigah in trgovini po vsem svetu.

Zaradi vsakodnevnih grozot, ki jih doživljajo civilisti v ukrajinskih mestih in vaseh, je razumljivo, da ljudje po vsem svetu upajo na konec strašnega nasilja. Nihče v EU, G7 ali Natu si ne želi vojne. Upanje na mir, na rešitev s pogajanji, na konec grozot in neizmernega trpljenja je enako razumljivo kot zaskrbljenost, da se bo nasilje stopnjevalo, da se bo razširilo na druge države. Zato je v naših demokracijah zaželena in nujna razprava o tem, kako končati to vojno.

Toda tisti, ki pozivajo k takojšnji ustavitvi vojaške pomoči Ukrajini, bi si morali biti na jasnem, kaj to pomeni. Predlagajo, da naj ignoriramo voljo Ukrajine, države, ki jo uničuje njena soseda. Ukrajinskemu ljudstvu – ki je s svojo odločnostjo, spretnostjo in odpornostjo odbilo Rusijo dlje nazaj, kot je kdorkoli pričakoval – odrekajo pomoč in podporo, ki ju potrebuje za lastno obrambo. Namesto tega Ukrajino silijo, da začne mirovna pogajanja z agresorjem, ki kot prvi pogoj za ta pogajanja postavlja priznanje svojih ozemeljskih priključitev, kar je v nasprotju z mednarodnim pravom. Putin do zdaj ni predstavil nobene smiselne možnosti za diplomatsko končanje vojne; za končanje trpljenja, ki ga je začel februarja 2022. Po drugi strani je Ukrajina predložila mirovni predlog v desetih točkah za začetek mirovnih pogajanj. Za zdaj brez uspeha.

Bodimo jasni: ta vojna bi se lahko končala v tem trenutku. Rusija jo lahko konča takoj, če preneha z napadi in umakne svoje enote z ukrajinskega ozemlja.

Nedavnim pozivom iz številnih evropskih držav, najsibodo še tako dobronamerni, je skupno to, da ne odgovarjajo na najpomembnejša vprašanja: ali naj Ukrajini odvzamemo pravico, da sama kroji svojo prihodnost? Ali bi prenehanje vojaške podpore Ukrajini privedlo do miru ali pa vsaj prekinitve ognja? Zakaj bi Rusija prenehala z napadi, medtem ko ukrajinski partnerji z umikom podpore slabijo obrambo države in ko je Putinov javno razglašeni cilj popolno podjarmljenje Ukrajine?

Ne le da ni nobenega znaka, da bi se Rusija resno zanimala za pogajanja ali končanje vojne. Nasprotno: kdo zaradi pobojev v Buči in Mariupolju, množičnih posilstev, centrov za mučenje in ugrabitev, resno verjame, da bi bila Rusija bolj pripravljena na pogajanja z nezaščiteno Ukrajino?

Zelo nevarna, vendar za Kremelj učinkovita, propaganda je v enem stavku našteti države EU, Nata ali ZDA na eni strani in Rusijo na drugi ter jih vse obtožiti, da nimajo mandata za to vojno. S tem prvim nesprejemljivo pripisujejo soodgovornost za vojno in njeno nadaljevanje. To namigovanje razbremenjuje odgovornosti natanko enega akterja: državo, ki je neizzvano napadla Ukrajino, ki je začela to vojno in jo vsak dan ohranja pri življenju. Državo, ki grobo krši mednarodno pravo. Državo, ki bi lahko takoj končala to vojno. Ta država je samo Rusija.

Vsi se strinjamo s ciljem mirovnih pozivov, vsi si želimo miru. Ta vojna za nas nikoli ne sme postati nekaj običajnega. Mora se končati. Toda vojna se ne bo končala, če bomo ukrajinskemu ljudstvu le z lepimi besedami zagotavljali svojo moralno podporo, medtem pa ga bomo pustili samega, da brani svojo državo, ali od njega celo pričakovali, da se ne bo branil pred napadalcem, ki ne kaže nobenega usmiljenja.

EU, G7 in Nato niso vojskujoča se stran v tej vojni. Vendar njihovi člani stojijo Ukrajini ob strani že od prvega dne ruske vojaške agresije – s humanitarno, finančno in vojaško pomočjo. Ne zato, ker bi si domišljali, da imajo mandat za vojno. Pač pa zato, ker se morajo države vedno znova spraševati, kaj se bo zgodilo, če določenih odločitev ne sprejmejo. Odločili so se, da morajo v teh razmerah stati ob strani tistim, ki branijo svojo – in navsezadnje tudi našo – svobodo.

Kdor po 24. februarju 2022 še vedno verjame, da Rusija ne misli resno, še vedno ni razumel ali pa preprosto noče razumeti, kaj je Putinov cilj. V svojih govorih ni pustil nobenega dvoma, da s svojimi cilji misli resno. Ljudje v Ukrajini to boleče doživljajo.

Ko je treba izbirati med prav in narobe, med agresorjem in žrtvami, smo na strani pravice in na strani ljudi. Nikoli se ne bomo sprijaznili s tem, da se v Evropi ali kjerkoli drugje na svetu mednarodno priznane meje premikajo s silo in da se milijonom ljudi povzroča neizrekljivo trpljenje.

Ukrajina se bojuje za svojo suverenost. Naša želja po miru ne more biti dosežena na račun svobode ukrajinskega ljudstva, njegovih temeljnih pravic in njegovega preživetja.

***

Veleposlanica Kraljevine Belgije Caroline Vermeulen, veleposlanik Češke Republike Juraj Chmiel, veleposlanik Republike Finske Pertti Anttinen, veleposlanica Francoske republike Florence Lévy, veleposlanica Helenske republike Teresa Angelatou, veleposlanik Republike Hrvaške Boris Grigić, veleposlanik Irske Adrian Farrell, veleposlanik Italijanske republike Carlo Campanile, veleposlanica Republike Litve Lina Rukštelienė, veleposlanik Velikega vojvodstva Luksemburg Jean Graff, veleposlanik Madžarske Andor Ferenc Dávid, veleposlanica ZR Nemčije Natalie Kauther, veleposlanik Kraljevine Nizozemske Johan O. Verboom, veleposlanik Republike Poljske Krzysztof Olendzki, veleposlanik Romunije Alexandru Grădinar, veleposlanik Slovaške republike Peter Zeleňák, veleposlanik Kraljevine Španije Juan Aristegui, veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Tiffany Sadler.