Otok demokracije

Nekako ob istem času (v preteklih dneh) je prišlo do treh dogodkov, ki so na prvi pogled videti nepovezani:

• slovesnost v Portsmouthu ob 75. obletnici »dneva D«, to je izkrcanja zaveznikov iz 12 držav (Avstralija, Belgija, Češkoslovaška, Francija, Grčija, Kanada, Nizozemska, Norveška, Nova Zelandija, Poljska, Združene države Amerike in Združeno kraljestvo) v Normandiji;

• vrhunski sestanek povezave Tri morja (ki združuje 12 držav med Baltskim, Jadranskim in Črnim morjem: Avstrijo, Bolgarijo, Češko, Estonijo, Hrvaško, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Poljsko, Romunijo, Slovaško in Slovenijo); gosta ljubljanskega vrha oziroma Boruta Pahorja sta bila tudi predsednika evropske komisije in Nemčije;

• polemični nastop predsednika slovenske vlade Marjana Šarca na spominski prireditvi ob dnevu izgnancev v Brestanici oziroma pri gradu Rajhenburg; govornik je v zvezi s politiko sosednjih držav Italije in Madžarske izrekel strogo in grobo sodbo: »Slep je tisti, kdor ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v slovenski soseščini!«

Pisec teh vrstic, čigar družina je bila med drugo svetovno vojno povezana s partizanskim gibanjem in čigar spoštovanje do tega gibanja ne more biti vprašljivo, mora ob treh slovesnih dogodkih izreči nekaj opazk.

Prva opazka zadeva udeležence/udeleženke slovesnosti v Portsmouthu. Med zavezniki so se pojavile Češka, Slovaška in Poljska, opazna gostja prireditve pa je bila nemška kanclerka, torej predstavnica države, ki je bila vzrok in predmet invazije leta 1944. Tri srednjeevropske udeleženke so potrdile svojo tradicionalno povezanost z zahodnimi zavezniki, kanclerka pa je manifestirala privrženost spravnemu procesu med Nemčijo in Francijo, ki se je zgodil z Evropsko unijo.

Druga opazka velja »največjemu dogodku po osamosvojitvi«, katerega gostitelj je bil slovenski predsednik. (Superlativno oznako bi najbrž morali umakniti, saj se je v Sloveniji v času njenega predsedovanja leta 2008 zbiralo najmanj osemindvajset voditeljev, da ne omenjamo sestanka Bush-Putin na Brdu leta 2001.) Ta dogodek je bil pomemben z ozirom na prvi in tretji dogodek. V Pahorjevo predsedniško predstavo so bile po eni strani vključene srednjeevropske zaveznice Zahoda Češka, Poljska in Slovaška, po drugi strani pa Evropska unija in Nemčija, ki simbolizirata povojno evropsko spravo.

Najtežavnejša je tretja opazka, ki je povezana z govorom Marjana Šarca. Govor je bil pravzaprav namenjen dvema sto let starima zemljevidoma oziroma rezultatom versajske konference, ki je kaznovala Avstro-Ogrsko (katere del sta bili poleg Madžarske tudi Slovenija in Hrvaška), nagradila pa Češkoslovaško, Italijo, Jugoslavijo in Romunijo. Italijanski (iredentistični) zemljevid se v glavnem opira na pogodbo iz Rapalla (1920), madžarski pa prikazuje pogodbo iz Trianona (1920). Razlika je v tem, da Madžari nikoli niso dobili ozemlja, ki so ga bili izgubili leta 1920, Jugoslaviji pa so okupirano ozemlje večinoma – razen Trsta in Gorice – vrnili po drugi svetovni vojni. Vprašanje je, zakaj se poleg Šarca nič ne razburjajo Čehi, Hrvati, Romuni ali Slovaki. (Morda o tem nič ne vemo, ker nas slovenski mediji puščajo v nevednosti?)

Nismo Slovenci nikoli risali zemljevidov s »pravičnimi« mejami? Nismo nikoli protestirali zaradi Trsta in Gorice, ki smo ju izgubili zaradi nezaupanja zahodnih zaveznikov in – če zaupamo Kardeljevemu opisu pogovora z Molotovim – brezbrižnosti Sovjetske zveze? Kaj pa meja na Mirni? Mar nismo upodobili knežjega kamna (ki je ostal v Avstriji) na slovenskih kovancih? Polemika s sto let starimi ali čudaškimi zemljevidi je nesmiselna. Takšna polemika vzbuja vtis pomanjkanja samozavesti. Še huje je, če je izraz nemoči, kar pri razmerah v slovenski vojski in slovenski diplomaciji (Sekolec, Drenik) pa z migranti ni nemogoče?

Je Šarec z nacizmom mislil Nemčijo? S fašizmom Italijo? Ni navzočnost Merklove in Steinmeierja na omenjenih dveh prireditvah zaprla usta tistim, ki govorijo o nacizmu? Mar ni Slovenija skupaj z Madžarsko in Italijo članica Evropske unije, ki temelji na spravi in dostojanstvu držav članic? Nismo skupaj v Natu? Mar Italija ni potrdila Osimskih sporazumov kot sporazumov med Slovenijo in Italijo? Toda stvar je resna. Šarec med drugim polemizira s tistimi, »ki nam očitajo, da smo se skregali z vsemi sosedi«, in tistimi, »ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel brez odpora, brez žrtev«. Gre za posnemanje (!) »teorije«, da je Slovenija otok demokracije sredi morja nazadnjaških, desničarskih, nacionalističnih … držav. Je bilo potemtakem vabilo Boruta Pahorja nazadnjaškim srednjeevropskim državam Avstriji, Češki, Hrvaški, Madžarski, Poljski … neprevidno? Je bilo Šarčevo zborovanje mišljeno kot polemika s Pahorjem in proslavo v Portsmouthu?

Govor predsednika vlade je bil anahronističen, podobno kot mnoge druge proslave, ki obračunavajo z zgodovinskimi – večinoma mrtvimi ali čudaškimi – nasprotniki. Šarčevemu govoru bi se, če bi ga uprizoril v Bruslju, najbrž smejali. S tega vidika je bila nemara pravilna njegova zavrnitev nastopa v evropskem parlamentu?

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.​