Novi začetek čezatlantskih odnosov

Joe Biden je povsem pošteno zmagal na ameriških volitvah leta 2020. Naj si Trump še tako prizadeva spodkopati rezultat elektorskih glasov, blatiti ameriško demokracijo z obtožbami zarote in zavirati primopredajo, bo Joe iz Scrantona 46. predsednik Združenih držav Amerike.

Trump bo čez slaba dva meseca zgodovina, toda njegova politična zapuščina in njegove laži bodo ostale in še desetletja preganjale ameriški politični establišment. To je velika težava vsakogar, ki si želi izboljšati odnose med Evropsko unijo in ZDA.
Čeprav je Biden zanesljivo slavil, njegova zmaga ni bila tako prepričljiva, kot so se mnogi nadejali, njegovi pozivi k enotnosti pa so naleteli na gluha ušesa. Za Donalda Trumpa je glasovalo več kot 70 milijonov Američanov – zaradi poraza so zagrenjeni, prav tako kot njihov prvak, ki mobilizira svojo bazo, da bo nasprotovala, zavlačevala in spodkopavala Bidna od trenutka, ko bo sedel na predsedniški stolček.

Republikanski senatorji do zdaj do Bidna niso pokazali niti trohice dobronamernosti, kar pomeni jasno sporočilo Evropi: Trumpa resda ni več, toda njegov vulgarni populizem je še kako živ.

Prihodnja štiri leta za predsednika Bidna ne bodo postlana z rožicami, ko oziroma če si bo prizadeval popraviti nekaj škode, ki jo je odnosom med Evropsko unijo in Ameriko zadal Trump. Izbira Anthonyja Blinkna za državnega sekretarja je jasno sporočilo Evropi, da Biden daje prednost dobrim odnosom z Evropsko unijo. Toda to je šele začetek.

Nekaterih Trumpovih političnih odločitev ni mogoče izničiti brez podpore predstavniškega doma in senata. Toda Biden nima večine v senatu – vsaj za zdaj še ne. Težko bo izpolnil svoje politične ambicije, med katerimi sta oživitev jedrskega dogovora z Iranom in ponoven pristop k pariškemu podnebnemu sporazumu. Republikanci mu tu ne bodo pomagali. Prav tako je nedavni uboj iranskega jedrskega znanstvenika dodatno zapletel ameriško vrnitev v iranski jedrski sporazum.

Trump je v zadnjih tednih predsedovanja okrepil tudi sankcije proti Kitajski. Pridobiti republikance na svojo stran, da bi spremenili potek dogodkov v smeri proč od vsesplošne trgovinske vojne, bo draga politična poteza, ki je Biden morda ne bo želel plačati.
A tudi Biden ni velik podpornik Kitajske. Skrbi ga odvisnost Amerike od kitajske proizvodnje in uvoza ter diskriminatorni tržni pogoji na Kitajskem, nenaklonjeni zahodu. Omeniti je treba, da Trump ni bil prvi, ki je zagnal alarm zaradi Kitajske. Pred njim je to storil Obama, in to upravičeno – med drugim zaradi manipulacije z valuto. Zadnje je še vedno težava. Veliko oviro predstavljajo tudi trgovinske ovire za ameriško in evropsko blago, storitve in neposredne tuje naložbe na Kitajskem.

Umik ameriških sil iz Afganistana bi Biden morda najprej uskladil z Evropsko unijo in zaveznicami Nata. Trump tega ni storil. Odlok o umiku vojske je sprejel sam, brez posvetovanja z drugimi članicami Nata. Toda tudi Biden želi umakniti vojake in ne bo preveč pritiskal na republikance, da bi dosegel preklic ali upočasnitev umika ameriških sil. Pošiljanje vojakov v dolgotrajne spopade v oddaljenih krajih ne uživa več podpore ameriške javnosti. Poleg tega je Biden podedoval proračunski primanjkljaj v višini 3,3 bilijona dolarjev, gospodarstvo, ki ga je prizadel covid, in državni dolg, ki presega 23 bilijonov dolarjev. Zato je umik ameriških vojakov z Bližnjega vzhoda tudi finančno smiselna poteza.

Trump je že na začetku Evropejcem poslal sporočilo: Damask je precej bliže evropskim prestolnicam kot Washingtonu. Storite kaj v zvezi s tem. Biden bo najverjetneje ravnal enako. Ameriške vrnitve v Sirijo ni pričakovati.

Kaj torej čaka Evropsko unijo? Francoski predsednik Macron razmišlja o krepitvi evropske »strateške avtonomije« in omenja temo, ki so jo starejše generacije voditeljev v Evropi zavestno prezrle: pod Trumpovo administracijo se je razhajanje med Evropo in Združenimi državami v strateškem in ideološkem smislu povečalo. Za premostitev nastalega prepada med EU in Ameriko ni preproste rešitve, če sploh je kakšna. Smiselno se zdi sodelovati z Bidnovo administracijo na področjih, kjer se strateški interesi prekrivajo in so načrti usklajeni, pa tudi v vprašanjih, pri katerih predsednik Biden lahko zagotovi rezultate. Toda Evropska unija mora biti zmožna ukrepati in povesti pri vprašanjih, glede katerih so ameriški politiki razdvojeni ali jim zanje ni dosti mar.

Podnebne spremembe so eno od perečih vprašanj, kjer je vodstvo Evropske unije ključno in nujno. V ameriškem senatu ta mesec po hitrem postopku obravnavajo nove pravice za črpanje nafte na Aljaski. Če bi Biden razveljavil dovoljenja za črpanje nafte v Arktičnem naravnem rezervatu za divje živali, bo besedo dobilo ameriško vrhovno sodišče, polno konservativnih sodnikov, ki bodo verjetno podprli interese ameriške naftne industrije. Nova črpališča za nafto so klofuta Bidnu in njegovemu zelenemu programu. Temu republikanci tako ali tako nasprotujejo.

Tudi Biden bo postavil svojo državo na prvo mesto. Sanacija Trumpove notranje politike bo dolgotrajen proces. Časa pa ni veliko, kajti podnebna kriza je resnična in zahteva takojšnjo pozornost; vzpon Kitajske je treba obdati s pravili, ki so enaka za vse, in Kitajski preprečiti, da bi postala neobvladljiv hegemon. Razkroj zahodnih demokracij je treba odpraviti, zato Evropa nima druge izbire, kot da sleče svoje regionalno ogrinjalo in si nadene hlače mednarodne velesile. Čakanje na ameriškega predsednika Bidna je pogubno.

***
Borut Grgič je vodja projekta TransCaspian in ustanovitelj Inštituta za strateške študije v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.