Napuh razuma

Nikolaj Gogolj, ruski klasik, avtor romana Mrtve duše, je leta 1847 v Izbranih mestih iz korespondence s prijatelji zapisal: »Napuh še nikoli ni bil tako močan, kot je zdaj, v devetnajstem stoletju. Napuh je prisoten že v sami bojazni človeka pred tem, da bi zaslovel kot bedak. Človek tega stoletja bo vse prenesel: […] dovolil bo, da se posmehujete vsemu, le njegovemu razumu se ne smete. Njegov razum je zanj nekaj svetega. Zaradi blagega posmeha na račun razuma je pripravljen svojega brata pozvati na dvoboj in mu brez najmanjšega oklevanja pognati kroglo v glavo. Ne verjame ničemur in v nič, razen v svoj razum. Česar njegov razum ne dojame, to zanj ne obstaja.« Kritiki in bralci so bili ogorčeni: niso razumeli, kako se je genialni satirik lahko čez noč spremenil v »ideološkega izdajalca« – retrogradnega pridigarja in nasprotnika napredka. Ker je imela literatura tedaj (danes nepredstavljivo) visok status, avtor pa je veljal za duhovnega vodjo naroda, so literarni kritiki v imenu družbene morale Gogolja razglasili za norega, psihiatri, privrženci razsvetljenskega projekta, po katerem je umetnost, ki ne utira poti napredku, »bolna umetnost«, pa so mu post festum prilepili še uradno diagnozo: bipolarna motnja.

Gogolj je predvidel invazivnost in moč znanosti, ki zdaj s svojo vseprisotnostjo določa samorazumevanje ljudi in njihovo percepcijo realnosti. In tu se skrivata dve pasti.

Znanost naj bi odkrivala »objektivnost« resničnosti, ki se menda skriva za »videzom« naše subjektivne izkušnje. Ta je ponižana v nekaj marginalnega, celo iluzornega in zato nezavezujočega. Če ne želimo izpasti gogoljevski »bedaki«, se moramo, pa o čemerkoli že govorimo, nujno sklicevati na znanost. A znanost je le eno od človekovih ustvarjalnih področij, in zanjo je značilno, kot pravi Heidegger, da »sama sebe ne misli«, zato jo moramo misliti mi. »Kar opazujemo, ni narava kot takšna, temveč narava, ki smo jo podvrgli naši metodi raziskovanja,« se je zavedal že fizik Heisenberg. Tudi znanost je pogojena z našo subjektivnostjo, je vedno odločitev: v temelju odločitev za ignoriranje radikalno drugega. Ko smo enkrat znotraj znanosti, pa je to odločitev za posamično metodo raziskovanja (danes se spodbujajo metode, ki prinašajo dobiček). To je prva plat zgodbe: znanosti vsekakor mora iti čast, nikakor pa ne tudi absolutna oblast.

Druga plat ni manj pomembna: današnje stanje duha, za katerega je znanost pravzaprav nova religija, spretno izkoriščajo institucije in politika, ki s sklicevanjem na »znanstvena dognanja« ljudem odvzemajo možnost odločanja o stvareh, ki se jih neposredno tičejo, pa naj gre za zdravje, prehrano ali zemljo sámo.

V Španiji je, denimo, uporaba GSO še vedno téma, ki se jo predstavlja kot nekaj ozko »znanstvenega«, zato navadni smrtniki o njej nimajo pravice odločanja. V dolini reke Ebre ni več ne ekološke ne klasične pridelave koruze, ker je sobivanje teh vrst z gensko spremenjeno koruzo MON810 nemogoče. Ta koruza namreč z navzkrižnim opraševanjem kontaminira gensko nespremenjeno koruzo, zasejano na sosednjih poljih. Civilna družba je skupaj z gibanjem Som lo que sembrem že leta 2009 zbrala podpise in vložila predlog zakona, po katerem bi Katalonijo razglasili za deželo brez GSO. Katalonski parlament je predlog zavrnil in še danes ne želi javne debate o dolgoročni prihodnosti kmetijstva. Kmete tako spreminja v služabnike multinacionalk in proizvajalce cenene biomase za krmo živali intenzivne reje, ljudi pa v pasivne potrošnike.

A še vedno se najdejo znanstveniki, ki premorejo nekaj »arhajske modrosti«, med njimi je tudi agronom, profesor kemije in edafologije José Ramón Olarieta, ki pravi, da »ta (neobstoječa) 'znanstvena srenja' lahko pove, da je genski zapis MON810 spremenjen tako, da proizvaja insekticid Bt, ne more pa reči, da 'moramo' to koruzo tudi uporabljati«. Olarieta, ki v svoji knjigi Transgénicos prepričljivo pokaže, da cilj uvedbe GSO ni odprava svetovne lakote, temveč nadzor nad trgom semen, kjer se obračajo milijoni, v navedeni misli izpostavi bistveno: da je obstoj monolitne znanstvene srenje mit in da moramo odločitve o tem, kaj od tistega, kar pride iz laboratorija, bomo uvedli v življenje, vcepljali v zemljo, rastline, živali ali ljudi, v končnem vedno sprejemati prav mi, navadni smrtniki oziroma »bedaki«, in ne znanstveniki, politiki oziroma institucije.

A ljudje, ki ne želijo izpasti »bedaki«, odločanje prepuščajo prav njim. Ne razum kot tak, ampak to, da se ljudje v imenu razuma (znanosti) množično odrekajo lastnemu mišljenju, izkušnjam in odločanju, je najbolj strašilo Gogolja: »Hudič je že brez maske stopil v svet. Duh napuha ne privzema več nikakršnih podob in ne plaši vraževernih ljudi, pojavlja se kar v čisti obliki. Odkar je začutil, da so ljudje priznali njegovo gospostvo, ne čuti več nikakršne zadrege pred njimi. S predrzno nesramnostjo se reži v obraz tistim, ki se mu podrejajo, svetu vsiljuje zakone, ki jih ta do zdaj še ni videl, svet pa se tega sicer zaveda, a se mu ne upa odreči poslušnosti.«

Nestrokovnjake, v konkretnem primeru predvsem kmete, ki se upajo upreti »vsiljenim zakonom«, družba z lahkoto utiša kot »bedake«. A kaj naj z znanstveniki, ki opozarjajo na njihovo zgrešenost? Za zdaj se jim omejuje dostop do glavnih medijev, potiska se jih v marginalne (samo)založbe. Če in ko bodo postali preglasni, pa jih lahko, tako kot svoj čas Gogolja, razglasimo za psihično bolne. V imenu družbene morale in napredka. Vprašanje je le, čigavega.

Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji.