Medicinske sestre in zdravstveniki vsak dan odhajajo

Kot slišim, se slovenskemu zdravstvu obetajo številne reforme in investicije, kam bodo usmerjene, pa je prej odvisno od tega, kdo bo na oblasti, kot od resničnih strokovnih prioritet. Kot vedno do sedaj.

Sem pa ob nastopu na izredni seji parlamentarnega odbora za finance 9. junija letos (https://www.dz-rs.si) žal spoznal, da nikomur ne diši novi zakon o javnem naročanju v zdravstvu, ki smo ga predlagali v združenju Zdravstvo.si in ki bi lahko cene medicinskega materiala, aparatur in zdravil v Sloveniji spravil blizu cenam v poštenih zahodnoevropskih državah. Zame zelo grenko spoznanje, a bolje prej kot kasneje.

Med samo razpravo so nekateri poslanci intenzivno razmišljali z zaprtimi očmi, nekateri, ki so bili leta v vladajočih koalicijah, so se posipali s pepelom, kar nekaj vabljenih koalicijskih politikov pa se je opravičilo zaradi drugih obveznosti. Vsaj zame osebno dokaj jasno sporočilo … Vse te občutke je dodatno potrdilo še neporočanje vodilnih medijev, kot da ne bi šlo za nekaj sto milijonov evrov potencialnih prihrankov na letni ravni. Na koncu se nisem mogel zadržati in sem, bolj za svojo dušo kot z upanjem, da bi spremenil potek razprave, rekel, da nisem pričakoval naštevanja problemov in razlag, »zakaj nekaj ne gre«, ampak konstruktivne rešitve. In da bi, če bi na tak način zdravil svoje bolnike, imel zelo visoko umrljivost.

A pustimo vse to, saj slovenskemu zdravstvu neposredno grozi veliko večji problem, ki lahko v kratkem času še dodatno in drastično zmanjša obseg dejavnosti. To je vedno večje pomanjkanje medicinskih sester in zdravstvenikov, ki postaja kritično. Na naši interni kliniki tako že dolgo ni mogoče sprejemati bolnikov na štirih od osmih polintenzivnih postelj na oddelku za žilne bolezni, pred nekaj dnevi se je zaprlo pet polintenzivnih postelj na kardiološkem oddelku, gastroenterološki oddelek ima zaprta dva pododdelka, nesrečni seznam nezasedenih bolniških sob in postelj pa je vsak dan daljši. Bolniki, ki bi morali biti sprejeti na zdravljenje na interno kliniko, zato ure in dneve čakajo na internistični prvi pomoči (IPP), ki vedno pogosteje spominja na pravo bojno fronto. Ubogi bolniki ure in ure ležijo na hodnikih in dneve in dneve čakajo v hospitalnem oddelku IPP, ki je namenjen zdravljenju do 24 ur. Zdravniki in negovalno osebje pa delajo v strokovno povsem neobvladljivih razmerah.



Na srčni kirurgiji je že več mesecev zaprt eden od oddelkov s sedmimi intenzivnimi posteljami. Posledično morajo srčni kirurgi dobesedno izbirati, koga bodo operirali, ter nas pogosto prositi, ali lahko po operaciji vzamemo bolnika nazaj na naš oddelek, ki ima neprimerljivo manj izkušenj s pooperativnim zdravljenjem kot njihovi intenzivci.

Intenzivni oddelek infekcijske klinike z 12 posteljami je, prav tako zaradi pomanjkanja sester in zdravstvenikov, že nekaj mesecev zaprt. Bolnike, ki bi se sicer zdravili na tem oddelku, zato zdravijo na intenzivnem oddelku, namenjenem bolnikom s covidom, ali pa jih preusmerjajo na naš intenzivni oddelek, ki ima le 14 že tako prezasedenih postelj. O učinkovitem preprečevanju širjenja bolnišničnih okužb v takih razmerah seveda ni mogoče govoriti. Nasprotno, občasno nas bodisi iz vodne pipe bodisi iz klimatske naprave v dotrajani bolniški sobi obišče še kakšna legionela. Verjetno je takih in podobnih stisk v naši bolnišnici še več, pa zanje ne vem. Večkrat pa si zaželim, da bi se našel nekdo, ki bi se povsem neobremenjeno sprehodil po UKC in preštel bolniške postelje, ki ostajajo nezasedene zaradi pomanjkanja negovalnega kadra.

Po moji konservativni oceni jih je trenutno krepko več kot sto … Po pogovorih s kolegi vem, da stanje ni nič boljše v marsikateri regionalni bolnišnici. O tem, da bi nas pri takem kadrovskem stanju negovalnega kadra doletel še podoben val covida-19 kot pozimi in spomladi, si sploh ne upam razmišljati. In ni mi jasno, kako je lahko UKC Ljubljana pred nekaj dnevi »urbi et orbi« oznanil, da je vse pripravljeno za morebiten nov val sprejemov zaradi hitrega širjenja covida-19 in da se ob tem redna dejavnost UKC ne bo bistveno zmanjšala. Kot da bi živeli na različnih planetih.

Medicinske sestre in zdravstveniki pa medtem vsak dan odhajajo na manj zahtevna delovna mesta zunaj bolnišnic za isto ali celo večje plačilo, na zahod, kjer za isto ali manjšo intenzivnost dela dobijo dvakrat ali večkrat večje plačilo, ali celo zunaj medicine. Tudi na blagajno v Lidl in Hofer, če želite. Stanje še dodatno poslabšujejo razni poskusi »sistematizacije« delovnih mest, kar je žal sinonim za nižanje plačilnih razredov, občasno neredno izplačevanje nadur in povečanega obsega dela, konec covidnih plačnih dodatkov, razvrednotenje srednjih medicinskih sester … in vse večje obremenitve tistih, ki ostajajo. Pri tem je treba vedeti, da je delo medicinskih sester in zdravstvenikov ob hitrem napredku medicine v zadnjih letih vedno bolj zahtevno in intenzivno.



Dežurstva so naporna, kaj šele troizmenski turnusi, ki človeku in njegovi družini povsem spremenijo ritem življenja.
Ker rešitev tega kritičnega problema v našem zdravstvu ne bo prišla sama, je skrajni čas, da odgovorni prenehajo nojevsko tiščati glavo v pesek in ukrepajo. Kot smo v medicini vajeni, je najprej potrebna diagnoza bolezni, ki je pogoj za vzročno rešitev, ki vedno najbolje deluje. Pa začnimo.

Po mojem védenju je število medicinskih sester in zdravstvenikov, ki jih vsako leto izobrazi naš šolski sistem, zadostno. Samo preštejte visoke zdravstvene šole v Sloveniji. Jaz sem jih naštel sedem. Dovolj je tudi srednjih medicinskih šol. Kader torej je, a ne zasede prostih delovnih mest, za katera se je izobrazil. In zakaj ne? Mnogo mladih sicer zanima stroka in so pripravljeni na zahtevno delo, mnogo starejših uživa v svojem delu, ki ob uspešnem zdravljenju daje neizmerno zadovoljstvo. Toda ob pogledu na plačilno listo, ki se bistveno ne razlikuje med nekom, ki dela na intenzivnem oddelku ali urgenci troizmenski turnus, in nekom le z dopoldanskim delom v ambulanti družinske medicine brez vikendov, praznikov in dežurstev, entuziazem sčasoma mine. Še bolj pa verjetno ob pogledu na plačilno listo poklicev s primerljivo izobrazbo zunaj zdravstva.



Sedaj ko imamo diagnozo, lahko govorimo o potencialnih rešitvah. Star izrek pravi, da je, odkar so Feničani izumili denar, večina problemov rešljivih. Zato je treba medicinskim sestram in zdravstvenikom nemudoma povečati plače ter narediti opazno razliko med nekom, ki v rednem delovnem času dela v ambulanti, in tistim, ki dela troizmenski turnus ali dežura na urgentnem ali intenzivnem oddelku. In dosledno in pošteno plačati vse nadure in presežno delo. Ko kaj takega predlagam na sestankih, kjer se večinoma posluša samo »jamranje« brez rešitev, vedno naletim na koga, ki pove, da bi potem padel javni plačni sistem in »da se to pač ne da«. Ob tem se vsi udobno zleknejo v svoje naslanjače, menijo, da so »svoje naredili«, in na vrsto pride naslednja točka. Osebno mislim, in verjetno nisem osamljen, da je za Slovenijo prevelika žrtev tvegati delovanje našega zdravstva zato, da ohranimo rigiden in preživet javni plačni sistem. In če bi razpadel zato, ker bi medicinske sestre in zdravstvenike izvzeli iz njega, je bolje, da se to zgodi prej kot kasneje. Nikoli namreč nisem prav dobro razumel, kako lahko pri plači primerjaš medicinsko sestro, policista, državnega uradnika, zdravnika ...

Zato pozivam našo celotno politiko, da se pri takojšnjem reševanju kritičnega pomanjkanja negovalnega kadra v naših bolnišnicah poenoti in ukrepa v našem skupnem javnem interesu. Takoj je treba sprejeti pravičen sistem nagrajevanja medicinskih sester in zdravstvenikov, ki bi preprečil nadaljnje odhode in omogočil vrnitev vsaj dela tistih, ki so odšli. Odločitev o tem, ali je rešitev, da se ta poklic izvzame iz javnega plačnega sistema, ali v tem, da se ustvari zakonit sistem dodatnega nagrajevanja, prepuščam vam in pravnikom. Vem pa, da je za to potreben denar že v sistemu in bi bil lahko takoj na voljo, če bi politika upoštevala naš poziv za nov zakon o javnih naročilih v zdravstvu, o čemer sem govoril na začetku.

Ne zanašajte se na uvoz medicinskih sester in zdravstvenikov iz držav nekdanje Jugoslavije. Glede na njihove plače v lastnih državah in način življenja bi morali množično prihajati v Slovenijo. In zakaj ne? Zelo preprosto. Če svojo pot podaljšajo čez Karavanke, kjer je povpraševanje enako ali ponekod še večje, bodo za isto delo dobili dvakrat ali večkrat večje plačilo. Zato gre ta karavana žal večinoma mimo nas.

In ko neobremenjeno razmišljam o potencialnih rešitvah, mi pride na misel tudi tako imenovani »outsourcing« negovalnih programov. Zasebnik, ki bi za to dejavnost imel dovoljenje ministrstva in sklenil pogodbo z bolnišnico, bi svoje uslužbence – medicinske sestre in zdravstvenike – lahko stimulativno nagradil mimo javnega plačnega sistema, po individualnih pogodbah. Tako bi nastalo neke vrste javno-zasebno partnerstvo, o čemer je pred časom že potekala razprava. Nenazadnje, na podoben način že več let v številnih slovenskih bolnišnicah delujejo čistilni servisi, pralnice in kuhinje. Žal bi tak sistem verjetno vodil v komunikacijski prepad med zdravniškim in negovalnim kadrom ter v še večji »dualizem« pri vodenju oddelkov, kot smo mu priča danes. A ponovno, najlažje je reči »ne« in ob tem ne predlagati alternativne rešitve. In obenem vpiti, da to vodi v »privatizacijo javnega zdravstva«.



In spet smo pri »prastrahu« pred tako imenovano privatizacijo v zdravstvu. Žal pri teh razpravah nekateri nočejo razumeti, da javno zdravstvo pomeni medicino, ki jo dobimo za naš davkoplačevalski denar, s katerim upravlja naša edina državna zavarovalnica (ZZZS), izvajalec zdravstvene storitve pa je lahko državni zavod ali zasebnik z dovoljenjem ministrstva za zdravje in koncesijsko pogodbo. In naloga države bi morala biti predvsem nadzor kvalitete in razdelitve zdravstvenih programov tako, da zavarovanci dobijo čim boljšo storitev za čim nižjo ceno. Pa naj bo to v državnem zavodu ali pri zasebniku. Zakaj se davkoplačevalcem to jasno ne pove, namesto da se jih vedno znova zavaja in straši s tem, da bodo potem bogati lažje prišli do zdravnika in imeli boljšo oskrbo? In zdravnike, ki delajo tudi v svojem prostem času pri zasebnikih, blati z »dvoživkami« in »mazači«?

Upam, da je po povedanem vsem jasno, da brez takojšnje rešitve kritičnega pomanjkanja negovalnega kadra načrtovane investicije v nove bolnišnice in aparature v naslednjih letih dostopnosti in kvalitete našega zdravstva ne bodo izboljšale. Nove stavbe bodo samevale, bolniki pa še naprej čakali na IPP ali v čakalnih vrstah za sprejem v sicer sodobno, a žal prazno bolnišnico. Ko nastanejo ovire v potoku in zato voda zastaja, pameten gospodar točno ve, da je treba odstraniti najhujšo oviro, ne pa širiti jeza nad njo. Zato je skrajni čas, da tudi v slovenskem zdravstvu vodilni spregledajo, kaj dela ena roka in kaj druga, ter da načrtovane reforme dobijo rep in glavo. In da Slovenija končno pride do sodobnega zahodnoevropskega modela javnega zdravstva, ki ne bo izključeval zasebne iniciative, ampak jo bo, v korist bolnikov in davkoplačevalcev, z veseljem uporabil.

***
Prof. dr. Marko Noč, dr. med. izredni član SAZU.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.