Krogi pekla beloruske civilne družbe

Lanskega avgusta se na predsedniških volitvah v Belorusiji ni zgodila organizirana revolucija, ampak spontan ljudski upor. Ta je poslal jasno sporočilo, da je Aleksander Lukašenko po več kot 25 letih oblasti (dokončno) izgubil vso legitimnost. Sporočilo ima toliko večjo težo, ker prihaja iz široke palete družbenih skupin, od mlade urbane populacije, javnih uslužbencev, pa vse do delavcev v tovarnah, ki so bili nekoč jedro Lukašenkove ljudske podpore.

A kljub temu je Lukašenko še vedno na oblasti, saj je režimu uspelo preživeti ljudski (povsem nenasilen!) upor, ki se je predvsem jeseni manifestiral v obliki rednih in množičnih protestov (udeležba več sto tisoč protestnikov), za katerimi pa niso stali močno finančno podprti opozicijski organizacijski odbori, ampak preprosta ljudska volja po svobodi. V Belorusiji je namreč postsocialistična tranzicija potekala v obratni smeri: ne iz postsovjetske republike v demokratično evropsko družbo, ampak nazaj proti totalitarizmu. Namesto več pravic, svobode in človeškega dostojanstva je Belorusija v zadnjih dveh desetletjih postopno, na zunaj komajda opazno, tonila v vse večjo spiralo državne represije z vse manj svobode in (človekovih) pravic.

Ker pa se prebivalstvo pomlajuje in informacijsko Belorusija le ni osamljen otok, tako kot Severna Koreja, je režim vedno težje ohranjal propagandno sliko »urejene, stabilne Belorusije v okolju mednarodnega kaosa in sovražnikov okrog meja«. Ta razkorak med realno sliko doma in voljo (heterogene) množice je naraščal, »pok« se je moral prej ali slej zgoditi. In zgodilo se je na lanskih volitvah, ko so (drastično) potvorjeni rezultati volitev množico samo še dodatno podžgali. Zato poti nazaj ni več, priča smo začetku konca Lukašenkovega režima. Toda to obdobje bo (je že) dolgotrajno, polno osebnih tragedij, represije in tudi državnega terorizma.

Beloruska civilna družba, razumljeno v zelo širokem pomenu besede (poleg predstavnikov humanitarnih, družbeno angažiranih, znanstvenoraziskovalnih in drugih civilnih organizacij tudi športniki, novinarji, simpatizerji in podporniki protirežimskega gibanja), vsakodnevno trpi, fizično (nasilje in umori v nepojasnjenih okoliščinah v zaporih), psihično (grožnje posameznikom in njihovim najbližjim), socialno in eksistenčno (odpovedi delovnega razmerja, odvzem štipendij in statusov). Mednarodno najbolj odmevni primeri kritičnega novinarja Romana Protaseviča, atletinje Kristine Timanovske in v Kijevu umorjenega opozicijskega aktivista Vitalija Šišova so več kot nazorni.



In v Belorusiji je trenutno več tisoč tovrstnih primerov (samo političnih zapornikov je čez 500!) in o 99 odstotkih teh na Zahodu ne vemo skoraj nič. Zakaj? Ker je Belorusija na evropskem obrobju, ni tako pomemben del geostrateške šahovnice, kot je bistveno večja Ukrajina, niti nima ambicij za vstop v EU (tudi opozicijsko gibanje ni zgrajeno na protiruski ali prozahodni premisi), kot denimo velja za države Zahodnega Balkana. A kljub temu je del Evrope, večina prebivalcev deli skupne evropske norme in vrednote, na katerih je bila zgrajena EU.

Tudi zato današnje razmere nikakor niso zgolj notranjepolitično belorusko vprašanje, kot to poskuša prikazati uradni Minsk ob podpori Moskve, ampak je še kako evropski problem. Lukašenkov režim namreč postaja vedno bolj brezobziren in izvaja državni teror(izem), kar je že samo po sebi mednarodni varnostni izziv. Ugrabitev civilnega potniškega letala nad beloruskim zračnim prostorom je de facto potrditev tega. Zato mora EU narediti več. Biti bolj proaktivna, omogočiti večjo humanitarno in socialno pomoč beloruski civilni družbi ter urejanje odnosov z Belorusijo uvrstiti visoko na svojo agendo – tako v Bruslju kot tudi v odnosih z drugimi velesilami. V nasprotnem primeru se bodo krogi pekla za belorusko civilno družbo nadaljevali še globoko v tretje desetletje 21. stoletja.

***
Dr. Denis Mancevič nekdanji diplomat, direktor in partner v svetovalni družbi Herman & partnerji

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.