Krivda, sram in moralna megalomanija Zahoda

Nihče pri zdravi pameti ne bo znanstvenih opozoril o vplivih človeka na okolje vzel lahkomiselno. Seveda se vedno najde kdo, ki dominantnim spoznanjem nasprotuje. Toda priložnosti, da se na okoljsko krizo pravočasno odzovemo, ne ogrožajo tisti, ki vpliv človeka neposredno zanikajo. Ogroža ga okoliščina, da okoljski politiki ne uspe ostati tisto, kar bi morala biti: strateško upravljanje prihodnosti. Namesto tega je postala novo polje, na katerem se premlevajo stara travmatska vprašanja. To so vprašanja o krivdi človeka, njegovi grešnosti in moralni dolžnosti samozanikanja, o odrešitvi sveta, o kolonializmu in tako dalje.

V naslednjih vrsticah bomo opozorili na dva elementa, ki sta se vtihotapila v okoljski diskurz in preprečujeta, da bi ta v Evropi postal učinkovit. Gre za vnašanje eksistencialne krivde v okoljski diskurz ter moralni imperializem Zahoda.

Krivda, sram in samoprezir

Nobenega dvoma ni, da okoljske spremembe obetajo težje pridelovanje hrane, poplavljanje naselij, neurja, sušo, migracije itd. Vse to resno ogroža družbeno stabilnost in zmožnost zadovoljevanja temeljnih potreb. Toda: če naj bo cilj okoljskih politik preprečitev teh tveganj, potem te ne smejo vključevati ukrepov, ki bi povzročili enaka (ali bistveno večja tveganja). Perspektiva radikalnega razogljičenja našega življenja v kratkem obdobju tvega – če se omejimo samo na ta vidik – drastičen upad družbenega bruto produkta. Nedavna recesija nas še vedno opominja, koliko tesnobe, strahu za eksistenco, migracij, družbene nestabilnosti in razmaha ekstremizmov prinese samo nekajprocentni upad svetovne ekonomije. Kolikor so okoljske politike ukrep – instrument –, to pomeni, da jih ne bomo izpeljali za vsako ceno. Da obstaja meja pri projektu razogljičenja, preko katere po merilih same okoljske politike smemo iti. Sicer bi povzročili tisto (ali hujše), kar naj bi preprečili.



Vem, da te besede zvenijo grešno, kot izdaja zvestobe okoljskemu projektu. Toda vse napisano izhaja iz okoljske politike, dokler ga razumemo kot ukrep, ki naj prepreči nezaželeno posledico. Ukrep ni nikoli ukrep za vsako ceno. Razlog, da te besede zvenijo provokativno, dokazuje, da okoljsko politiko razumemo na čisto drugačen način: kot odnos do lastne grešnosti. Svoje življenje si razložimo kot konflikt med najvišjo vrednoto (neokrnjeno okolje) in lastnimi nizkotnimi nagnjenji (»pohlepom«, »potrošništvom«, »užitkom«). In nič ni bolj zavržnega, kot zadržanost do Dobrega v imenu svojih nizkotnih nagnjenj. Če bi vernik dejal, da se ne bo postil, ker mu je neprijetno biti lačen, bi ga skupnost zalila z žveplom srda in prezira. Zahteva se brezpogojno sprejemanje Dobrega, ne glede na ceno! Zato se ne sme slišati nobenega tarnanja, nasprotno, sram naj bo tistega, ki ga udarci po potrošniških krempljih bolijo.

Tak fanatizem ne le, da ne sodi v 21. stoletje, ampak je predvsem neučinkovit. Od ljudi zahteva deklaratorno sprejemanje ideala (na primer ničelni vpliv človeka na naravo), ki pa ga ne moremo spoštovati, tudi če bi še tako iskreno hoteli. Ta razkol med fanatično moralno zahtevo in realnostjo sproži odziv, ki ga zahodnjaki dobro poznamo: prodajo odpustkov. Masovni turizem je začel obremenjevati občutljive ekosisteme gorskih dolin. Lokalna oblast pa prometa ne prepove ali s kvotami omeji, pač pa zaračuna vstopnino – »eko takso«. In promet teče naprej. Pomenljivo je bilo pritrjevanje neke voznice, ki je za novinarsko ekipo celo pohvalila vstopnino, ker naj bi bil ekološko naravnana. Enako je s poplavo ekoizdelkov, kjer sta srečna oba: prodajalec odpustka zaradi finančnega učinka in kupec, ki si je s plačilom pomiril dušo. Gre pač za še eno tržno nišo, ki je pogosto usidrana v srce same ogljične ekonomije.

Moralna megalomanija Zahoda

Dokler bo okoljskim politikam namesto racionalnega diskurza dominirala arhaična potreba po soočanju s svojo eksistencialno grešnostjo, dotlej bo težko doseči konsenz za realne ukrepe. Moda se bo bralcu zdelo, da pretiravam, ko kot medij okoljskega diskurza izpostavljam krivdo, sram in sovraštvo do sebe kot grešnika. Toda dejstvo, da lahko postane prvi obraz okoljskih politik šestnajstletna deklica, je za racionalni diskurz vsaj nenavadno (če aluzijo iskanja moralne »čistosti« v otrocih, kot se je to dogajalo v križarskih vojnah, poskušamo dati na stran). Tudi retorika o podnebnem peklu, ki se odpira, o mesecih, kolikor nas naj bi še ločilo od poti v pogubo, in podobno bolj spominjajo na teološke razprave iz četrtega stoletja, kot na odgovorno upravljanje tveganj. Od tod tudi opisana zlaganost in ekonomija odpustkov, saj radikalnega programa razogljičenja pač ni mogoče doseči (brez katastrofalnih družbenih posledic). Ker se na metafizično dojemanje okoljskega problema odzivamo z metafizičnimi gestami, v igri tudi niso dejanski rezultati, pač pa nekakšna »bogovšečnost«: pokazati, da smo ekološko ozaveščeni.

Ta zahteva mrcvarjenje svoje krivde, samozanikanje in sovraštvo do sebe. Vedno je treba biti pripravljen manifestirati svojo odvečnost in parazitstvo na neokrnjenem organizmu Matere zemlje (»Ni medved prišel v naselje, človek je vdrl v 'njegov' svet!«). V takem okolju tudi ni mogoče opozoriti na neuporabnost nasvetov okoljevarstvenikov (ki, denimo, nasprotujejo termoelektrarnam, jedrskim, vodnim in zdaj tudi vetrnim elektrarnam), saj velja vsako zagovarjanje proizvodnje energije za nekaj umazanega, moralno zavržnega. To sovraštvo nad seboj se je povzpelo do tja, kamor si ni upal še nihče: do otrok. Pred kratkim je v britanskem časopisju odmevala teza, da je nekaj »najbolj uničujočega«, kar lahko naredite za okolje, da imate otroka. V nekem švedskem vrtcu so začeli otroke hraniti z brezmesno prehrano, ker želijo tako »ohraniti planet«.



S tem smo pri drugi anomaliji, ki ogroža okoljski projekt: brezmejna domišljavost Zahoda, ki se ne znebi imperialne predstave o privilegiranosti svoje vloge na planetarni ravni. Prebivalstvo Indije se je povečalo, odkar je moja generacija hodila v šolo, za 500 milijonov evrov. Za toliko, kot je vseh prebivalcev Evropske unije. In raste. Prebivalstvo Afrike se poveča na teden za 600.000. In raste. Tudi če se starši ne bi odločili za manj otok, celo če se v Sloveniji eno leto ne bo rodil prav noben otrok, bi to kompenziralo le nekaj ur rasti prebivalstva – zgolj v Afriki. Toda vprašanje demografije – razen na Zahodu, v obliki, na primer, neokusnega razglašanja odvečnosti otrok – je tema, ki v okoljski debati skorajda ni slišna. Ni si pač mogoče zatiskati oči, da imajo denimo nedavni katastrofalni požari v Braziliji, ki so posledica širjenja kmetijskih površin, vendarle neko povezavo s tem, da se je prebivalstvo v tridesetih letih podvojilo.

In Zahod verjame, da bo tem spremembam kljuboval z brezmesno prehrano v švedskih vrtcih in razpravljanjem o neekološkosti dojenčkov v zahodnih tabloidih. Kakšna neokusna domišljavost, ki jo sijajno prepozna Slavoj Žižek: »Če ne zmoremo več biti dobrohotni gospodarji tretjega sveta, smo lahko vsaj privilegirani vir zla, s čimer drugim pokroviteljsko jemljemo odgovornost za njihovo lastno usodo.«

​

Planet B in plan B

Naj ponovim: okoljske spremembe je treba vzeti resno in narediti vse, da ne zamudimo zgodovinske odgovornosti. Toda naloga žal ni samo v naših, zahodnih, rokah. Kitajska in Indija sta v dveh desetletjih drastično povečali izpuste, s tem da je vsaka od njih številčnejša kot vse zahodne države na svetu skupaj. Ko bo rastoče prebivalstvo tretjega sveta želelo izkusiti vsaj malo blagostanja, bo zmanjšanja izpustov še toliko težje doseči. Žal je treba razmišljati tudi o neuspehu okoljskega projekta. To je tabu tema samo pri metafizični brezpogojni zavezi Dobremu. V realnem svetu pa mora biti del odgovornosti. Ni planeta B, to drži, zato pa mora biti plan B.

Ta zadeva možnost soočenja z neuspehom, ki bo prinesel vse od dviga gladine morja pa do neurja, požarov in suš. V tem primeru bo treba poskrbeti, da vse to ne bo povzročilo katastrofe za življenja ljudi. Ob zadostni družbeni organiziranosti ni le možno živeti pod gladino morja, Nizozemska je povrhu vsega velika izvoznica hrane. Tudi v puščavi se hrano nekako da pridelovati. To je sicer slaba tolažba, toda vnaprej izključiti razmišljanja v to smer bi bilo neodgovorno.

Odsotnost stabilne družbene organizacije je statistično gledano poglavitni vir trpljenja in smrti ljudi. Bistveno večji kot naravne ujme. Da o zdrsih v totalitarizem niti ne govorimo. In glede tega je danes skrbi več kod dovolj: Evropska unija je v resni krizi, v bližini se vzpenjajo avtokratski režimi, tudi pri nas zaupanje v demokracijo vpada, konstitutivna ministrstva že leta ne morejo več zagotoviti dovolj kadra, zdravstveni in pokojninski si sistem sta pred razpadom. Zato je vtis, da 99 odstotkov družbene odgovornosti predstavlja, na primer, zaščita medvedov in prepoved plastičnih slamic, znamenje skrajno nevarne vrednostne dezorientacije naše dobe.

***

Dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije, ZRS Koper.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.