Komisar

Doslej so bili evropski komisarji (člani evropske komisije) praviloma bivši predsedniki, podpredsedniki vlad in zunanji ministri. Tu pa tam kakšen bivši finančni ali minister za evropske zadeve, izjemoma kak bivši evropski poslanec. Z drugimi besedami: večinoma državniki in politiki prve kategorije. Vse evropske države za komisarske položaje kandidirajo ugledne in zanesljive osebnosti, ki so se že kdaj preizkusile na volitvah in pri odločanju o pomembnih državnih zadevah. Ni nujno, da so, in pogosto se zgodi, da niso člani strank, ki so doma na oblasti, vendar so njihovi selektorji na to možnost pripravljeni, in skrbijo, da gre za bolj ali manj – tudi v očeh opozicije – nesporne osebnosti. Čeprav naj bi komisarji skrbeli za skupne evropske zadeve, vendar funkcionirajo kot zastopniki nacionalnih interesov. Vlade pričakujejo, da bodo v bruseljskih salonih čim bolj neizogibni in prodorni. Njihova glavna naloga je predstavljati interese svojih držav kot splošne evropske interese.

Slovenska komisarska kandidatura leta 2019 se dogaja v nenavadnih okoliščinah. Evropski svet je po dolgih pogajanjih – brez opazne slovenske udeležbe – za predsednico komisije določil bivšo nemško ministrico za obrambo, ki se ni udeleževala volilnega tekmovanja v skladu s sistemom »špicenkandidatov«. Ta sistem je podoben večini demokratičnih volilnih sistemov: na volitvah nastopajo stranke, ki jih predstavljajo njihovi vnaprej znani predstavniki, predsedniki oziroma »špice«. Svoje špice so na evropskih volitvah ponujale vse glavne stranke: Evropska ljudska stranka, socialisti in liberalci. Špice so bile iz naslednjih (sicer germanskih) držav: iz Nemčije (Manfred Weber), Nizozemske (Frans Timmermans) in Danske (Margrethe Vestager).
Evropski svet je z enim nonšalantnim zamahom pospravil s tem sistemom. Namesto strankarskega sistema je prevladal nacionalni oziroma sistem vladavine najmočnejših držav. Svojega kandidata/kandidatko so obdržali nemški konservativci, vendar so se zmenili za zamenjavo osebnosti. Gospa Ursula von der Leyen je najbrž primernejša od Manfreda Webra. Ostala mesta pa so – ker je izostala britanska konkurenca – dobili Francozi, Italijani in Španci. Domnevno liberalni francoski predsednik logično ni sprejemal sistema špic, ker liberalci ne glede na dober rezultat na volitvah niso zmagali. Namesto nadnacionalnega načela je (kljub ognjevitim izjavam proti nacionalistom) izbral nacionalno, to je medvladno načelo, in Franciji priigral vodstvo Evropske centralne banke, ki je približno enako pomembna ustanova kot evropska komisija.



Namesto posrečene kombinacije nemške (Juncker) in francoske (Jean Claude) kulture, namesto nekdanjega finančnega ministra in predsednika vlade so našli obrambno ministrico države, ki ima ravno na področju vojske ustavne prepovedi. Ministrice, ki utegne imeti v zvezi s konceptom evropske strateške avtonomije, ki jo sicer zagovarjajo Francozi, nekaj težke prtljage. Glede na njeno nemško zaledje bo vsekakor zanimivo opazovati, kako bo vodila komisijo med Scilo francosko-nemške zadržanosti do ZDA (h kateri spada nemško navdušenje za ruski plinovod) in Karibdo srednjeevropsko-baltskega navdušenja za čezatlantsko zavezništvo.

Kaj se je v tem času dogajalo v Sloveniji? Predsednik vlade, ki ni predsednik največje in zmagovite slovenske stranke, je za komisarja postavil Janeza Lenarčiča, ki ga – vključno s piscem teh vrstic – ocenjujemo kot sposobnega in spodobnega diplomata, vendar ni niti bivši predsednik, niti podpredsednik vlade, niti zunanji ali finančni minister in niti evropski poslanec, torej se nikoli ni preskusil na volitvah. Lenarčiča je Šarec postavil. Pomanjkljivost našega prihodnjega komisarja (za širitev, ki je ne bo?) je v tem, da ni enakega kova kot vrhunski evropski politiki, in pomembno vprašanje je, ali jim bo kos. To seveda vodi k vprašanju, kakšna bo v prihodnosti v Evropski uniji teža in vloga Slovenije. Ta vloga in teža se je precej zmanjšala po polomu Alenke Bratušek (ki je bila celo predsednica vlade) in Violete Bulc (ki je bila kratek čas članica Cerarjeve vlade). Slovenski problem je pomanjkanje članstva tako imenovanega političnega razreda. Takšen »razred« je nastajal v Demosovem in v Drnovškovem obdobju, potem pa je usahnil oziroma se razbežal po različnih dobičkonosnih upravah ter nadzornih svetih bank in državnih podjetij. Koga pa bi lahko predlagal Šarec, ko bi si želel trdno oporo, politične in finančne dosežke v Bruslju? Bo Lenarčič znal zaustaviti erozijo schengenske meje?

Del slovenskega političnega razreda (France Bučar, Janez Drnovšek, Jože Pučnik …), ki smo ga imenovali velika generacija, je pomrl, se upokojil ali so ga upokojili. Del tega razreda je zaprt v opozicijo, iz katere ga ne pustijo nikamor. Preživeli so France Arhar, Igor Bavčar, Peter Jambrek, Janez Janša, Milan Kučan, Lojze Peterle, Janez Podobnik, Ernest Petrič … Med njimi je najboljši kandidat Janša, vendar iz znanih razlogov ne more zraven. Pač pa se ob vznožju političnega razreda zbirajo zanimive osebnosti, kot so Matej Avbelj, Romana Jordan, Anže Logar, Igor Senčar, Andraž Teršek, Matej Tonin, Jurij Toplak, Žiga Turk … Glede na pedigre bi bil za komisarja primeren Miro Cerar, ki pa spada med tiste, ki so bili odgovorni za izpraznjenje prostora, v katerem bi se lahko razvijal politični razred, kot ga imajo druge evropske države.

***
dr. Dimitrij Rupel, nekdanji minister zunanje zadeve