Kaznovalna politika in krizne razmere

Kaznovalna politika te dni v Sloveniji gotovo ni najpomembnejša, kar je tudi prav. Najprej je treba poskrbeti za življenje in varnost ljudi na območjih, prizadetih z ujmo. Tisti, ki v tem vidijo priložnost, da se s kriminalom in zlorabami solidarnosti ljudi, ki so pripravljeni pomagati, okoristijo, pa bi se morali zavedati, da pravna država ne bo ostala le pri moralnem zgražanju nad njihovim početjem.

Javno dostopni podatki o varnostnih razmerah na območjih, ki jih je prizadela ujma, za zdaj ne kažejo izrazitega povečanja klasičnega kriminala z izvrševanjem navadnih tatvin. Večja je nevarnost tistih dejanj, pri katerih policija opozarja, da jih storilci izvršujejo z zlorabo novih tehnologij in družbenih omrežij. S toliko hujšo brezobzirnostjo torej izrabljajo stisko ljudi v kriznih razmerah. V osnovi gre za isti vzorec (modus operandi) kriminalnih dejanj, s katerimi se svetovna skupnost, mednarodne organizacije in države spopadajo na kriznih območjih, ko ljudje zaradi hudih posledic množično potrebujejo nujno pomoč in zaščito. V tem pogledu so zlorabe kriznih razmer na neki način primerljive s podobnimi hudodelstvi med oboroženimi spopadi oziroma s kaznivim dejanjem zoper človečnost. Kriminalna dejanja z istim vzorcem, izvršena med krizo zaradi covida-19, je prav zaradi brezobzirnosti in surovosti ostro obsodil celo generalni sekretar Organizacije združenih narodov, da so najhujša, najbolj zavržna oblika korupcije, kriminala in zlorab javnega zaupanja.

Strožja odgovornost za kazniva dejanja, izvršena med krizo, je v slovenski kazenski zakonodaji predvidena le za storilce navadnih tatvin. Kdor ob požaru, povodnji ali podobni naravni nesreči izvrši tako kaznivo dejanje, zakon določa, da bo kaznovan strožje. Za vse druge, ki veliko huje prizadenejo žrtve in javni interes, v javnosti pa prav tako povzročajo še večjo negotovost, zgražanje in strah pred kriminaliteto, ni strožje odgovornosti za kazniva dejanja, izvršena v kriznih razmerah ali v povezavi s krizo. Ker so posledice neprimerljivo hujše kot pri navadnih tatvinah, se z latinskim rekom Quod licet Iovi, non licet bovi postavlja vprašanje, zakaj je »bogovom« dovoljeno več kot volom.

Pri vzrokih za neenako obravnavo kaznivih dejanj navadnih tatvin lahko ugibamo, da je bila nevarnost teh dejanj med krizo ali v zvezi s krizo prepoznana v oddaljeni preteklosti, ko so bili navadni tatovi morda res največja nadloga. To z vidika današnje kaznovalne politike niti ni več pomembno. Pomembno je, da so se pojavne oblike kriminala zelo spremenile in razmahnile tako, da navadni tatovi v primerjavi z veliko »gospodo« še zdaleč niso najhujše zlo.

Splošno poslabšanje varnostnih razmer in ocene velikih varnostnih tveganj zaradi podnebnih sprememb, naravnih in drugih nesreč narekujejo razumno potrebo, da svetovna skupnost, mednarodne organizacije, države, mesta in skupnosti s politiko usklajenega (koherentnega) trajnostnega razvoja in povečanja odpornosti poiščejo tudi odgovore in rešitve, kako z generalno preventivo kaznovalnega prava na kriznih območjih ali v zvezi s krizo odvračati kazniva ravnanja, vse oblike zlorab, korupcije in kriminala.

Predstavniki civilne družbe in aktivni državljani smo se o kaznovalni politiki med krizo in v povezavi s krizo lani posvetovali z akademskimi pravniki. Na javnem dogodku, 14. aprila 2022, smo to tematiko skupaj obravnavali na okrogli mizi o zlorabah in kaznivih dejanjih med krizo. V izhodišču je bil poudarek na zlorabah informacijskih tehnologij ter na spoznanju, da so nekatera dejanja, tako kot med krizo zaradi covida-19, po posledicah in številu žrtev podobna kaznivim dejanjem zoper človečnost.

Pri odzivih pravne države in kaznovalne politike je razprava na okrogli mizi pokazala, da bi bilo treba razmisliti o naslednjih možnih rešitvah: ali kriminalna dejanja, izvršena v kriznih razmerah in v povezavi s krizo opredeliti kot kvalificirane oblike kaznivih dejanj ali kot posebno kaznivo dejanje, v katerem bi bile vključene različne vrste zlorab, na primer kaznivo dejanje zlorabe v kriznih razmerah.

Kaznovalna politika je vselej dolgoročno vprašanje, ki zahteva poglobljen premislek in dialog državnih organov z vsemi zainteresiranimi deležniki v procesu demokratičnega odločanja o javni varnosti in kaznovalnem pravu. Pri vsem tem ne gre pozabiti, da zaostrovanje kaznovalne politike obenem lahko pomeni večjo nevarnost zlorab represivne moči in institucij pravne države. Tudi glede tega še vedno ni rešeno vprašanje, kako naj se sistem javne varnosti in kaznovalna politika države sorazmerno odzivata v kriznih oziroma izrednih razmerah.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.