Kam novi spomenik in kaj s starim

Predlog Milana Kučana nam je ponudil točko, ob kateri bi se naša politično-zgodovinska razklanost lahko vendarle začela vsaj počasi zmanjševati. Bo kaj volje za to? Prvi odzivi z obeh strani so (z izjemo vsaj načelne vladne podpore) pretežno odklonilni, na levi strani zaradi osebe predlagatelja tudi nekoliko zmedeni – toda nekaj rahlega upanja vendarle je.

Vzbujata mi ga zlasti oba sicer odklonilna ali skeptična odziva v zadnji Mladini (Miheljakov in Trampušev), ki pa oba vendarle razpravljata tudi o vprašanju, kaj ob novem spomeniku osamosvojitvi narediti s sedanjim spomenikom revoluciji. Vlado Miheljak v članku Trg revolucije pove, česar širša javnost doslej najbrž ni vedela: da je avtor spomenika Drago Tršar že pred leti sam predlagal, naj se ta preimenuje v spomenik republike.

Miheljak sicer pravi, da bi bilo to »bolj barbarsko in antikulturno dejanje kot sama odstranitev – kot da bi avtor hotel reči: 'Ne jemljite sporočil mojega opusa zares'« – toda v zraven objavljenem podobnem članku Jureta Trampuša vendarle lahko preberemo tudi drugačno sporočilo: »Namesto da se spomeniki rušijo, bi jih morali na novo opredeliti. Razložiti je treba, zakaj so tukaj in zakaj se je pogled nanje spremenil.« A za Tršarjev spomenik – zaradi njegove umetniške vrednosti – pred kratkim isto priporoča celo Milček Komelj v Družini.

V našem primeru je to potrebo že pred leti začutil tudi avtor spomenika sam – zdaj pa bi javnost, ki ji je spomenik namenjen, v novih zgodovinskih okoliščinah in po novih spoznanjih staremu spomeniku res lahko dala novo ime in novo vsebino. Kučan je, kot piše v tistem članku, za Mladino pojasnil, da ni bil za rušenje spomenika, ampak je »dal le pobudo, da se razmisli o novem«, saj da je stari »izgubil vsebino«. No, izgubil je prav gotovo ni, le da ta še zdaleč ni bila nikoli za vse enaka – poskus njenega sodobnega prevrednotenja pa bi lahko prispeval k temu, da bi bila (ali da bi počasi postajala) ta nova vsebina sprejemljiva za mnogo širši krog ljudi, čeprav bi najbolj zagreti na eni in na drugi strani v njem še vedno videli isto kot prej, eni le dobro, drugi le slabo.

Toda tak poskus prevrednotenja pomena starega spomenika revoluciji bi bil brez pomena in učinka, če bi ta obdržal svoje »privilegirano« simbolno mesto v centru glavnega mesta in bi se mu novi spomenik moral umakniti kam drugam. Kučanove besede so bile v tem pogledu povsem jasne: »Moje prepričanje, kot enega udeležencev tega procesa, je, da bi na tem simbolnem prostoru morali imeti simbol, ki bi nas združeval.«

Ali v govoru na Vrhniki 5. maja: »Tak spomenik bi svoje mesto upravičeno imel na osrednjem trgu našega glavnega mesta, na Trgu republike, na katerem so se zgodila mnoga osamosvojitvena dejanja. Na tem zgodovinsko simbolnem kraju zdaj stoji spomenik, posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod. Pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa. Novi čas potrebuje svoj simbol. Spomenik slovenske osamosvojitve bi bil poklon našemu skupnemu dejanju, ki se ne bi moglo zgoditi kot dejanje enega dela Slovencev proti drugemu.«

Toda manevriranje proti Kučanovemu jasnemu predlogu se je že začelo. V petek, ko to pišem, Delo poroča, da je vlada »sprejela izhodišča za začetek pogovorov o tem, kje bi bil primeren prostor za postavitev spomenika osamosvojitve«, in naj »v prvi fazi uprava za vojaško dediščino na ministrstvu za obrambo pripravi ustrezna izhodišča za postavitev spomenika«. Kako, prosim – uprava za vojaško dediščino? Je osamosvojitev Slovenije morda zgolj naša »vojaška dediščina«?

A pravzaprav niti ni pomembno, kateri od uradniških uprav je vlada to nalogo zaupala – katerakoli bi bila za tako pomembno nalogo preozka in neprimerna. Kučan in Peterle vidita tak spomenik samo na Trgu republike – le o sedanjem spomeniku revoluciji je Kučan (citiram po Mladini) rekel takole: »Kaj se bo z njim zgodilo, bo ostal na trgu ali bo premaknjen na drugo mesto, je stvar strokovne razprave.« Tudi dr. Božo Repe (citiram po Delu) »ne nasprotuje postavitvi spomenika osamosvojitve, če bi trg prenesel neko dopolnitev« (da bi tam torej stala dva spomenika). O tem, ali bi Trg republike to »prenesel« ali ne, pa bi svoje mnenje seveda najprej morali povedati strokovnjaki za taka vprašanja, ne neka uprava pri nekem ministrstvu.

V Trampuševem članku v Mladini je o Tršarjevem spomeniku revoluciji napisano, da predstavlja »sklop zbiranja, borbe in revolucionarne zmage« in da je »na eni strani upodobljeno zbiranje naroda, na drugi njegovo udejanjenje skozi revolucijo«. Če smem temu dodati še svoj pogled: da revolucijo (ali NOB, če bi spomenik zdaj tako »prevrednotili« – ali oboje skupaj, za tiste, za katere to ostaja tudi pojmovno povsem neločljivo) simbolizira pokončen, oster, kvišku kipeč del spomenika – »zbiranje naroda« za to dejanje pa prihaja z leve.

Če bi to simboliko novi spomenik osamosvojitvi, ki smo jo dosegli levi in desni skupaj, lahko na likovno ustrezen umetniški način dopolnil ob postavitvi neposredno ob stari spomenik, bi bilo to morda v tem pogledu idealno. Če to iz kakršnihkoli razlogov ne bi bilo izvedljivo, ostane najbrž samo še postavitev novega spomenika na drugi strani trga – kar bi avtorju morda dajalo celo več umetniške svobode pri oblikovanju takega, povsem samostojno stoječega spomenika, katerega simbolika pa bi se prek vmesne praznine trga prav tako »pogovarjala« s simboliko starega, zdaj »prevrednotenega« spomenika.

Če bo zdaj začeti poskus, da bi se okrog te temeljne ideje izoblikovalo širše družbeno soglasje, uspel, bo za njeno uresničitev seveda treba streti še dva trda oreha: kaj ob tem storiti s Kardeljevim spomenikom, ki je tudi na tem trgu, in z napisom na posebnem kvadru ob spomeniku revoluciji, ki izrecno slavi prav revolucijo (in z njo ustvarjeno prejšnjo, socialistično družbeno ureditev, ki pa je bila hkrati z osamosvojitvijo Slovenije v samostojno državo vendar odpravljena)?

Če tujcev, ki ne znajo slovensko, to niti ne moti – kakšno sporočilo pa tak napis (celo zavajajoč, kot da to piše v naši ustavi) daje našemu državljanu, zlasti mlademu? A tudi ta dva oreha ne bi smela biti pretrda. Da ima za uspešno osamosvojitev leta 1991 pomembne zasluge tudi »Kardeljeva« ustava iz leta 1974 z njeno pravico takratnih jugoslovanskih republik do osamosvojitve, sicer ni sporno – toda ne glede na tisto, kar pa Kardelja na drugi strani hudo bremeni, bi že temeljna Kučanova ideja, naj bo ta kraj posvečen osamosvojitvi kot dosežku naroda (in državljanov) kot celote, brez slavljenja katerihkoli, tudi povsem »neoporečnih« posameznikov, morala zadoščati za to, da se Kardeljev spomenik s tega trga umakne. Tisti napis pod Tršarjevim velikim spomenikom pa, iz prav tako očitnih razlogov, tudi. To svoje mnenje povem takoj, da mi ne bi kdo očital, da imam kaj za bregom – toda ne zato, da bi se zdaj pretirano usmerili na ta dva dodatna »trda oreha«. Usmerimo se najprej na tisto temeljno vprašanje, ki nam ga zastavlja Kučanov predlog.

In na koncu bi rad, potem ko sem prebral še Sobotno prilogo, dodal še poziv tistim, ki so v njej spregledali (zame izvrstno) razmišljanje Marijana Lačna o tej temi, da si ga preberejo.

***

Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.