Kakšna je pravzaprav današnja realnost

Pred dnevi sem se odpravil na pošto, da bi prijateljici poslal knjigo za rojstni dan. To sicer nezahtevno opravilo je kmalu dobilo popolnoma drugačen pomen. Tragikomedija absurda tako kot marsikaj v današnjem času, ko se laž razglaša za resnico, ko je črno postalo belo in ko se suženjstvo razglaša za svobodo. Logični vrhunec dogodkov preteklih trideset let, ko so po vsem svetu bombe utirale pot svobodi in človekovim pravicam in ko je politična korektnost dobila vsa znamenja avtocenzure.

Pred menoj je stala kolona dvajsetih ljudi. Podobno kot po neuspešni ekonomski reformi Milke Planinc leta 1983, s to razliko, da tokrat ne stojimo v vrsti za kruh in mleko, ampak da bi poslali pismo. Maske so po protokolu imeli vsi; na obrazu, pod brado, na vratu in na komolcu. Takšna srečanja ne bi bila zanimiva, če se ne bi vedno našel kdo, ki dogajanje malo popestri. Našo skupno miselno telovadbo pred pošto je prekinila starejša gospa, ki je nenadoma brez besed začela kriliti z rokami.

Vsi mi, ki smo preštevali število tlakov do poštnega praga, in tudi tisti, ki so se ozirali na parkirišče, ali jim ne bo redar morda napisal listka, smo bili opazno presenečeni. Spogledovali smo se in se spraševali, ali ni to morda poziv navzočim k fizičnemu razgibavanju ali pa gre za kakšen novodobni performans. Morda oboževalka Marine Abramović? Najbolj skoncentrirana med nami je hitro začela tolmačiti, da gospa želi, da se vsi statisti okoli nje postavijo na varno razdaljo. Zmedeni v novi realnosti kot golobi v megli smo mislili, da gospa ne govori. Toda kaj hitro je eden izmed čakajočih pojasnil, da je njen sosed, zato ve, da gospa ima dar govora, a ga v množici ne koristi. Boji se, da ji virus ne bi vstopil skozi usta. Medtem ko je gospa mahala z rokami, se je tolmačka hitro vživela v svojo vlogo in začela neprilagojenim statistom zviška ukazovati.

Mojo pozornost je ujel čakajoči, ki je bil popolnoma nedovzeten za celotno dogajanje. V gumijastih škornjih, z dolgo brado in razmršenimi lasmi. Naravnost s kmetije, kot iz drugega časa. Pozorno sem ga spremljal. S komolcem si je brisal potno čelo, medtem ko je bil za cirkus okoli sebe povsem nezainteresiran. Demonstracija zdrave kmečke pameti, o kateri velikokrat slišimo, a jo v dejanjih le redko vidimo. Strmel je predse in potrpežljivo čakal na svoj trenutek. Hipoma je vstopil v prostore pošte in enako hitro je bil tudi nazaj. Z nasmejanim obrazom je radostno kot majhen otrok korakoma hitel odpirati veliko kuverto, iz katere so zasijale platnice, na katerih je pisalo En dan Ivana Denisoviča. Nič kaj prijetno čtivo. V njej je disident Aleksander Solženicin po lastnih izkušnjah opisal strahote življenja v gulagu. Leta 1970 je prejel Nobelovo nagrado za književnost. Prevzel jo je štiri leta pozneje, ko je bil izgnan iz Sovjetske zveze. Na slavnostni prireditvi je govoril o pomenu umetnika, čigar naloga je osvetliti realnost in se zoperstaviti laži.

Zahod ga je sprejel z navdušenjem, ga trepljal po ramenu, o njem pisal v časopisih in tiskal njegove knjige, ki so bile v času vladavine Leonida Brežnjeva prepovedane. Toda ljubezen je trajala zgolj štiri leta, ko je v svojem azilu v mestecu Cavendish v ameriški zvezni državi Vermont sprejel povabilo Harvarda, da spregovori študentom na vsakoletni promociji, medtem ko mu bodo sočasno izročili častni doktorat. Kljub dežju se je na travnati površini Harvarda zbrala dvajsettisočglava množica. Solženicin se je odločil pokvariti dobro režirano zabavo. Tega niti ni skrival, saj je besedilo svojega govora Razdeljeni svet poslal vsem novinarjem že prej. Od začetka do konca je govoril v ruščini, medtem ko so zagotavljali simultani prevod. Njegova osrednja tema je bil propad zahodnjaške družbe, ki se manifestira skozi pomanjkanje družbenega poguma, kulturo materializma, nemoralnost, neobjektivnost medijev in nekritičnost akademske skupnosti. Po zgolj eni uri je Solženicin od zahodnega heroja postal neuravnotežen starček in medijski prostor so zanj popolnoma zaprli. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1994 je upravičil svoje misli, da »v Ameriki niti ptiči v parkih ne pojejo kot v Rusiji«, in se vrnil v domovino.

Trideset let pozneje so disidenti postali kar ameriški državljani, ko je postopno prišlo do očitne devalvacije svobode govora v medijskem prostoru. Vrhunec se je zgodil lani, ko smo lahko spremljali številne zahteve za bojkotiranje tistih osebnosti in vsebin, katerih delovanje ali sporočila so po mnenju posameznika ali skupine nesprejemljiva. Tako so se zaradi svojih izjav, ki bi lahko kakorkoli prizadela čustva politično, rasno ali spolno drugače mislečih znašli številni politiki, intelektualci in javne osebnosti, kot so nekdanji predsednik Donald Trump, avtorica Harryja Potterja J. R. Rowling, pevka Lana Del Ray, voditelj zabavne oddaje Jimmy Fallon, televizijski voditelj Tucker Carlson, igralka Gina Carano in drugi.

V tem kontekstu je napovedana tudi kontrola in revizija številnih klasičnih filmov, na primer V vrtincu, Zajtrk pri Tiffanyju, Psiho, Tarzan in tako dalje. Slišati je celo predloge, da bi neustrezne dele iz filmov izrezali ali pa posneli kar nove. Takšne, ki bodo ustrezali merilom današnjega časa. Vse to je pripeljalo tako daleč, da so se na klopi za obtožene znašli celo risani junaki. Takšna usoda je doletela Brona, nemškega ovčarja iz risane serije Tačke na patrulji. Gre za dobrohotnega psa v policijski uniformi, ki skupaj s svojimi prijatelji rešuje ljudi in živali iz različnih nesreč. Posamezniki, ki so lani zahtevali prepoved risanke, so njegov greh videli v tem, da nosi policijsko uniformo, s čimer žali čustva vseh tistih, ki so bili na ameriških ulicah žrtev policijskega nasilja. Uporabniki na twitterju so pisali: »Evtanazirajte policijskega psa«, »Dajte mu odpoved in mu sodite«, »Nehajte financirati Tačke na patrulji«. V duhu današnjega časa, ko požare gasimo z bencinom.

Zaradi dima pa se le težko vidi realnost, ki je iz dneva v dan vse manj resničnost in vse bolj njena interpretacija. Je resnično tisto, kar vidimo v medijih, ali tisto, kar doživljamo v dejanski vsakodnevni interakciji z okolico? Intelektualci in znanstveniki, potisnjeni na obrobje medijskih svobod, opozarjajo na katastrofalne družbene in ekonomske posledice zaradi uvedbe globalne politike zapiranja. Izgubljena so številna delovna mesta. Evidentiran je porast revščine. Vse več je duševnih stisk, družinskega nasilja in samomorov. Evropska centralna banka tiska neomejene količine denarja. Globoko smo zakorakali v inflacijo. Toda glede vsega naštetega se v medijih ne dviga veliko prahu. Zdi se, da tako pač mora biti. Posameznik dobi vtis, da je vse v najlepšem redu, medtem ko v zakulisju divja ekonomska, ideološka in geopolitična vojna. Toda čeprav ostaja našemu očesu nevidna, so že dodobra vidne njene posledice, katerih paradigma so ljudje, upodobljeni v prestrašeni gospe pred pošto ali jezni tolmački, ki se je v trenutku prelevila v čuvajko na novo vzpostavljenih vrednot. Na drugi strani pa so tudi takšni, kot je neznani kmet, ki je v gosti megli prepoznal besede Solženicina: »Naj laž pride na svet, naj celo zmaga. Ampak ne prek mene.« Kdo od treh akterjev ste vi, si odgovorite sami.
---
Nenad Vladić je podjetnik, publicist in avtor knjige Od talenta do uspeha.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.