(GOSTUJOČE PERO) Radikalizacija, polarizacija, infiltracija

Čez manj kot dva meseca bodo Američani odšli na volišča, kjer bodo potekale ene najpomembnejših volitev v zgodovini njihove države. Nekateri se bojijo, da je demokracija na kocki.

V številnih pogledih je temu težko oporekati. Donald Trump, čigar politično kampanjo je zaznamovalo nasilje, je izjavil, da si želi postati »diktator«, in dal jasno vedeti, da občuduje »mogočne može«, vključno z madžarskim Viktorjem Orbánom. Toda Američani se morajo paziti. Orbán in Madžarska sta opozorilna zgodba o tem, kako hitro in popolnoma mogoče je uničiti demokracijo od znotraj.

Na večer svoje ponovne izvolitve na oblast leta 2010 se je Viktor Orbán veselil zmage s svojim znanim, nekoliko ostrim glasom: »Danes se je na volitvah zgodila revolucija. […] Madžari so izrekli sodbo o obdobju.« Fidesz Viktorja Orbána bo ponovno prevzel oblast nad državo.

Revolucija, tudi če je mišljena simbolično, je v nasprotju z bistvom parlamentarne demokracije. Številni opazovalci so takrat menili, da je malo verjetno, da bi Orbán lahko veliko spremenil glede na vključenost države v EU in svetovne trge. Toda če se ozremo v preteklost, je bilo iz njegovega govora jasno razvidno, da se pripravlja na radikalno preobrazbo. Kaj točno se je zgodilo, si ni bilo mogoče predstavljati, vendar je ta noč pomenila začetek načrtnega poskusa izničenja demokracije na Madžarskem.

Orbánov Fidesz je tako kot Republikanska stranka v primerjavi z nekaj desetletji pred tem neprepoznaven. Ključna prelomnica v njegovi preobrazbi se je zgodila po porazu na volitvah leta 2002. Orbán jo je pripisal liberalnemu nadzoru medijev in »zgoščenim« postkomunističnim oblastnim strukturam. Zaključil je, da je politični status quo nepravičen in da ga je mogoče premagati le z radikalnejšimi sredstvi. Stare konservativne elite so podprle sprejetje njegove zelo razdiralne vrste politike.

Po novem porazu leta 2006 je Orbán okrepil napade na svoje tekmece in s populistično-nacionalistično retoriko levo-liberalno vladajočo koalicijo prikazal kot sovražnika ter spodbujal javne nemire. Po gospodarski krizi leta 2008 je ta strategija dosegla vrhunec z Orbánovo veliko zmago na volitvah. Sledil je zgodovinski poskus vzpostavitve neliberalnega režima znotraj Evropske unije in hkrati odkritega dvoma o redu, ki temelji na pravilih.

Orbánov Fidesz je z večino, ki si jo je težko predstavljati v katerikoli zahodni državi, spremenil volilno zakonodajo z obsežnim spreminjanjem volilnih enot, si podelil dodatne mandate v ključnih volilnih okrajih in 13-krat spremenil nacionalno ustavo, da bi oslabil in dezorientiral svojo opozicijo.

Te poteze so Orbánu omogočile, da je ključne državne institucije napolnil z lojalisti, ki so bili imenovani za daljše obdobje, kar zagotavlja, da se nepravilnosti v njegovem ožjem krogu ne izpodbijajo. Uvedel je strožji nadzor nad mediji v državi s kombinacijo sovražnih prevzemov, imenovanjem poslovnežev, povezanih s Fideszom, v uredniške odbore in vzpostavitvijo provladne medijske mreže. Vse to je pripomoglo k nadzoru vladnih sporočil in ustvarjanju vtisa, da na Madžarskem ne obstaja nobena druga politična sila.

Med volitvami Fidesz nenehno sodeluje z medijskimi konglomerati v državi, ki v ljudeh vzbujajo strah. Prodajajo zgodbe o zlobnih zunanjih silah, ki želijo nadzorovati Madžarsko, vsak preboj opozicije pa povezujejo z »globalističnimi liberalci«. Politike, ki so kritični do Fideszove politike, se redno označuje za zagovornike »množičnih in nenadzorovanih migracij« ali, v primeru rusko-ukrajinske vojne, za zagovornike vojne, ker želijo pomagati Kijevu.

Zaradi te prevlade v ključnih stebrih države je Orbán na položaju skoraj nepremagljiv. Najbolj sprevrženo je dejstvo, da je delno podprt s sredstvi evropskih davkoplačevalcev. Z omejeno poslovno elito na Madžarskem je Orbán ustvaril krog prijateljev, ki imajo koristi od razvojnih sredstev EU, namenjenih državi. Ta finančni vpliv sega tudi onkraj Madžarske, saj Orbán pomaga skrajno desnim političnim zaveznikom drugod, vključno z Marine Le Pen, s posojili MKB Bank, to je institucije, katere delničarji so tesno povezani s Fideszom.

V štirinajstih letih je Orbán izpopolnil sistem, ki je v nasprotju z vsemi temeljnimi načeli liberalne demokracije. Zaradi svoje konfrontacijske in razdiralne politike, povezovanja z Rusijo in Kitajsko ter nenehnega kršenja evropske zakonodaje je na tej poti izgubil zaveznike. Kljub temu Madžarska ostaja priljubljen laboratorij za nativistično skrajno desno politiko v Evropi in ZDA. Uvoz ameriških konferenc konservativne politične akcije (CPAC) na Madžarsko je primer občudovanja, ki vlada med ameriškimi ultrakonservativci.

Neliberalizem je nevaren. Tudi če bo Orbán odstavljen s položaja, ponovna vzpostavitev institucionalne neodvisnosti na Madžarskem ne bo enostavna. Politični jezik se je radikaliziral, elite so polarizirane, ključni stebri države pa infiltrirani. Dobro bi bilo, če bi ameriški volivci razumeli dejanske posledice takšnega dejanja v resničnem življenju, preden se pridružijo Trumpovim uporniškim pozivom k »politiki mogočnih mož«. Ko demokracija enkrat izgine, jo je zelo težko dobiti nazaj.

***

Zsuzsanna Szelényi, Direktorica inštituta za demokracijo CEU, avtorica knjige »Tainted Democracy: Viktor Orbán and the Subversion of Hungary« in govornica na Forumu 2024 v Budimpešti. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.