(GOSTUJOČE PERO) Arhitektura je posnetek narave

Vsi v Sloveniji imamo korenine v agrarni skupnosti. Naši predniki so živeli z naravo in do nje nikoli niso imeli izkoriščevalskega odnosa. Živeli so sonaravno in trajnostno ob zavedanju, da bodo tudi njihovi otroci živeli na tej zemlji. Posledica takšnega odnosa je zelo dobro ohranjena narava v naši deželi in tako izdatna območja Nature 2000.

V zgodovini je bil vsak poseg v prostor in stavbno strukturo temeljito proučen ter usklajen z dejanskimi potrebami. Vsak poseg v prostor je bil usklajen z varovanjem pridelovalnih površin, katerih obstoj je bil podlaga za preživetje. Današnji človek je ob spremembi proizvajalnih sredstev in družbenih sistemov izgubil primarni odnos do prostora, v katerem živimo, odnos, ki so ga imeli naši predniki in smo ga pozabili negovati in nadgrajevati. Ves kulturno obdelani prostor Slovenije je nastal kot posledica avtohtonih prebivalcev, ki so skozi dolga leta življenja na nekem območju zelo dobro vedeli, kaj prostor prenese ter kaj je za prostor in zanje najboljše. Vse je bilo navezano na možnost preživetja.

V nasprotju z narodi okoli nas imamo Slovenci korenine v slovanskem svetu – severno so Germani, zahodno Romani, vzhodno Madžari. Slovenci (Slovani) smo v zgodovini bivali v skupnostih, kjer je bila skupna lastnina pomembnejša od individualne. Slovenske kneze smo ustoličili za določen čas – ni bilo dedne pravice in iz tega izhajajoče borbe za dediščino, ki je prinesla največ gorja v zgodovini.

Marjan Berlič, arhitekt, urbanist. FOTO: Zz Delo

Slovenci smo bili kljub deklariranim pravicam v zgodovini kolonija in smo bili kot nekdanja kolonija prvi sprejeti v Evropsko unijo. Do našega vstopa v EU so to sestavljale le države, lastnice kolonij.

Živimo na prepihu, na križišču, ki je bil vedno zanimiv za sosede. Stoletja smo bili habsburška kolonija. Morali smo si zgraditi sistem samozaščite, prikrivanja, skrivanja najboljšega, kar imamo.

Nekdo iz Jugoslavije nas je imenoval dunajski konjušari. Iz te njegove definicije potegnem naslednje:

• Gospodom je konj sredstvo za izkazovanje svojega statusa in v predhodnih obdobjih vojaški stroj najvišjega pomena. Iz tega izhaja odnos do konja, ki je odnos do potrošnega materiala.

• Skrbnik konja (konjušar) je živel s konjem, poznal njegove slabe in dobre plati. Negoval ga je, socializiral in skrbel za njegovo dobro stanje.

Ta naša navezanost in skrb za naravno okolje je v naši biti še zdaj zelo prisotna in jo želimo zavestno ali podzavestno uresničiti na različne načine. V obnovi odnosa do narave iščemo potrditev naše biti! Pri tem uresničevanju se srečata dva pola: sprememba sistema življenja in proizvodnih sredstev ter razpoložljivi prostor. Predvsem pa je naša bivalna kultura usmerjena v bivanje v individualni hiši z vsaj minimalnim vrtičkom.

Slovenčeva predstava varnosti v življenju je zasnovana na lastništvu hiše in manjšega zemljišča ob hiši. Večina Slovencev živi s prepričanjem, da bodo v pokoju skrbeli za svojo hišo in vrt, na katerem bodo pridelovali zelenjavo.

Zelo dobra podlaga za dvigovanje zavesti o naši materi zemlji je ljubiteljsko vrtnarjenje, ki nam daje neposredni stik z naravo in zemljo. Ob izvajanju takšne dejavnosti se srečamo z naravnimi zakoni in zahtevami, ki so tudi osnova za dobro arhitekturo.

Zasnove vasi, ki predstavljajo večji del urbaniziranega prostora v naši deželi, so bile zmeraj takšne, da so varovale kakovostna kmetijska zemljišča. Izbor površine za postavitev naselja je bil pogojen s kakovostjo zemljišča.

Razpršena gradnja je bila v prehodnih obdobjih maksimalno onemogočena. Primer je zakonodaja in praksa, ki je na območju razpršene gradnje omogočala samo nadomestne gradnje. Toda kot skoraj povsod smo tudi pri tem začeli iskati pomanjkljivosti in pravila iz zakona prirejati lastnim interesom. Nadomestne gradnje so bile v osnovi mišljene na območju porušene stare hiše. Naslednji korak je bilo rušenje polovice hiše in v nadaljevanju vse večji odmik novogradnje od sedanjega objekta.

V prostoru se pojavlja veliko dejavnosti, ki so obravnavane kot »sektorji« s svojimi zakonskimi in podzakonskimi akti. Vse dejavnosti se pojavljajo v enem samem prostoru in so sestavni del življenja. Torej je treba najširše pojmovanje dejavnosti kot sestavni, enakopravni del prostora. Najlepši primer je kmetijstvo. Tako je tudi kmetijstvo eden ob »sektorjev«.

Dejavnost kmetijstva je še zdaj v nekaterih krogih čudno obravnavana. Kmetijstvo je treba obravnavati kot sestavni del oblikovanja prostora. Pridelovalci hrane morajo v svoji dejavnosti – tako kot vsi drugi – uporabljati najnovejše izsledke tehnologije in upoštevati naše kulturno-razvojne danosti.

Menim, da je treba vprašanja, povezana s pozidavo kmetijskih zemljišč, osvetliti z dogajanjem pri urejanju prostora v najmanj zadnjih dvajsetih letih.

V vseh dokumentih o prostorskem razvoju Slovenije je ves čas poudarjen racionalen vzorec poselitve. Kritično stanje se je začelo z uveljavljanjem individualnih pobud za spremembe namembnosti zemljišč iz kmetijske uporabe v zazidljiva stavbna zemljišča. Pobudniki za ta način stihijske urbanizacije slovenskega prostora so bili lastniki kmetijskih zemljišč s podporo nekateri političnih strank. Vsem državljanom je jasen namen takšnega početja. To je sprememba vrednosti zemljišča v razmerju najmanj 1: 30 brez kakršnegakoli lastnega vložka ter v nadaljevanju prodaja le teh in s tem prisvojitev nezaslužene rente.

Ker je bila s tem pristopom podpirana individualna pobuda za spremembo namembnosti, je bila tako okrepljena razpršena gradnja, ki za seboj vleče drago komunalno in socialno infrastrukturo.

S tem načinom delovanja smo v Sloveniji spremenili nenormalno veliko kmetijskih zemljišč v stavbna zemljišča. Danes občine razpolagajo z ogromnimi razpršenimi površinami za urbanizacijo.

Veliko rezervacij zemljišč za poznejše rodove je danes narejenih kot posledica zahtevnosti postopka spremembe namembnosti zemljišča in bojazni, da to v prihodnosti ne bo možno.

Občine, ki želijo spodbuditi normalno in racionalno urejanje prostora zaradi zatečenega stanja, ne morejo pristopiti k realizaciji racionalne urbanizacije.

V zadnjem času se vedno večkrat pojavljajo vprašanja o nadomestilu za nepozidana stavbna zemljišča.

Pravilni način za organizirano racionalno urbanizacijo je sprememba stavbnih zemljišč v kmetijska (ni več nezaželenih nepozidanih stavbnih zemljišč) zemljišča ob istočasnem zagotovilu, da bo za normalni razvoj kmetije (stanovanje družinskih članov – tri generacije in tehnološki razvoj, razvoj dopolnilnih dejavnosti ...) in organizirano gradnjo stanovanjskih objektov kot sestavni del urbanizacije prostora ob sodelovanju kmetijsko-razvojnih služb brez večjih problemov mogoče zagotoviti potrebna stavbna zemljišča.

Na primer: v občinskih prostorskih načrtih (OPN) naj bo navedeno, da je možno izvajati posege za razvoj kmetije in organizirane urbanizacije brez dolgotrajnega procesa sprememb in dopolnil OPN. Pri tem je treba definirati območja kmetijskih zemljišč, ki jih na noben način ni mogoče spreminjati. Vse za to, da se ne ponovi zgodba z Magno. Za realizacijo tega projekta so bila pozidana najboljša kmetijska zemljišča v Sloveniji, kar dolgoročno pomeni samomor za Slovence.

Za kakovostno (normalni roki) urejanje prostora je treba zmanjšati centralno odločanje in prenesti odločanje na raven občine oziroma urbane regije. Dober vzor za tak način dela je pojav medobčinskih služb za urejanje prostora.

Vse je napisano v želji, da začnemo dvigovati zavest o naši materi zemlji.

***

Marjan Berlič, arhitekt in urbanist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.