EU je še vedno najboljša skupnost

»Slovenija je z vstopom v EU izgubila samostojnost, suverenost in samozadostnost.« To je stavek, izrečen v eni od anket ob 20-letnici članstva Slovenije v Evropski uniji.

Ne kot državljanka, ki vsakodnevno uživam prednosti tega članstva, ne kot oseba, ki je Evropsko unijo ter razvoj in vlogo Slovenije v njej spremljala s treh različnih profesionalnih vidikov – kot novinarka, poslanka evropskega parlamenta in zunanja ministrica –, se s to trditvijo ne strinjam.

Je pa simptomatična in zato pomembna. Po eni strani kaže na posploševanje ter nerazumevanje družbenopolitičnega gibanja sveta. Razumem jo kot zelo zaprt način razmišljanja, ki, kot sem izkusila v svoji dolgoletni karieri, v končni fazi lahko tlakuje pot razmahu populizma, zmanjšuje možnosti za celovit napredek države in zožuje obzorja njenih državljanov.

Prav vse to je Slovenija z vstopom v EU seveda želela preseči. Po drugi strani je taka izjava lahko resno opozorilo, izraz nezadovoljstva nad nedoslednostmi v delovanju EU, pomanjkanjem skupnih in učinkovitih odločitev, demokratičnim deficitom, in tako opominja, da delo v evropski skupnosti še zdaleč ni končano.

In tretjič, takšno mnenje lahko kaže, da so napredek in dobrine, tudi svoboda, prostost in mir, ki smo jih pridobili s članstvom, popolnoma samoumevni. To pa je nevarno, zlahka nas pripelje nazaj k prvemu argumentu in sklene krog.

Zato je nujno in prav, da o Evropski uniji in Sloveniji v njej govorimo veliko, odkrito, ne le ob obletnicah. Pri tem pa se zavedajmo, da evropska politika ni zunanji diktat iz Bruslja, ampak nenehno nadgrajevanje skupnih pravil. Rodila so se na vojnem pogorišču z željo po preseganju razlik in miru, rastejo že skoraj 80 let in jih zadnjih dvajset let soustvarjamo tudi mi.

Čas pogajanj in včlanitve Slovenije v EU sem spremljala kot RTV dopisnica iz Bruslja. Bil je čas zanosa, upanja, velikih pričakovanj. Ne pretiravam, če rečem, da je bil po osamosvojitvi to naš največji enotni projekt, izpeljan z izvrstno ekipo, v zares dobrem duhu, ki smo ga čutili v novinarskih vrstah in je bil viden tudi evropski strani. Slovenija je bila nedvomno zvezda takratne skupine držav, 1. maj 2004 pa upravičeno velik praznik.

S članstvom smo pridobili veliko. Slovenija je postala del prostora brez meja. Vstopili smo v urejen enotni evropski trg z izjemnimi priložnostmi za gospodarstvo. Odprle so se možnosti dela in študija v tujini. Smo prejemniki evropskih sredstev, ki precej pospešujejo razvoj in zvišujejo življenjsko raven.

Postavljamo si in spoštujemo visoke okoljske, kmetijske in prehranske standarde. Deležni smo zaščite kot potrošniki, ko gre za hrano, izdelke, storitve, ter solidarnostne pomoči ob naravnih nesrečah, epidemiji covida-19. Aktivno lahko sodelujemo na področjih, pomembnih za prihodnost človeštva, kot so energetika, raziskave, znanost, izobraževanje, tehnologija. Smo del carinske unije, monetarne unije, schengna.

Sooblikujemo zunanjo politiko, odnos do migracij, varnostno-obrambna vprašanja. V mednarodnem okolju krepimo moč ter pomen EU in Slovenije v njej. V vseh evropskih institucijah in agencijah imamo svoje predstavnike in zaposlene strokovnjake, dvakrat smo predsedovali Svetu EU.

Prepoznavnost Slovenije in njen ugled sta se po vstopu v EU brez dvoma povečala, koristi članstva pa so, čeprav v številkah nemerljive, nesporne. Treba je tudi poudariti, da se s članstvom v EU niso uresničile črnoglede (glede na izkušnje dotakratnih držav članic pa po mojem mnenju tudi neosnovane) napovedi o razprodaji slovenske zemlje tujcem, izginotju slovenskega jezika, uničenju slovenske kulture in običajev in podobno.

Da je Slovenija res enakopravna članica evropske družine, da glas vsakega posameznika šteje, da pa bo EU takšna, kot so njeni ljudje, sem se imela priložnost prepričati v evropskem parlamentu, kjer sem bila poslanka več kot 12 let. Mojo blago začetniško naivnost sta odpravili dve spoznanji: da je spremembe v EU vsekakor mogoče narediti, vendar ne na hitro (tako zaradi institucionalnega ustroja kot zaradi določenih parcialnih interesov držav, kar zahteva sklepanje kompromisov), ter da smo državljani oziroma države zelo hitro ponotranjili evropske ugodnosti in pravice (jih sprejeli za samoumevne), obšli pa bi dolžnosti, med njimi najpogosteje solidarnost.

Oziroma: preprosto je držati skupaj v dobrem, težje v slabem. Razpoke so se pokazale, ko je EU (in svet) preživljala krize. Finančni in gospodarski krizi, brezposelnosti, težavam evroobmočja, slabi perspektivi za mlade je sledila migrantska. Priča smo bili vsakodnevnim podobam grozot in tragedij, ljudi z različnimi zgodbami, a z istim ciljem: pobegniti vojni, ekonomski bedi, rešiti si življenje in zgraditi novo, boljše, v boljšem delu sveta.

A jih je ta svet pričakal večinoma z odporom. Vzniknili so populizem, ksenofobija, nacionalistična retorika, nestrpnost – nasprotje temu, za kar so si prizadevali očetje Evrope.

Na valu tega nevarnega razpoloženja in porasta evroskepticizma je Združeno kraljestvo izglasovalo izstop iz EU, ki se je sredi krize vrednot morala začeti ukvarjati z vprašanjem lastne identitete, smeri razvoja, tudi duhovnega. Dejstvo, da se napoved ameriškega predsednika Trumpa o nadaljnjih izstopih ni uresničila in da tudi populistični evropski politiki niso dosegli načrtovanih zmag, pa tudi hitra solidarnostna pomoč v času covida-19 in ob ruskem napadu na Ukrajino, pričajo, da je EU v odločilnih trenutkih dovolj močna in zavedna, da se vrne k svojim koreninam.

Obžalujem, da je kot kolateralna škoda kriz in potrebe po notranji konsolidaciji EU zastal proces širitve na Zahodni Balkan (in države vzhodnega partnerstva), kajti prav širitve so se – zaradi nujnih reform in izpolnjevanja kriterijev s strani držav kandidatk – do zdaj izkazale kot najučinkovitejša politika EU za krepitev demokracije, človekovih pravic in zagotavljanje miru, politične in gospodarske stabilnosti.

Za širitveni proces sem si kot poslanka ter si kot zunanja in evropska ministrica iskreno prizadevam. Kot ministrica se še kako zavedam tudi primanjkljaja, ki ga ima EU na področju skupne zunanje in varnostne politike ter ki otežuje učinkovitejši odziv na krizne razmere.

Z začetkom ruske agresije na Ukrajino se je svet hitro spremenil, spreminjajo se geostrateška razmerja moči. Svetovni red je na hudi preizkušnji. Evropska unija je zdaj deležna pogostih, tudi upravičenih očitkov, da ima v odnosu do vojn in kriz dvojne standarde. To je posledica različnih interesov držav, preteklih povezav, zgodovine, tudi kulture, kar se zdaj jasno kaže pri neenotnem odzivanju do Palestine in Izraela.

To pa ne pomeni, da so prizadevanja nesmiselna; nasprotno, okrepiti jih moramo, ker je to strateški interes EU. Podobno je z obrambno in varnostno politiko. In s svetovnim gospodarstvom, kjer se v zadnjih letih pojavljajo nove moči, ki želijo imeti besedo pri tem, kako se stvari vodijo.

Veliko nalog je še pred EU. Sama si želim, da bi se v prihodnjih letih posvetila odpravi revščine in večji socialni pravičnosti. Da bi EU resnično služila ljudem in ne kapitalu. Ter da bi izvedla davčno reformo, vključno s pravično in dosledno obdavčitvijo korporacij ter preprečevanjem utaje davkov v oazah. Ta sredstva bi lahko namenili za storitve, kot je dolgotrajna oskrba, ki je nuja v smislu starajočega se evropskega prebivalstva.

Naj zaključim s svojim odgovorom na anketo, omenjeno na začetku tega besedila:

»Trdno sem prepričana, da je bil vstop Slovenije v EU odlična odločitev. EU je kljub pomanjkljivostim še vedno najboljše, kar imamo: najnaprednejša skupnost samostojnih držav, ki so del svoje suverenosti prenesle na skupnost zato, ker se zavedajo, da samozadostnosti v sedanjem svetu ni več.

Zato EU nedvomno potrebuje utrjevanje povezovanja. Potrebuje iskreno zavezništvo družbeno zavednih in predvsem odgovornih ljudi, tudi Slovencev, ki zmoremo skupaj ustvarjati še boljšo Evropo in boljši svet.«

***

Tanja Fajon, ministrica za zunanje in evropske zadeve. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.