Dokazno breme je bilo na strani tožeče stranke

Odvetnica Magda Vraničar je v odprtem pismu v Delu z dne 18. julija 2023 v zvezi z zadevami, povezanimi z avstrijskim upravljavcem hidroelektrarn na Dravi Verbund Hydro Power GmbH in poplavami leta 2012, podala kup navedb v zvezi z delom različnih sodišč, ki pa ne odražajo dejanskega stanja oziroma so v nekaterih delih celo zelo zavajajoča. Prav bi bilo, da se imajo tako oškodovanci in javnost kot tudi predsednik Vlade RS dr. Robert Golob, na katerega je naslovljeno odprto pismo, možnost seznaniti z dejstvi v zvezi s sodnimi postopki glede omenjene zadeve, zato so na mestu dodatna pojasnila o odvetničinem zapisu.

Navedba odvetnice Magde Vraničar, da je z nedavno odločitvijo Višjega sodišča v Mariboru v zadevi Rancarskega društva Malečnik »sodišče odločilo v škodo ljudstva, družin, gasilcev, ribičev, kmetov, občin, zavarovalnic, države ipd. in da na podlagi te sodbe tudi ostali oškodovanci niso upravičeni do odškodnin«, je popolnoma deplasirana in zavajajoča. Vsaka izmed odškodninskih zadev zoper podjetje Verbund namreč predstavlja samostojno pravdo, v kateri bodo sodišča od primera do primera odločala glede na postavljeni tožbeni zahtevek in glede na trditve oziroma predlagane dokaze s strani posameznih strank. Pri čemer velja posebej poudariti, da sodišče v tem primeru nikakor ni razsodilo, da je bilo ravnanje podjetja Verbund pri uravnavanju stanja voda v elektrarnah pravilno in dopustno in da za svoja dejanja ne bo odškodninsko odgovarjalo. V konkretnem primeru je s sodbo le zavrnilo odškodninski zahtevek, ker odvetnici kot pooblaščenki oškodovancev zaradi slabega pravdanja ni uspelo dokazati obsega in višine zatrjevane premoženjske škode. Takšno dokazno breme je bilo namreč v pravdnih postopkih na strani tožeče stranke. Kadar tožeči stranki ne uspe dokazati obsega in višine zatrjevane škode kot ene od temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, pa sodišče glede na zakonske določbe ne more ravnati drugače, kot da tak zahtevek zavrne.

Slovenija, Markovci pri Ptuju, november 2012. FOTO: Tadej Regent/Delo

V zvezi s tem je treba izpostaviti, da je v takšnih primerih izjemno pomembna tudi aktivnost odvetnika kot pooblaščenca oškodovancev. Zato je zaradi korektne obveščenosti oškodovancev, javnosti in predsednika vlade treba dodati še, da je bila, kot izhaja iz nekaterih odločitev sodišč v zadevah proti podjetju Verbund, odvetnica Magda Vraničar izjemno pasivna pri zastopanju interesov oškodovancev. Iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru (opravilna številka I Cpg 30/2023, ki je javno dostopna na portalu Sodna praksa) denimo izhaja, da se pooblaščenka oškodovanca kot tožeče stranke več kot šest let po vložitvi tožbe ni odzivala na opozorila o pomanjkanju trditvene in dokazne podlage ter na ponovljene pozive sodišča prve stopnje, naj tožbo dopolni. Prvostopenjska sodišča so bila tako v več primerih primorana izdati sklepe o zavrženju tožbe. Takšni sklepi so bili sprejeti, ker tožeča stran tudi po dodatnem pozivu ni odpravila nepopolnosti tožb, zaradi česar tožb iz procesnih razlogov sodišče sploh ni moglo vsebinsko obravnavati. Sodišča so pri tem zaznala in v enem primeru tudi javno izpostavila (Okrožno sodišče na Ptuju je to storilo z objavo obvestila na svoji spletni strani, in sicer 14. 6. 2022) neaktivno ravnanje pooblaščenke tožečih strank, ki ni prevzemala sodnih pisanj, zato so se ji ta vročala po fikciji.

Prav tako nikakor ne držijo odvetničine navedbe v zvezi z (ne)obravnavo izvedenskih mnenj v pravdnih postopkih v omenjenih zadevah. Sodišča so izvedenska mnenja vsekakor obravnavala, kar je enostavno dokazljivo z vpogledi v posamezne zadeve. Sicer pa je bilo vodenje vseh omenjenih postopkov pred sodišči precej bolj zapleteno in kompleksno, kot želi prikazati odvetnica Magda Vraničar. Prvostopenjska sodišča iz mariborskega sodnega okrožja so namreč obravnavala oziroma obravnavajo več kot 60 zadev, v katerih je tožena stranka podjetje Verbund. Šlo je oziroma gre za izredno zahtevne dokazne postopke, v katere je bilo treba vključiti več izvedencev različnih strok, kar že samo po sebi vpliva na dolgotrajnost postopka. Večkrat so bile potrebne tudi dopolnitve izvedenskih mnenj, poleg tega je bilo treba večkrat prevajati tudi dokumentacijo. Dolgotrajnost postopkov je v še večji meri povezana predvsem z zapletenostjo ugotavljanja temelja odškodninske odgovornosti, zlasti ugotavljanja vprašanja zatrjevanega protipravnega ravnanja tožene stranke. Gre namreč za ugotavljanje vzrokov, ki naj bi nastali v eni državi (Avstrija) in posledic, ki so nastopile v drugi državi (Slovenija).

Dodatno je treba pojasniti še, da so bile stranke v postopkih vnaprej seznanjene z višino pričakovanih stroškov za postavitev izvedenca hidrološke stroke (Inštitut za vodarstvo Ljubljana) v višini več kot 156.000 evrov in tudi o predvidenem ključu porazdelitve tega bremena. Prav tako so bile stranke poučene, da bodo morale v primeru neuspeha tožbe kriti tudi stroške, ki jih je v zvezi s postavitvijo izvedenca imela tožena stranka. Vse tožeče stranke so se s takšnim načinom kritja stroškov izdelave izvedenskega mnenja strinjale. Sodišče je lahko k ekonomičnosti postopka prispevalo le s tem, da je naložilo izdelavo izvedenskega mnenja enotno za vse oškodovance. In s tem, da so sodniki v izogib povečanju stroškov postopka v vseh ostalih zadevah obravnavali le eno pravdno zadevo, nato pa čakali na prvo odločitev pritožbenega sodišča v eni od zadev kot »usmeritev« za nadaljnje odločanje.

FOTO: Tadej Regent/Delo

V zvezi z odvetničinimi zlonamernimi trditvami o obstoju sumov korupcije in kaznivih dejanj pri sodnih postopkih v zvezi z zadevo Verbund pa je mogoče reči le, da bi bilo v tem primeru upravičeno pričakovati, da bo svoje sume naznanila pristojnim organom. Navedena sodišča s takšnimi prijavami niso seznanjena. Če se bo izkazalo, da teh prijav ni bilo, ali če se bo v morebitnih postopkih policije in tožilstva izkazalo, da gre za neutemeljene očitke, o čemer smo na navedenih sodiščih trdno prepričani, pa bi pričakovali najmanj javno opravičilo odvetnice za njene zlonamerne očitke, podobno kot jih je zdaj javno objavila v časniku Delo.

***

Branko Reisman, predsednik Višjega sodišča v Mariboru.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.