Do mask in naprej: obstoj demokracije in njen nadzor

Vsak dan slišimo različne napovedi, kakšen bo svet po koncu pandemije: vse od pomirjajočih ocen o skorajšnjem vračanju v stare tirnice do navdušenja, da se »plazi pošast po Evropi – pošast covid-19«, ki napoveduje gotov konec kapitalizma. O možnosti, smiselnosti in navsezadnje odgovornosti takih napovedi kdaj drugič. Eno pa je gotovo: kultura, pogreznjena v samoumevnost varnosti, predvidljivosti in udobja je dobila streznitveno klofuto. Če kaj, bo prav to v prihodnje spremenilo naš odnos do sveta. Videli bomo, da smo vse prepogosto samim sebi rekli, »bomo jedli pa potico!«.

Maloprodajna cena: 7,5 centa

Zaloge mask so gotovo ena od stvari, ki bodo šle v zgodovino. Napotki pristojnih so glede njihove uporabe doživeli nerazumljiv nihljaj: od neomajnega zatrjevanja njihove nepotrebnosti in nekoristnosti do zapovedovanja njihove obvezne uporabe. Kakšen je učinek zaščitnih mask, je najbrž res težko povedati z znanstveno gotovostjo. Naj zmanjšajo možnost prenosa za 80 odstotkov ali za le 20 odstotkov, nekaj je neizpodbitno: izmed vseh ukrepov imajo najugodnejšo razmerje med ceno in učinkom. Zaprtje javnega življenja v državi ima strašansko gospodarsko ceno, maska pa stane nekaj centov.



Ta pandemija v resnici ni strela z jasnega, v zadnjih letih je bilo kar nekaj alarmov v Aziji, ki bi nas lahko streznili. Da država ni imela v skladiščih dovolj mask za vsaj ključne poklice, če že ne za vse prebivalce, bo v zgodovino zapisano kot največji škandal glede odzivanja na to pandemijo. Okoliščino, da so druge države glede artikla, ki stane nekaj centov, v podobnem položaju, naj si šteje v uteho, kdor hoče.

Od člena 37a do člena 92

Da ni bilo zadostnih zalog, ni zgolj naključje. Glede na predstave javnosti o prioritetah in ob vselej podhranjenih resorjih, investicija v nakup nekaj deset milijonov kosov zaščitne opreme najbrž ne bi dobila širše podpore. Kot je še kaj drugega ne dobi.

Pri nas je, denimo, ilustrativen odnos do angažiranja vojske za pomoč policiji. Ta trenutek ni pomembno, ali se bo državni zbor odločil za aktiviranje znamenitega člena 37a Zakona o obrambi, pač pa, kako bo do te odločitve prišlo. Zrela demokratična skupnost mora biti sposobna treznega tehtanja razlogov za tako odločitev. Obe možnosti sta namreč vnaprej enakovredni: aktivacija člena, kadar to ni potrebno, in neaktivacija, kadar je to potrebno, sta dve plati iste napake.

Zdi se preprosto, toda ni. Vojaške pomoči policiji ne znamo videti kot ukrepa, ki ga uporabimo takrat, kadar prinese več koristi kot škode, pač pa kot ultimativno grožnjo, ki se ji moramo zoperstaviti za vsako ceno. Tako razpoloženje bolj kot o demokratični čuječnosti priča o demokratični nezrelosti, o pomanjkanju poguma za soočanje s problemi. Spopadanje z neštetimi izzivi, z njihovo kompleksnostjo, njihovo tehtanje in podobno zamenja eno samo pregledno stališče, pri katerem smo pripravljeni neomajno vztrajati: vse lahko sprejmemo, samo »tega« ne! Bolje umreti na nogah kot živeti na kolenih, je pred kratkim dejal beloruski predsednik.

Smo eden redkih narodov, ki smo včeraj prišli do države, vendar v svoji ustavi in zakonih že vidimo pogubne pasti, ki ogrožajo obstoj civilizirane skupnosti. Stoletja smo v represivnih organih videli simbol tuje nadoblasti in zdi se, da je to edino, kar znamo. Na svoj organizem se odzivamo avtoimunsko in ne pomaga niti prav vsakomur znana okoliščina, da so policije v številnih državah EU že zaprosile vojsko za pomoč.

V sosednji Avstriji, denimo, je to dolgoletna praksa. Tam policija dobi podporo vojske celo precej lažje kot pri nas. Zadostuje sklep vlade, v primeru neposredne in nepopravljive nevarnosti pa zgolj dogovor ministrov (§ 2 Wehrgesetz). Še več, glede pooblastil je avstrijsko ustavno sodišče leta 1994 odločilo (VfGH B 115/93-16), da vojska »vstopa« v pooblastila tistega organa, ki je zaprosil za pomoč. Ta pooblastila v dogovoru s policijo naknadno zoži vojska sama s poveljem, upoštevaje izurjenost vojakov in potrebe. Podobno je v drugih državah.



Opis avstrijskega primera naj bo samo ponazoritev, da v državah s precej daljšo demokratično tradicijo alarmantnih stavkov kot, denimo, »potem bomo pa srečevali vojsko na ulicah«, ne bi razumeli. Ker jo že dolgo srečujejo: na letališčih, pred veleposlaništvi, ob meji in podobno, kjer s svojimi storitvami razbremenjujejo policijo. Seveda je pri nas možnost pomoči policiji v členu 37a omejena le na »varovanje meje«.

Podoben primer je institut izrednih razmer (92. člen ustave). Predvideva jih tudi 15. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Številne države EU so jih že razglasile (Francija, Belgija, Avstrija, Finska, Italija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Španija ...). V našem okolju pa je, zanimivo, glavni očitek ukrepom proti pandemiji, da uvajajo »izredne razmere«. To je še ena posebnost našega pogleda na soočanje s situacijo. Za razglasitev izrednih razmer velja enako kot za vsak ukrep: uporabi se ga, če prinese več koristi kot škode. Dejstvo je, da de facto izredne razmere že imamo. Zaprtje vrtcev, šol, fakultet, omejevanje gibanja, okrnjena zdravstvena oskrba, prepoved stavke, omejeno delo pravosodja in tako naprej so namreč ukrepi, do katerih ne pride celo v vojnih razmerah.

Obstoječi posegi v ustavne pravice so izvedeni na podlagi odlokov ministra oziroma vlade, ki se naslanjajo na 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih. Sprejetje interventnega zakona bo glede tega v težjem položaju in bo verjetno s svojimi omejitvami pravic hodil po robu ustavnosti. Nekateri strokovnjaki so opozarjali, da bi se temu ob uporabi 92. člena ustave izognili, saj bi tako zagotovil pravno pregledno in časovno jasno omejeno situacijo. Razdrobljenost posegov v ustavne pravice, uporaba vladnih odlokov, ki veljajo do nadaljnjega, in sprejetje interventnega zakona ob neomejeni veljavnosti ustavnih pravic in svoboščin niso v prid preglednosti in nadzoru oblasti.

Namen ne posvečuje sredstev

V teh razmerah je nadzor oblasti še posebno pomemben. Kadar je stremljenje po učinkovitosti prignana do konca, se vse prehitro zgodi, da oblast zanese čez meje dopustnega. V de facto izrednih razmerah, naj bodo te pravno razglašene ali ne, moramo še vedno ostati ustavna demokracija. Zato še tako posvečenega »kaj« ne smemo ločiti od zakonitega »kako«. Ni ga ukrepa, ki bi ga smeli izpeljati mimo brezhibne pravne podlage. To pomeni: mimo omejevanja oblasti. Zato je demokratična čuječnost pred izzivom, pred kakršnim verjetno še ni bila.

K tej aktivnosti pa spada, na videz paradoksno, posebna pasivnost. V izrednih razmerah je treba neprekinjeno skrbeti za možnost, da se opozori na ogrožanje demokracije. Povedano drugače, treba je skrbeti za askezo pri razglašanju alarmov. Obseg in trajanje odzivov glede plač ministrov (ki so si jih nato znižali) ali glede nenavzočnosti novinarjev na tiskovnih konferencah (kar je bila nekakšna kopija ukrepa komisije EU) je prej zmanjševanje možnosti demokratičnega nadzora oblasti kot odgovorno izvajanje tega nadzora. Predstavljate si kraj, v katerem nenehno zavijajo sirene in razglašajo preplah, vse od požara do atomskega napada. Kako v tem mestu opozoriti prebivalce, če se jim začne približevati nevarnost?

*** 
Dr. Rok Svetlič, Inštitut za filozofske študije, ZRS Koper.