Čudežna dežela

Spomin na olimpijske igre že počasi bledi, vseeno pa se mi podoba zmagovalca na cestni dirki vedno znova vrača pred oči. Remco Evenopol z visoko dvignjenim kolesom, v ozadju mogočni Eiffel in nešteto navdušenih gledalcev, ki so drago plačali vstopnico, da so lahko videli zadnjih dvesto metrov dvestokilometrske dirke. Epsko! Ampak v tej podobi je nekaj narobe. Namesto Remca bi tu moral stati nekdo drug. Nekdo iz svetovne velesile kolesarstva – Slovenije. V tem trenutku to pač smo. Zaradi dveh izjemnih posameznikov, Tadeja in Primoža. In zakaj nismo zmagali? Ker jih na to tekmo sploh nismo pripeljali. Kako je to mogoče? Preprosto. Ker lahko.

Ne bom ponovno odpiral žolčnih debat o selektorjevem izboru, vseeno pa bode v oči vzorec, ki se na žalost zdi kot del slovenske folklore. Zaradi krčevitega branjenja partikularnih interesov in skrivanja za formalizmi (včasih tudi umetno ustvarjenimi) ne bomo oziroma nismo podprli dokazano uspešnih. Druge države bi verjetno naredile vse, da bi take izjemne posameznike pripeljale na olimpijske igre in jim omogočale vse pogoje – sploh če si dokazano zaslužijo.

Na žalost ta vzorec ni osamljen primer in omejen samo na šport. Toliko bolj je na očeh, ker imamo v kolesarstvu svetovne zvezde. Pa vendar se ni zgodilo nič. Obstajajo pa industrije, ki hlepijo samo po drobcih te slave, in obstajajo podobni selektorji in krojači usode, ki branijo lastni oziroma domačijski interes pred vsem drugim. Govorim o slovenski filmski industriji, ki seveda ne seže niti do gležnjev uspehom naših kolesarjev, vendar se zgornji vzorec sumljivo ponavlja.

Mladinski uspešnici Gajin svet (78.000 gledalcev) in Gajin svet 2 (več kot 84.000 gledalcev) se uvrščata na lestvico desetih najbolj gledanih filmov v samostojni Sloveniji in z nagradami v Sarajevu, Motovunu, Portorožu in na Poljskem niso dovoljšnja garancija, da bi nadaljevanju trilogije Gajin svet 3 namenili zaprošeno financiranje. Sem soavtor, režiser in producent omenjenih filmov in gotovo čustveno bolj vpleten, pa vendar sem morda ravno zato na točki, ko želim odkrito izpostaviti zgoraj omenjeni vzorec, ki z leti dobiva vse bolj absurdne razsežnosti. V industriji, ki ji kronično primanjkuje denarja, so take odločitve še toliko bolj škodljive. Čudim se in se sprašujem.

Zakaj Slovenski filmski center (SFC) serijsko podpira projekte nekaterih avtorjev in producentov, ki v kinematografih potem ne dosegajo niti več tisoč obiskovalcev in hkrati ne prejmejo niti ene opaznejše mednarodne nagrade? Kako je to mogoče? Preprosto. Ker lahko.

Komisije, ki na SFC odločajo o tem, že desetletja nimajo ustreznega pravilnika (ki jim ga sicer nalaga zakon), na podlagi katerega bi lahko ocenjevale relevantnost posameznih projektov. Zato so odločitve prepuščene samo njihovim subjektivnim kriterijem. To je posebej alarmantno, saj so finančna sredstva, o katerih odločajo, visoka. Na letošnjem razpisu so štirje potrjeni projekti dobili od 500.000 do 800.000 evrov. Na prioriteto ureditve pravilnikov že več let opozarjamo dolgoletno direktorico SFC Natašo Bučar. Čudim se, kako SFC ni bil sposoben v vseh teh letih urediti ustreznih meril za dodeljevanje sredstev, po katerih bi prijavitelji vnaprej poznali kriterije strokovne komisije. Kako je to mogoče? Preprosto. Ker lahko.

Še bolj se čudim, ko vodstvo SFC imenuje v strokovne programske komisije ljudi, ki nimajo s filmsko industrijo prav veliko veze. Kako je to mogoče? Preprosto. Ker lahko.

Vesna Godina je že davno govorila o domačijskosti tega našega slovenskega prostora in filmska industrija je (verjetno ne edina) klasičen primer tega. Razdeljevanje sredstev je pomalem socialni korektiv (»dajmo mu/ji, ker že dolgo ni dobil/-a«), plemenska nagrada (»on/ona je naš/a«) in rezultat je, da se nikamor ne premaknemo. Kako je to mogoče? Preprosto. Ker lahko.

Si slovenski gledalci želijo vsebin v slovenščini? Odgovor je seveda – da. Ali si želijo gledati vsebine, ki jim jih ponuja SFC. Razen par izjem, ki jih lahko naštejemo na prste ene roke – ne. Škodljivost dolgoletnih nerazumnih odločitev je dosegla to, da nam občinstvo ne zaupa več. In brez zaupanja je težko graditi odnos. Kjerkoli.

Za to je potrebna strategija, ki bi se usmerila v najpomembnejše: grajenje občinstva s kakovostnimi vsebinami. Brez gledalcev pač ne potrebujemo filmov. In različnih strategij sem se v zadnjih letih res naposlušal. Vse so polne visokoletečih besed, multiplikatorjev sredstev, vse rešujejo vse probleme naenkrat, zares pa niti ne omenijo edinega, relevantnega. Tega, da bilo treba delati filme, ki sploh koga zanimajo.

Slovenski film se finančno ne more pokriti samo z distribucijo na slovenskem trgu, zato potrebuje prodor na tuje. Tudi za to je potrebna strategija, ja, tudi denar, ampak najprej jasna in usmerjena strategija ter jasen načrt izvedbe. Nekaj takega so pred dvema desetletjema naredili Skandinavci, najprej so sistemsko podprli pisatelje kriminalnih romanov in sčasoma postali velesila. In za tem še filmske serije. In postali velesila. Seveda je to poenostavljanje, ampak dejstvo, da zdaj vsi poznamo najmanj eno dobro skandinavsko serijo, je bil rezultat jasne, usmerjene strategije in odlične izvedbe. Pri tem naše »strategije vsega« bolj kot na strategijo spominjajo na tavanje in upanje na čudež.

Približuje se Slovenski filmski festival. Upam, da kdo od govorcev ne bo spet uporabil stavka »slovenski film je v dobri kondiciji«, ker bi v sedanjih razmerah to zares bil cinizem brez primere. Od leta 1991, odkar aktivno spremljam slovensko kinematografijo, in prvega slovenskega filma v samostojni Sloveniji Babica gre na jug, pri katerem sem delal tudi kot producent (skupaj z VV Anžovarjem in Tomažem Strletom), stanje, v katerem smo, še nikoli ni bilo tako alarmantno. Ob krčenju slovenskih produkcij na Pro plusu, slabem finančnem položaju RTV in od leta 2009 skoraj nespremenjeni količini sredstev na SFC postajamo ne samo slepo črevo Evrope, ampak smo vse bolj tudi slepo črevo na območju bivše skupne države.

Zato je zaničljiv odnos, ki ga ima do uspešnih avtorjev in producentov SFC in tudi del »domačijske scene«, še bolj nerazumljiv. Se pa v takšnih trenutkih spomnim na Františka Čapa, avtorja evergreenov Vesna in Ne čakaj na maj, ki ga je prav taka domčijska scena, po njegovih uspešnicah, vsa leta do smrti onemogočala in ga potisnila na rob.

Tudi to, da se slovenska nagrada na omenjenem festivalu imenuje vesna, deluje kot poseben cinizem, saj so na tem festivalu filmi, ki so uspešni v kinu, serijsko prezrti. Upam, da se Čap pri tem ne obrača v grobu.

In zakaj se samo tu in tam pojavijo osamljeni kriki ogorčenja, besa ob zavrnitvi avtorjev, ki so vseeno dokazano kaj uspešno naredili? Ker smo obsojeni na en sam vir (v dobrih časih RTV na dva) financiranja in zelo jasno je, da povzdignjen glas lahko pomeni kazen v nedodelitvi sredstev. In potem vsi besni, strastni, razočarani ustvarjalci, ki s(m)o kdajkoli zares naredili kaj uspešnega, lahko samo butamo z glavo ob steno in ne razumemo, zakaj podpiramo sivo povprečje, zatiramo zdrave ambicije ter nemočno opazujemo domačijskost strokovnih organov. S časom obupamo in se spet prepričamo, da verjamemo v čudeže in čakamo na naslednji razpis.

Naj se vrnem na kolesarstvo. Samo tri države na svetu so imele zmagovalce v vseh treh tritedenskih dirkah v enem letu. In Slovenija je zdaj četrta. Tadej Pogačar in Primož Roglič sta z ekipama dosegla to letos. Giro, Tour de France in zdaj še Vuelta, čeprav so mnogi Primoža že neštetokrat odpisali. Vse to sta dosegla v letu 2024, olimpijskem letu. Smo kolesarska velesila, ki se je zavestno odrekla možnosti za olimpijsko medaljo. Pomembno vprašanje je, ali bomo čez štiri leta še imeli takšno priložnost. In ne morem pozabiti posnetka na instagramu, kjer se Tadej in Urška z najetimi kolesi, v času olimpijade, vozita po pariških avenijah. Kako je to mogoče? Preprosto. Ker lahko.

Mi pa še naprej čakamo na čudež.

***

Peter Bratuša, filmski režiser, scenarist in producent.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.