Česa se moramo v resnici bati?

Dve žabi padeta v velik lonec smetane. Prva ugotovi, da iz njega ne more skočiti, se preda in utopi. Druga pa se odloči, da bo brcala do konca, od brcanja omaga in zaspi. Zjutraj se, presenečena, zbudi na maslu, ki se je naredilo od njenega brcanja. Skoči iz lonca in preživi.

Zgodba o žabah, ki jo v knjigi pripoveduje znani argentinski psihoterapevt in pisatelj Jorge Bucay, je zelo aktualna v današnjem času. Malo dvoma je namreč o tem, da je pred svetom in Slovenijo gospodarska recesija. Ta prinaša ohlajanje gospodarstva, zmanjševanje poslovanja in povečevanje brezposelnosti. Razmere so nam znane: doživeli smo jih pred dobrimi desetimi leti.

Večina med nami pa nikoli ni doživela ekonomske depresije. Ta pomeni ekstremno in dolgotrajno recesijo, globoko krizo. Najbolj znana ali časovno najbližja nam je velika depresija, ki je leta 1929 izbruhnila v ZDA in se končala z začetkom druge svetovne vojne. Med prvim valom krize se je BDP v ZDA znižal za 30 odstotka. Industrijska proizvodnja se je znižala na 60 odstotkov, vsak tretji je ostal brez dela. Kriza se je iz ZDA hitro razširila tudi po svetu, najbolj v Evropo.

Za človeka depresija kot duševno stanje pomeni spremembe v razpoloženju, mišljenju in medosebnih odnosih. Za gospodarstvo in družbo pa ekonomska depresija pomeni stečaje, pomanjkanje denarja, nepredvidljivost pri valutnih tečajih, zniževanje cen. Zaprte trgovine. Prazne izložbe. Ljudi brez upanja v očeh. Še več tistih, ki z denarjem ne morejo povezati začetka in konca meseca. Še več mladih, ki bodo težko sledili pouku, če bo ta potekal od doma.

V čigavih rokah (ali nogah, glavah?) je, kateri scenarij bomo doživeli – recesijo ali depresijo? Dr. Jure Stojan z Inštituta za strateške rešitve je v nedavni Delovi kolumni pisal o vzorcih, ki jih je mogoče prepoznati iz zgodovine. Spodbuja, da zavzamemo lastno stališče, in hrabri: »Če dovolj dolgo zreš v dovolj dolge podatke, boš v njih prej ali slej uzrl vzorce. Ni nujno, da so izraz globlje resnice. Nekateri vzorci so zgolj in samo okrasje in tudi neskončni niso vsi.« Zato je treba slediti modrosti Petra Druckerja, utemeljitelja sodobne vede menedžmenta: Prihodnost predvidite, če jo ustvarite.

Prihodnost je še nepopisan list in je v naših rokah, a ne le rokah, tudi glavah in srcih. Z vidika ekonomske prihodnosti: depresija je možna, a ni nujna. Slovenci smo v preteklosti, pa tudi v času krize zaradi koronavirusa, dokazali, da smo zibelka inženirjev, inovatorjev in pionirjev. Kdo je razvil teorijo, na podlagi katere je človeštvo prvič stopilo na Luno in kdo je zaslužen za prvi žepni kalkulator na svetu? Oba inovatorja sta Slovenca: prvi Herman Potočnik Noordung in drugi France Rode. Živimo na ozemlju, kjer so našli najstarejše kolo z osjo na svetu – z mobilnostjo smo se torej ukvarjali že pred 5000 leti. Brižinski spomeniki niso le najstarejši zapis slovenščine, ampak tudi najstarejši ohranjeni zapis kakega slovanskega jezika v latinici in morda sploh najstarejši slovanski rokopis.

V špici smo tudi v sedanjosti: skupina slovenskih znanstvenikov je prva na svetu dokazala, da okužba z virusom zika med nosečnostjo povzroča možganske okvare ploda. V dobi vzpona umetne inteligence smo »opremljeni« z največjim številom raziskovalcev umetne inteligence na prebivalca na svetu. Po človeškem kapitalu in znanju smo v zgornji deseterici držav na svetu. Med krizo zaradi koronavirusa smo z znanjem in sodelovanjem štirih razvojnih skupin v rekordnem času razvili respiratorje, ki bodo – če bo treba – na voljo za reševanje življenj. Znanje, pogum in sodelovanje so vzvodi, močnejši od silnic zgodovine.



Navedeni podatki o dosežkih Slovencev in Slovenije so pomembni, ker napajajo našo samozavest in nas opogumljajo. Pomen pozitivne spodbude in optimizma v Delovi kolumni osvetljuje Petra Juvančič, izvršna direktorica Združenja Manager: »Potrebujemo politične vodje, ki znajo predstaviti pomen ukrepov, jih podpreti s številkami in argumenti, opozoriti na resnost razmer, a hkrati z vedrim izrazom na obrazu ponuditi tudi obetavne 'korenčke' za prihodnost.« Da sta pri tem gospodarstvo in stroka menedžmenta zgled, pokaže nedavna raziskava o kakovosti komuniciranja družbe Mediade in partnerjev, v kateri je sodelovalo več kot 700 ljudi. Kar 40 odstotkov zaposlenih v zasebnih in državnih podjetjih ter javni upravi je svojemu vodstvu za komunikacijo v krizi podalo odlično oceno. V raziskavi so sodelujoči najvišjo oceno pripisali posluhu vodje (šefa) za osebne okoliščine posameznika. Izkazala se je tudi visoka odgovornost vodstva za komuniciranje: kar dve tretjini sodelujočih je formalne vire – vodstvo in strokovne službe podjetja – umestilo med tri najbolj zaupanja vredne glede informacij o prihodnosti. Na prva tri mesta zaupanja vrednih virov informacij o prihodnosti so sodelujoči enakovredno postavili tudi medije in družinske člane.

K optimizmu in temu, da stvari pogledamo drugače, spodbuja tudi predsednik Gospodarske zbornice Slovenije Boštjan Gorjup v intervjuju za časopis Dnevnik: »Sem optimist. Menim, da BDP ni kazalnik, ki bi ga jemali za suho zlato. Zrezek, ki ga zdaj pojem doma, se v BDP ne odrazi v takšnih številkah, kot bi se, če bi mi ga pripravili v restavraciji, vseeno pa sem se najedel.« Čeprav do obisti razume, kako gospodarska dejavnost ustvarja »hrano« za naš način življenja in blaginjo, razmišlja pozitivno: »Ne smemo povzročati grozne panike zaradi nekaj odstotnega padca in gledati, kdaj bomo dosegli raven pred krizo. Treba se je ozreti nekoliko širše. Pomembne so gospodarske aktivnosti, da denar kroži, da imamo delovna mesta, dobro ozračje. Poleg BDP so pomembni številni drugi kazalniki.« Res je, da se bo BDP skoraj gotovo znižal, morda celo za 14 odstotkov. A 86 odstotkov ga še vedno bo. Osredotočimo se na to, kar bo in na priložnosti.

Česa se moramo v teh dneh torej v resnici bati? Samo ali predvsem enega: lastnega, osebnega zastoja. Zastoja svoje zavzetosti in padca optimizma. Aktivnosti nas namreč ohranjajo žive. Vitalne. In tudi če smo na čakanju na delo, je to čudovita priložnost za učenje, raziskovanje, krepitev veščin, ki nam bodo že jutri lahko prišle prav.

Lahko čakamo, obstojimo in zaspimo ali pa izberemo, da smo žaba, ki brca. Čim aktivnejši bomo, tem blažja bo kriza. Pa tudi varnejši bomo vsi skupaj. Zakaj? Tudi tu je odgovor v biologiji. Če daš žabo v lonec mrzle vode in ga segrevaš, ji je vedno bolj toplo – na koncu se skuha in umre. Žaba, ki jo vržeš v vrelo vodo, pa iz nje skoči in preživi. Zato je za vsakega med nami in za vse skupaj pomembno, da (p)ostanemo poskočni in podjetni.

***
Mag. Edita Krajnović, direktorica Mediade

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.