Biden je drugačen kot Trump, a ne toliko, kot se je pričakovalo

V Združenih državah je veljalo splošno prepričanje, da je bil predsednik Donald Trump zelo strog do Kitajske, a sumljivo popustljiv do Rusije. Kritiki so ga obtoževali, da je bila njegova carinska vojna s Kitajsko tako agresivna, da je bila obsojena na neuspeh. Iz neznanih razlogov so nekateri trdili tudi, da si je bil Trump zelo blizu z Vladimirjem Putinom. Ko je bil za predsednika izvoljen Joe Biden, so ti isti strokovnjaki napovedovali, da bo novi mož ta pristop obrnil na glavo. Trdili so, da bo Biden popustljivejši do Kitajske, da bi povečal možnosti produktivnega sodelovanja, medtem ko naj bi se lotil Putina, ker je dovolil, da se je njegova vlada vmešavala v ameriške volitve, in ker ruskim zločincem dovoljuje, da izsiljujejo ameriška podjetja.

Če pa si namesto politične retorike in jeznih tvitov omenjenih mož ogledamo politične odločitve njunih administracij, ugotovimo, da je ta analiza ravno obratna. Biden je precej strožji do Kitajske, kot je bil Trump, in prijaznejši do Putina in Rusije.

Poglejte si dokaze. Po tem, ko je povabil kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Mar-a-Lago na kosilo in klepet, je Trump upošteval nasvete svetovalcev, naj bo agresivnejši z vzhajajočo silo. Toda njegovo zanimanje je bilo omejeno na dve področji. Trump, ki je obseden s trgovinskim primanjkljajem Združenih držav Amerike s Kitajsko in političnimi priložnostmi, ki mu jih je ta prinesel, je sprožil trgovinsko vojno. Podpiral je tudi agresivno ukrepanje administracije proti tehnološkemu razvoju Kitajske in grožnjam za nacionalno varnost, ki jih ta predstavlja, predvsem z omejitvami kitajskega državnega tehnološkega prvaka Huaweia. Trump in njegova ekipa niso imeli veliko povedati o kršitvah človekovih pravic muslimanov, ki živijo v kitajski regiji Xinjiang – če odmislimo peščico omejenih sankcij in nadzor izvoza – ali o demokraciji v Hongkongu. Prav tako si ni prizadeval, da bi prepričal azijske in evropske zaveznike o usklajeni strategiji za omejitev vse agresivnejšega vedenja Kitajske zunaj njenih meja.

Po drugi strani pa predsednik Biden vidi Kitajsko kot najnevarnejšo svetovno grožnjo demokraciji, svobodi posameznika in nacionalni varnosti ZDA. Njegova administracija nadaljuje Trumpovo trgovinsko vojno. Sankcije in carine še naprej veljajo, da bi se okrepila pogajalska moč ZDA nasproti Kitajski na drugih področjih, za povrhu pa so uvedli še nadzor izvoza. Medtem ko je bil prvi sestanek med Trumpom in Xijem dobesedno večerna zabava na sončni južni Floridi, se je Bidnova ekipa pred delovnim sestankom s kitajskimi uradniki na ledeno hladni Aljaski sestala z visokimi uradniki držav podpisnic štiristranskega varnostnega dialoga – Japonsko, Indijo in Avstralijo. Novi predsednik si je tudi močno prizadeval uskladiti pristop ZDA do zimskih olimpijskih iger leta 2022 v Pekingu z Evropsko unijo, Združenim kraljestvom, Avstralijo in Kanado. Medtem ko se je Trump pritoževal, da je Kitajska ukradla ameriška delovna mesta v proizvodnji, je Biden uvedel program Kupuj ameriško, ki naj bi spodbudil ameriška podjetja, da ta delovna mesta prenesejo spet v ZDA. In medtem ko je Trump krivil Kitajsko za tisto, kar je označeval kot »kitajski virus«, je Biden podprl uradno preiskavo teorije o tem, da se je svetovna pandemija začela v laboratoriju. Vsak, ki je pričakoval, da bo Biden poglobil sodelovanje s Kitajsko, je bil razočaran. Doba sodelovanja je končana, je pred kratkim povedal višji Bidnov svetovalec za Azijo.



Tudi Trumpova in Bidnova politika glede Rusije nista taki, kot se je pričakovalo. Trump je povedal veliko pohvalnega o Vladimirju Putinu, toda njegova administracija in člani republikanske stranke v kongresu so ohranjali dosledno trdno držo proti agresivnemu vedenju Rusije. V letih Trumpovega predsedovanja so se sankcije zaostrile. Nekdanji predsednik je nasprotoval ruskemu strateško pomembnemu projektu za gradnjo plinovoda Severni tok 2. Njegova administracija je odobrila prodajo protitankovskih raket Ukrajini, dobro vedoč, da bodo njihova glavna tarča ruski tanki. Trump je tudi okrepil prisotnost ameriških čet v vzhodni Evropi, predvsem kot povračilo poljskemu predsedniku Andrzeju Dudi, ki je naklonjen Trumpu in sovražen do Putina. Trump je bil tisti, ki je dosegel, da so ZDA izstopile iz pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (INF) z Rusijo, in zavrnil podaljšanje sporazuma Start o nadzoru orožja.

Joe Biden je Vladimirja Putina imenoval »ubijalec«, vendar z Rusijo ravna precej bolj zadržano kot Trumpova ekipa. Biden je z namenom ustvariti stabilnejše in bolj predvidljivo razmerje z Rusijo, da bi se ameriška zunanja politika lahko usmerila v izzive s Kitajsko, podaljšal sporazum Start in odpravil sankcije proti ruski družbi, ki gradi plinovod Severni tok. Ko se je Putin na Bidnovo vabilo sestal z njim v Ženevi, je Biden poskrbel za prijateljsko ozračje kljub ruskemu hekerskemu napadu na ameriški naftovod z zahtevo po odkupnini in dejstvu, da je Rusija podprla odločitev Belorusije, da ugrabi evropsko letalo in na njem aretira enega disidenta.

Iz tega lahko potegnemo tri nauke. Prvič, besede so eno, dejanja pa nekaj drugega. Pozorni moramo biti, kdaj prvo nadomesti drugo. Drugič, predsedniki niso vedno usklajeni s svojo administracijo. Trump je želel boljše odnose z Rusijo, vendar se skoraj nihče v njegovi ekipi z njim ni strinjal. In tretjič, spremembe zunanje politike pogosto odražajo spremembe v svetu. Danes je precej bolj jasno, da namerava Xi Jinping voditi precej odločnejšo nacionalistično politiko kot pred štirimi leti. Napredek Kitajske na tehnološkem področju, njen napad na hongkonško demokracijo, novi dokazi o zatiranju v Xinjiangu in vojaški pritisk Kitajske na Tajvan zahtevajo odločnejši odziv Washingtona in njegovih zaveznikov.

Za zdaj lahko pričakujemo, da si bo Bidnova administracija prizadevala Rusijo zadržati zunaj pozornosti. To ji bo omogočilo, da se posveti spornemu odnosu s Kitajsko.

***
Ian Bremmer, predsednik skupine Eurasia Group in družbe GZERO Media

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.