Belorusija in FB v letu 1984

Navado imam, da ob potovanjih v tujino zaidem tudi v knjigarno. Pa ne zato, ker ne bi maral ali izkoriščal možnosti nakupa knjig prek interneta, ampak pogosto iz radovednosti ter prijetne izkušnje iskanja »izgubljenega« naslova, ki mi ga računalniški algoritem v digitalnem okolju ne bo ponudil. Tako sem se tudi decembra znašel v osrednji knjižnici Minska, beloruske prestolnice, sicer tudi mojega rojstnega kraja. Po nekajminutnem sprehodu med policami mi je pogled zastal ob znani letnici, 1984. Orwellovi, seveda. V ruščini. In me je prešinilo, da sem že pred časom načrtoval ponovno branje tega kultnega dela, pa mi preprosto ni padlo pred oči.

Nadzor po orwellovsko

Naključje je tako hotelo, da sem se iz Minska vrnil z Orwellovo klasiko, kar je seveda svojevrsten paradoks. Najprej zato, ker sem delo brez težav kupil v državi, ki se je je na Zahodu prejel vzdevek »zadnja evropska diktatura«. Tudi če je oznaka diktatura za Belorusijo pretiravanje, je mogoče objektivno trditi, da gre v primeru že več desetletij vladajočega režima Aleksandra Lukašenka za avtokratski režim, v katerem so osnovne človekove pravice omejene in kršene. In kjer režim poskuša (!) vzpostaviti podoben mehanizem nadzora nad posameznikom, kot ga je Orwell umestil v leto 1984.

Tovrstne prakse ostanejo bežnemu obiskovalcu Belorusije bolj kot ne očem skrite, potreben je nekoliko bolj poglobljen uvid v vsakdanjo življenjsko rutino. Recimo takšno, kot je avtomatično spremljanje prestopanja meja državljanov, še posebno pozorno vseh, ki delajo v širši javni upravi. In seveda poročanje o tem vodstvu javnih ustanov. Ali pa, recimo, tveganje izgona iz višješolskih ustanov v primeru udeležbe na javnih protivladnih zborovanjih ali (na prvi pogled povsem nedolžnih) protestih. In še bi lahko naštevali.

V večjem delu zahodnih demokracij smo na tovrstne (fizične) oblike državnega nadzora in omejevanja naših svoboščin postali zelo pozorni ter kritični do primerov, ko – (običajno) pod dežnikom skrajno desničarskih in populističnih političnih gibanj – vladajoče elite v posameznih državah članicah EU vzpostavljajo podobne mehanizme vladanja; zadnji primer sta Poljska in Madžarska. Pri tem se prag naše evrocentrične netolerance začne drastično zniževati, bolj ko se oddaljujemo od zunanjih mej Unije. Obenem pa naletimo na drugi paradoks te zgodbe, in sicer da imamo ob vsem zapisanem še vedno relativno velike težave že z zaznavanjem, kaj šele z odpravljanjem nekih drugih oblik nedemokratičnega nadzora in/ali vedênja, ki smo mu na latentni ravni priča tudi (a ne izključno) v »razvitem zahodnem demokratičnem svetu«. Mislim seveda na afero Facebook in Cambridge Analytica.

Osebni podatki na pladnju

Afera, ki je izbruhnila marca ter povzročila množično zgražanje zaradi spornih praks največjega socialnega omrežja, je tudi širši javnosti odprla oči, kaj pomeni nadzor nad osebnimi podatki v digitalni dobi. Novinarski zapisi o spornih praksah Cambridge Analytice so se začeli pojavljati v posameznih mednarodnih izdajah že pred slabim letom dni. Kaj pomeni poskus uporabe velikega obsega osebnih podatkov (»big data«) za psihološko profiliranje in manipulacije v politične namene. Kaj pomeni vstopiti v novo obdobje političnega marketinga. Pri vsem tem ni nepomembno, da dejansko ni šlo za kakršnokoli krajo osebnih podatkov uporabnikov facebooka (FB), ampak zlorabo spornih ter v določenih časovnih obdobjih zelo ohlapnih pravil o zasebnosti uporabnikov, ki so omogočale dostop do osebnih podatkov milijonov uporabnikov zunanjim poslovnim partnerjem FB. Ne s krajo, ampak (domnevno?) formalno legalno, nikakor pa ne legitimno.

Čeprav se o vprašanju zasebnosti v digitalnem prostoru javno razpravlja že kakšno desetletje, je bil interes doslej večinoma omejen na znanstvenoraziskovalno sfero, strokovno javnost s področja varstva osebnih podatkov ter spletno (digitalno) skupnost. Pa bi morali tej temi nameniti bistveno več časa in prostora. Ne le z vidika starševskega nadzora nad tem, kaj naši otroci počnejo na internetu.

Ko se vse več storitev, ki jih redno uporabljamo v komunikaciji z zunanjim svetom, seli v digitalni realnost, se tudi naša izpostavljenost tovrstnim tveganjem povečuje. Sam ne mislim, da je z večjo stopnjo digitalizacije kaj narobe – konec koncev nam tehnologije (danes internet, jutri blockchain) omogočajo učinkovitejše opravljanje storitev ter boljšo uporabniško izkušnjo. Niti približno pa nam ne sme biti vseeno, kakšne podatke delimo, pod katerimi pogoji in s kakšnim namenom. Ter seveda komu.

Uporabniki se morajo zanašati nase

Prihaja štiričrkovna ureditev, ki naj bi marsikaj spremenila – GDPR. Ali bo res, bomo še videli. Za zdaj nova ureditev še največ skrbi povzroča tistim, ki v svojih poslovnih procesih povsem legitimno obdelujejo osebne podatke, ki jih ne delijo z drugimi. Po drugi strani nobena zakonodaja ne bo rešila vprašanja ozaveščenosti posameznikov. Ti bodo v svojih odločitvah o zaupanju osebnih podatkov še naprej morali tehtati med (domnevno) uporabnostjo različnih digitalnih (socialnih) platform in možnostjo manipulacije s temi podatki v poslovne ali politične namene.

Regulacija je pomembna. Ampak nič manj pomembno ni spoznanje, da je od nas samih odvisno, da se ne znajdemo v nekoliko drugačnem, »digitalno-podatkovnem svetu 1984«, ki smo mu fizično tako uspešno pobegnili.