Na današnji svetovni dan meteorologije – na ta dan je bila leta 1950 ustanovljena svetovna meteorološka organizacija – tudi Slovenci slavimo pomemben mejnik na tem področju. Natanko stoletje prej, 23. marca 1850, so se v Ljubljani začele prve obsežne redne meritve v sodobnem smislu. Kot poudarja klimatolog Gregor Vertačnik z agencije za okolje, so arhivske meritve v zadnjih dveh desetletjih zaradi podnebnih sprememb dobile novo vrednost, med drugim so eden od temeljev projekcij možnega razvoja podnebja v prihodnosti, pa tudi tega, kako se spoprijeti s podnebnimi spremembami.

Kdaj v zgodovini smo začeli sistematično opazovati vreme?

Iz znanstvenega zanimanja že v renesansi. V 16. stoletju so merili padavine v Veliki Britaniji, v 17. so temperature merili v velikih mestih, denimo v Berlinu in na Dunaju, toda iz starih podatkov je težko točno razbrati, koliko topleje ali hladneje je bilo kot danes, saj so bile meritve napačne tudi za stopinjo Celzija ali celo dve. Šele v 19. stoletju so postavili mrežo meteoroloških postaj zaradi kmetijstva, ponekod so meritve začeli izvajati zaradi turizma. Za turizem v 20. stoletju so bile pomembne gorske postojanke, planinske koče in smučišča, zato so tam prav tako uvedli meritve, te so bile namenjene tudi promociji. Še danes imamo postaje denimo na Krvavcu, v Ratečah, prej v Kranjski Gori, na Voglu.

V Avstro-Ogrski je bilo veliko postaj na redko naseljenih krajih, kakšno je območje Snežnika, ker so bili zanimivi za vojsko, enako velja za območja ob meji med kraljevinama Italijo in Jugoslavijo. V Avstriji so že med obema vojnama ugotovili, da so posamezne kotanje v Alpah pozimi zelo hladne, tam so menda Nemci testirali vojaško opremo. Za energetiko je spremljanje vremena postalo zanimivo šele v 20. stoletju, ko so zgradili prve hidroelektrarne, pozneje še sončne in vetrne.

Gregor Vertačnik pravi, da vremenskim pregovorom ne kaže slepo zaupati. FOTO: Osebni arhiv

Kje je bila prva meteorološka postaja v Sloveniji?

Prvi zapisi o meritvah na našem ozemlju, omenjeni v literaturi, so s konca 18. stoletja. V Piranu so merili količino padavin, ker je bila takrat v Primorju še razširjena malarija. Leta 1818 so se začele meritve v Ljubljani, objavljene so bile v časopisu Laibacher Zeitung, in to do sredine stoletja skorajda brez premora. Prve meritve, za katere imamo originale, so s 23. marca 1850 v Ljubljani, to velja za začetek uradnih meritev. Do leta 1895 je bilo na Slovenskem le nekaj postaj, večinoma so merile samo temperaturo, padavine, nekatere še zračni tlak, hitrost in smer vetra in oblačnost.

Po ljubljanskem potresu se je število postaj hitro povečalo. V prvi polovici 20. stoletja, razen ob koncu prve svetovne vojne in v delu druge, je bilo število postaj primerljivo z današnjim, ko imamo okoli 120 temperaturnih postaj in več kot 250 padavinskih. Kar veliko meritev je že v digitalni obliki, na žalost pa jih moramo precej še digitalizirati v prihodnjih letih.

Podatkovno najbolj bogato obdobje je med letoma 1961 in 1990, ko je v Sloveniji nekaj časa delovalo več kot 300 postaj. Veliko jih je bilo postavljenih v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja zlasti zaradi kmetijstva, precej postaj je bilo v vinogradih, saj so spremljali, kako vremenske spremembe vplivajo na razvoj bolezni in kako je pozeba odvisna od temperature zraka.

Kateri so bili mejniki v naši meteorologiji?

V 19. stoletju smo kar dobro sledili svetovni meteorologiji. Avstrijska meteorološka služba, pod katero smo spadali, je bila namreč prva takšna služba na svetu, ustanovljena sredi 19. stoletja. Tudi v drugih obdobjih smo kar dobro sledili svetovnim trendom, za bolj razvitimi smo nekoliko zaostajali pri avtomatizaciji meritev. A smo se tako izognili nekaterim problemom.

Pomembna prelomnica za nas je bil prvi računalnik. Leta 1972 so meteorologi sicer lahko uporabljali neki republiški računalnik, a še ni omogočil pravega napredka. Ko so leta 1977 dobili svojega, še zmogljivejšega, se je vse pospešilo. Z razvojem računalništva so se podatki digitalizirali, okrog leta 2000 smo začeli uporabljati geografske informacijske sisteme, to je omogočilo sodobno obdelavo podatkov, denimo, lahko smo izrisali višino padavin ali pa klimatološka povprečja z računalnikom, ne več na roko.

Kaj so pravzaprav spremljali nekoč in kaj spremljamo danes?

Nekoč so bili opazovalci večinoma župniki, učitelji, tudi kakšen župan, ki so bili pismeni in so znali ravnati z instrumenti, zadnja desetletja na klasičnih postajah opazuje največ upokojencev in nekaj kmetov. Na začetku so večinoma spremljali višino padavin in temperaturo zraka, na nekaterih postajah še oblačnost in relativno vlažnost, medtem ko so trajanje sončnega obsevanja na nekaterih postajah začeli meriti šele v prvi polovici, sredini 20. stoletja, več tovrstnih meritev imamo šele po letu 1961.

Danes se tako samodejne kot klasične postaje delijo na tiste, ki merijo padavine, tudi višino snega, in preostale, ki merijo temperaturo, vlažnost, hitrost in smer vetra, na klasičnih postajah spremljamo oblačnost, stanje tal in še nekatere spremenljivke. Veliko samodejnih postaj poleg tega meri energijo in trajanje sončnega obsevanja, na posameznih lokacijah tudi temperature tal v različnih globinah, skratka, agrometeorološke meritve, pomembne za kmetijstvo.

V meteorološkem arhivu agencije za okolje hranijo številna poročila z zanimivimi podatki, ta so s padavinske postaje v Tržiču iz leta 1907. Nekoč so vreme najpogosteje spremljali župniki in učitelji. FOTO: Meteorološki arhiv Arsa

In katere so najbolj pomembne?

Tiste postaje, ki imajo merilno mesto in okolico v skladu s smernicami svetovne meteorološke organizacije oziroma so na večjem travnatem prostoru brez ovir v neposredni bližini, pa tudi okolica se ne spreminja, torej ni pozidave ali zaraščanja, to so merilna mesta z dolgo zgodovino več kot petdeset ali sto let. Na primer v Ljubljani, Celju, Kočevju in Postojni.

Kaj pa Kredarica?

Seveda, za nas so zelo pomembna tudi mesta na izjemnih lokacijah, ki so za javnost manj zanimiva, denimo v mraziščih, na izpostavljenih grebenih, v visokogorju, s katerih dobivamo podatke o vetru in razmerah visoko v ozračju. Kredarica je ena najpomembnejših lokacij, saj tam meritve izvajamo že od leta 1955 na istem mestu in ni toplotnega vpliva okolice. Pomembno je, da to mesto ohranjamo. Podnebne spremembe se ne bodo enako odrazile v visokogorju kot v nižinah, tudi stopnja segrevanja bo najbrž različna, predvsem pa bo zelo velika razlika, kako se bo spreminjala snežna odeja v gorah in nižinah.

Je zrno resnice v ljudskih pregovorih o vremenu?

Večina ljudskih pregovorov nima strokovne ali znanstvene podlage, pri nekaterih pa lahko najdemo zrno resnice, tak primer so ledeni možje. Statistična analiza sicer ne kaže, da bi bili prodori ledenega zraka v času ledenih mož kaj bolj pogosti kot v dneh pred njimi ali za njimi, je pa za to obdobje sredi maja vsaj včasih veljalo, danes malo manj, da je v srednji Evropi še precejšnja verjetnost zmrzali, zato je bilo do takrat dobro počakati s setvijo bolj občutljivih rastlin.

Zaradi globalnega segrevanja obdobje nastopi že konec aprila, v prvih dneh maja. Ozračje se je segrelo za 2 ali 2,5 stopinje. Pregovori, da naj bi vreme na določen dan zaznamovalo celo sezono, tudi ne držijo, kajti vreme je kaotičen sistem.

Samodejne meteorološke postaje imajo prednosti in pomanjkljivosti, zadnje se kažejo zlasti pri merjenju snežne odeje, ko so zameti. Na fotografiji samodejna meteorološka postaja Nova vas na Blokah februarja 2018. FOTO: Gregor Vertačnik

Z vremenskimi pregovori si torej ne moremo dosti pomagati?

Ne, so si pa nekoč ljudje tako osmislili spremljanje vremena, najbrž so na vsak način hoteli vedeti, kaj jih čaka, da bi se lahko bolje pripravili na lakoto in podobno, a jim to večinoma ni uspelo. Še danes se marsikdo opira na vremensko pratiko, ki z vidika statistike ni uporabna, vendar jo selektiven spomin še ohranja pri življenju.