Zaobljuba

Zdaj ko so potihnile zadnje rakete, svečano obljubljam, da bom v letu 2020 res, ampak res čisto zares pojedla manj čokolade. In da se bom tokrat svoje zaobljube držala dlje kot do 3. januarja. Pa čeprav so novoletne zaobljube sinonim za nekaj, česar se ne držimo.

In če dobro razmislimo, to ni nič čudnega. Kot lahko sklepamo iz same besede zaobljuba in kot nam potrjuje tudi Slovenski etimološki slovar, je v njenem korenu pridevnik ljub, saj izhaja iz glagola obljubiti, ki pomeni *‘narediti nekomu tako, da mu prija, ugaja’.



Kar je v popolnem nasprotju s tem, kar za nas večinoma pomenijo novoletne zaobljube. Z njimi se namreč navadno želimo prisiliti, da bi zase storili kaj koristnega, nekaj, kar nam nedvomno ne ugaja. Gre za nekakšno starševsko ljubezen do samega sebe: tako kot starši želimo za svoje otroke to, kar je zanje dobro, in ne le tistega, kar jim je všeč (in jim tako dovolimo le eno čokoladico na dan – ali pa še te ne), poskušamo, ko na steni zamenjamo koledar, nekoliko vzgojiti tudi same sebe.

A vzgajati in biti vzgajan je naporno – kaj šele, če moramo biti oboje v eni osebi. Ampak saj bo spet prišlo novo leto, ko si bomo znova trdno obljubili vse tisto, česar se letos ne bomo držali.
 
Beseda obljubiti v Slovenskem etimološkem slovarju na portalu Fran.
 
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Nataša Gliha Komac.