Zamaknjeni rokavi, manjkajoči prsti in dim nad Libanonom

Potem ko je pet vodilnih tiskovnih agencij, AP, AFP, Reuters, Getty Images in PA, zaradi pretirane obdelave umaknilo fotografijo valižanske princese Catherine z otroki, posnete za materinski dan (v Združenem kraljestvu ga praznujejo 10. marca), se postavlja vprašanje, kako pristne so medijske podobe okoli nas in kako sporno je lahko njihovo obdelovanje.

Znano je, da William in Kate ob posebnih dnevih redno objavljata družinske fotografije, pa tudi, da te fotografije pogosto posname princesa, ki se ljubiteljsko ukvarja s fotografijo. Običajno gredo vse še skozi sito oddelka za družbene medije v Kensingtonski palači, ki upravlja spletne račune valižanskega princa in princese.

Kako to, da niso opazili pretirane obdelave prve uradne fotografije valižanske princese po operaciji trebušne votline pred dvema mesecema, ni znano, kajti Kensingtonska palača se na dogodek še ni odzvala. Se je pa princesa po umiku fotografije, katere natančna študija je razkrila nedoslednosti, na primer v poravnavi leve roke princese Charlotte z rokavom njenega puloverja, opravičila in zapisala, da se tako kot vsi ljubiteljski fotografi včasih poigra s programi za urejanje.

Princesa Kate priznala, da je »eksperimentirala z montažo«

Fotografija je bila, preden so jo tiskovne agencije umaknile, objavljena v britanskih medijih, tudi na BBC in v Guardianu.

Norme o obdelavi fotografij

V nedeljo zvečer je Associated Press (AP), ena od vrste mednarodnih agencij, ki so distribuirale fotografijo, izdal »obvestilo o uničenju« – izraz se uporablja za umik slike iz spletne mreže, od koder posnetke mednarodnih dogodkov poobjavljajo manjši nacionalni mediji po vsem svetu. Pri tem je AP zapisal, da se »ob natančnejšem pregledu zdi, da je vir manipuliral s sliko«.

Tiskovne agencije, kot je AP, se svojim strankam zavezujejo, da so njihove fotografije točne in da niso digitalno spremenjene.

Njihova pravila, kot pojasnjujejo,​ dovoljujejo samo manjše prilagoditve v določenih okoliščinah, kot so obrezovanje in toniranje ter barvne prilagoditve, pa tudi odstranjevanje prahu na tipalih fotoaparata. V njihovih smernicah piše, da spremembe v gostoti, kontrastu, barvah in nasičenosti, ki bistveno spremenijo prvotni prizor, niso sprejemljive. Uredniški standardi AP torej zapovedujejo, da morajo biti slike točne. AP ne uporablja spremenjenih ali digitalno obdelanih slik.

Vrednote in načela, pojasnjujejo pri agenciji, dovoljujejo manjše urejanje fotografij, vključno z obrezovanjem, toniranjem in prilagoditvami barv, a le, kadar je to potrebno za jasno in natančno reprodukcijo, pri tem pa je treba ohraniti pristno naravo fotografije.

Med drugim »ozadje ne sme biti digitalno zamegljeno ali izbrisano z zažiganjem ali agresivnim toniranjem. Tudi odstranjevanje rdečih oči ni dovoljeno,« so pojasnili na AP.

Na fotografiji božične voščilnice valižanskega princa in princese, objavljeni decembra 2023, princu Louisu (levo) očitno manjka sredinec. FOTO: družbena omrežja

Toda s tem se ne strinjajo vsi. Kraljevi fotograf Ian Lloyd je za BBC denimo dejal, da urejanje slik »ni nenavadno. To se dogaja v fotografiji, še posebej v kraljevi fotografiji,« je dodal in opozoril na fotografijo božične voščilnice valižanskega princa in princese, objavljeno decembra 2023, na kateri je princu Louisu očitno manjkal prst, na njej pa je bila tudi odvečna noga.

Škodljive podobe za mlade

Kako pogoste so v svetu zabave pretirano spremenjene podobe, ni znano. Dr. Marko Milosavljević s fakultete za družbene vede ne ve za študije, ki bi preučevale obdelavo fotografij. »Verjetno ne obstajajo, kajti tovrstna analiza bi bila zahteven postopek.«

Dejstvo je, pravi Milosavljević, ​da je obdelava fotografij postala standard, kajti že v vsakdanjem življenju vseskozi spremljamo svet okoli nas skozi prizmo družbenih omrežij, kjer smo se navadili na dejstvo, da je zelo enostavno spremeniti barvo, kontrast in perspektivo podob.

Četudi se na prvi pogled zdi, da spreminjanje promocijskih fotografij, pa naj gre za člane kraljeve družine, ljudi iz sveta zabave ali športnike, ni škodljivo, kajti to niso dogodki, ki bi imeli klasično novičarsko vrednost, torej ne gre za fotografije vojn, terorističnih napadov ali naravnih nesreč, pa ni nujno tako.

Fotografijo papeža Frančiška v beli puhovki je ustvarilo orodje midjourney, a mnogi so jo imeli za pristno. FOTO: družbena omrežja

Kot opozarja sogovornik, imajo mladi, obkroženi z obdelanimi fotografijami nedosegljivih podob telesa in obraza, napačne lepotne ideale, zaradi česar se pri njih pogosteje kot pri prejšnjih generacijah razvijejo manjvrednostni kompleksi. »Retuširane podobe pretirano suhljatih manekenk so povod za etične razprave že od začetka digitalne fotografije. Zagotovo najbolj znan je primer retuširane fotografije Kate Moss, na kateri so, namerno ali ne, v odsevu ogledala pustili precej drugačno podobo.«

Po Milosavljevićevem mnenju je torej dejstvo, da so agencije preklicale objavo fotografije članov kraljeve družine, pozitivno in zvišuje standarde in norme, ki jih bomo dovoljevali v odnosu do pretirano obdelanih podob, ki nas obdajajo. Sicer pa, nadaljuje, imajo uveljavljeni mediji in tiskovne agencije glede novičarskih podob zelo visoke standarde.

Spremenjene slike vojne

»Če se spomnimo le dogodka iz leta 2006, ko je fotograf spremenil barvo dima ob izraelskem bombardiranju v Libanonu, da je bilo uničenje videti bolj dramatično. Reuters ga je nemudoma odpustil ter iz arhiva umaknil vse njegove fotografije. Kljub temu da s fotografijo ni spremenil dejstev in posledic napada, ampak le odtenek dima.«

V omenjeni vojni so bili kritik zaradi spreminjajočih se podob deležni mnogi fotografi in mediji. Voditelj CNN Anderson Cooper je poročal o tiskovni turneji Hezbolaha po bombardiranem območju v južnem Bejrutu 23. julija 2006, med katero so operativci Hezbolaha prosili skupino praznih reševalnih vozil, naj vklopijo sirene in utripajoče luči, da bi pred čakajočimi fotografi dajali vtis, kot da hitijo na pomoč žrtvam.

Istega dne sta Richard Landes in urednik Wall Street Journala James Taranto izpodbijala veljavnost fotografije, ki jo je posnel sodelavec Associated Pressa Lefteris Pitarakis. »Slika prikazuje več libanonskih prebivalcev, ki naj bi bili ubiti v izraelskem zračnem napadu. Po natančnem pregledu ene same fotografije je Taranto ugotovil, da se eden od moških pretvarja, da je mrtev,« so takrat sporočili.

Po Milosavljevićevih besedah tiskovne agencije in uveljavljeni mediji – na Guardianu na tem oddelku dela Slovenka Monika Čvorak – redno preverjajo pristnost fotografij in dogodkov. »Z digitalnimi orodji se danes lahko hitro preveri avtentičnost fotografij. Torej, da so zagotovo s kraja, kjer naj bi se zgodila napad ali nesreča, da so bile posnete v tistem času in niso morda izpred nekaj let ali z drugega kraja. Obstaja recimo aplikacija, ki v realnem času meri temperaturo vseh krajev na svetu – če se je napad res zgodil tam, kjer fotografija pravi, da se je, mora aplikacija zaznati povišano temperaturo.«

Medtem ko so nekateri primeri brez dvoma sporni, se pri drugih postavlja vprašanje o meji še dopustnega spreminjanja. Takšen je gotovo primer fotografije britanskega finančnega ministra, slikanega po sprejetju proračuna z aktovko v roki, a je bila ta tako nesrečno dvignjena, da je bilo videti, kot da obglavlja nekoga, ki je stal v ozadju. Ko so britanski mediji retuširali to podobo, se je v javnosti razvila razprava, kako tanka je meja med estetsko in vsebinsko spremembo. Kot pravi Milosavljević, je pot do režimov, ki so jih uspešno vpeljali voditelji, kot sta bila Stalin in Mao Cetung, namreč vedno prehojena tudi s pomočjo lažnih fotografij.