Bo Pelješki most – mimogrede, uradno ime so nekajkrat spremenili, zdaj pač uradno velja, da se imenuje Pelješki most – postal kulten? Bo! In je že! Je eden lepših daleč naokoli. Večjih. In najverjetneje most, o katerem se bo še dolgo govorilo. Ne le o denarju, ampak tudi o tem, da je največji svetlobni onesnaževalec, da …

Kakor koli, vse se je začelo pred 304 leti in petimi dnevi; no, na dan torkovega odprtja. V čast Dubrovniške republike in požarevskega miru. Namreč: v letih od 1714 do 1718 se je Osmansko cesarstvo uspešno vojskovalo z Beneško republiko v Grčiji in na Kreti, pri Petrovaradinu pa je leta 1716 doživelo poraz v bitki z avstrijsko vojsko pod poveljstvom princa Evgena Savojskega.

Požarevska pogodba oziroma požarevski mir je bil takrat slika stanja na bojišču. Osmansko cesarstvo je v avstrijsko korist izgubilo Banat in jugovzhodni Srem, osrednji del sedanje Srbije od Beograda do Kruševca, ozek pas severne Bosne in Oltenijo (Mala Vlaška). Beneška republika se je odrekla polotoku Peloponezu, takratni Morei, ki ga je dobila s karlovškim mirom, in zadnjim preostalim oporiščem na Kreti in otokih Aegina in Tinos.

FOTO: Elvis Barukčić/AFP

Obdržala je samo otoke v Jonskem morju ter mesti Preveza in Arta v Epiru. V Dalmaciji je pridobila nekaj ozemlja, vključno z Imotskim in Vrgorcem v dalmatinskem zaledju. Rezultat pogodbe sta bili ponovna vzpostavitev habsburške uprave nad večino zdajšnjega srbskega ozemlja, ki so ga Habsburžani začasno okupirali med veliko turško vojno med letoma 1688 in 1690, in ustanovitev Kraljevine Srbije. Na avstrijskem ozemlju severno od Donave je bila ustanovljena Temišvarska banovina.

Po naslednji avstrijsko-turški vojni je Osmansko cesarstvo z beograjskim mirom leta 1739 ponovno dobilo severno Bosno, habsburško Srbijo vključno z Beogradom, južne dele temišvarskega Banata in Malo Vlaško. To je bil čas, ko je Dubrovniška republika pravzaprav izgubila stik s kopnim. Ostal pa ji je Ston … Tri stoletja pozneje pa je Dubrovnik spet povezan z ozemljem »svoje« države. Po ozemlju, saj je bil do minulega torka sicer po morju z matično domovino povezan prek idiličnega Trpnja s Pločami (nekdanje Kardeljevo), po kopnem pa so morali prebivalci Dubrovniško-neretvanske županije (Pelješca) prek Bosne in Hercegovine. Odslej je vse drugače.

Pelješki most bo spremenil hrvaški turizem, še več, korenito bo spremenil vso Hrvaško, zagotovo pa bo osrečil jug (Dubrovnik, Pelješac, Korčula). Pelješki most že nekaj dni, od slovesnega in pregrešno dragega torkovega odprtja, povezuje celotno državo, Hrvaška pa je tako prvič v zgodovini samostojne države združena v neprekinjeno, povezano celoto, saj skrajni jug države, tam okrog Dubrovnika, ni več ločen od matice.

FOTO: Elvis Barukčić/AFP

Presrečna javnost

Hrvaška javnost je presrečna, še posebno jug države. Na drugi strani ne manjka takih, ki še kako dobro poznajo politično zgodbo o mostu. Zamisel o njem je sicer že davnega leta 1997 dal župan Dubrovniško-neretvanske županije Ivan Šprlje (SDP), nato je Luka Bebić, poslanec HDZ, projekt predstavil v saboru, čez nekaj let je bil vpisan v prostorske načrte županije, nato pa je postal predvolilna maskota stranke HDZ, simbol zgrešene naložbe, korupcije vlade Iva Sanaderja in desnosredinske HDZ nasploh, zdaj pa je postal krona, s katero se hvali aktualna politika (desnosredinska HDZ) in si prisvaja most kot lasten uspeh in rezultat truda in lobiranj.

Pelješki most, ki je s podpornimi cestami eden največjih infrastrukturnih projektov v novejši hrvaški zgodovini, je stal čez 500 milijonov evrov, 85 odstotkov pa ga je sofinancirala Evropska unija. Ta financira tudi za zdaj še nedokončano podporno infrastrukturo: dostopne ceste, predore, dodatne mostove in viadukte ter obvoznico Ston. Osem kilometrov cest naj bi zgradili do konca leta.

Podatek, da pri gradnji mostu ni bilo težje poškodovanih, po uradnih informacijah sta se lažje poškodovala le dva kitajska delavca, kaj šele da bi kdo umrl, še zdaleč ni zanemarljiv. Nekaj podatkov, ki jih je navedel osrednji projektant, Slovenec Marjan Pipenbaher, pa najbrž most res že zdaj uvršča med kultne.

»Pri Pelješkem mostu sta bili dve ključni komponenti. Prva je struktura in stabilnost mosta, druga pa arhitektura in vklapljanje v prostor. Most je na lokaciji, kjer je visoka seizmičnost (potres pred nekaj meseci v Stolcu v sosednji BiH je zgovoren primer), struktura mora biti potresno varna. Most niha in diha, za 20, 30, 40 centimetrov, pri potresu pa še več, za 70 centimetrov. Pri velikih mostovih s poševnimi zategami, pri kabelskih, kakršen je tudi Pelješki, ne velja pravilo 'ali je kaj trden most – kakor skala, kamen, kost'. Drugi izziv so vetrovi na Jadranu. V fazi gradnje smo imeli nekajkrat močan južni veter, do 150 km/h, in burjo do 180 km/h. Most ima 3,2 metra visoko protivetrno ograjo, zaradi katere bo za potniški promet prevozen ob kakršnem koli vetru. Tretji izziv pa je temeljenje v morju. Most je postavljen na jeklenih pilotih, ki merijo do 130 metrov. So eni najdaljših na svetu, vgrajeni v enem kosu,« pravi Pipenbaher. Podatki, pred katerimi je treba sneti inženirsko kapo!

Svetlobni onesnaževalec

Se je pa vmes pojavil še en kamenček, ki ga na Hrvaškem spretno prikrivajo. V združenju za zaščito nočnega neba, imenovanem Naše nebo, namreč vztrajajo, da bodo evropsko komisijo obvestili zaradi svetlobnega onesnaževanja in kako Hrvaška razmetava evropski denar. Ob tej napovedi je hrvaška aktualna oblast zastrigla z ušesi. Očitki, da razmetava z evropskim denarjem, se namreč na Hrvaškem vrstijo. Ni se namreč še polegel prah zaradi aretacije nekaj posameznikov, med njimi nekdanje ministrice za regionalni razvoj in sredstva EU Gabrijele Žalac, zaradi suma goljufij z evropskim denarjem na ministrstvu za regionalni razvoj in sredstva EU v okviru preiskave evropskega javnega tožilstva.

V javnost pa je navsezadnje pricurljal tudi podatek, da je na mizi zagrebškega urada evropskega tožilstva že skoraj 40 novih primerov suma malverzacij z evropskim denarjem. Odtlej se je zvrstilo še nekaj aretacij hrvaških pomembnežev, ki so razpolagali z njim. Se bo zaradi prevelike osvetljenosti na tem seznamu znašel tudi Pelješki most, ki mu v združenju Naše nebo sicer pravijo, da je največji hrvaški svetlobni onesnaževalec?

Za zdaj ne. In najbrž tudi v prihodnje ne. V vsakem primeru pa je 2404 metre dolgi Pelješki most, kot se zdaj uradno imenuje, čeprav so mu nekajkrat že spremenili ime, že postal kulten. Za Hrvate! In številne (tudi Slovence), ki se na turistični poti na jug Hrvaške zaustavljajo na mostu in se fotografirajo kljub opozorilom, da je to – prepovedano!