Z mitološkimi bitji na izlet

»Čuk je nenavaden hrib. Okoli je kamenje in zemlja, noter pa je votel in poln vode. Na dnu tiste vode je velik grad. V tistmi gradi živi rodiški kačon. Tisti kačon se kliče lintver.« Tako se začne ena od zgodb, ki jim bodo lahko prisluhnili obiskovalci Mitskega parka Rodik. Ta s sprehajalno in kolesarsko potjo povezuje 41 kamnitih skulptur na dvanajstih točkah, ki so utemeljene na mitološkem izročilu. Uradno odprtje parka je zamaknila epidemija.

»Z izjemno bogatim mitsko-folklornim izročilom Rodika se ukvarjam že več kot dve desetletji in vselej me presenetijo nova spoznanja,« pravi Katja Hrobat Virloget, predstojnica Oddelka za antropologijo in kulturne študije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Nad vasjo je vzpetina po imenu Ajdovščina, kjer je najdišče prazgodovinskega kaštelirja (gradišča) in poznoantične rimske naselbine, ki ga je v 70. in sredi 90. let prejšnjega stoletja proučeval arheolog Božidar Slapšak. Hrobat Virlogetova se je že tedaj, kot njegova študentka, srečala z zanimivim ustnim izročilom, s katerim si je profesor med drugim pomagal pri razlagi nekaterih odkritij. Sama je nato na to temo izdala več strokovnih del, ves čas pa je tudi razmišljala, kako bi lahko to izjemno kulturno-mitološko dediščino primerno predstavili širši javnosti. Priložnost se je ponudila v sodelovanju z rodiškim turističnim društvom, in sicer v okviru evropskega čezmejnega projekta (Interreg Slovenija-Hrvaška) za vzpostavitev Mitskega parka. Hrvaški partner pri projektu je občina Mošćenička Draga pri Opatiji, kjer so že imeli park z mitsko-zgodovinsko stezo, a so ga želeli nadgraditi.
 

Rodiški mitološki svet

Na območju Rodika sta po navedbah Katje Hrobat Virloget predvidoma sobivali dve različni populaciji – staroselci, ki naj bi živeli na hribu Ajdovščina, in Slovani, ki naj bi se nastanili pod njimi. O staroselcih naj bi pričal kamniti napis iz prvega stoletja našega štetja, ki so ga odkrili v širši okolici vasi in omenja razsodbo o sporu med Rundikti z rimskim senatorjem glede uporabe skupne poti. Prav zaradi podobnosti imena z Rodikom so strokovnjaki menili, da so Rundikti staroselci z Ajdovščine.
»Mitski park je zasnovan kot prikaz mitološkega izročila, ki se je ohranilo tudi s pomočjo 'pravc' [pravljic] – te je popisala zbirateljica pripovednega izročila Jasna Majda Peršolja – in je izrazito vezano na rodiško krajino,« pripoveduje Hrobat Virlogetova. Na dvanajstih mestih so s pomočjo študentov Višje strokovne šole Srečka Kosovela Sežana in pod mentorstvom Špele Šedivy postavili 41 skulptur, okoli katerih sta speljani dve poti.



Zgornja je pohodniška in se iz vasi čez flišnato-brkinsko območje usmerja na hrib Ajdovščina, to je lintverjeva pot. Lintver je predstavljal kačona, pozneje tudi hudiča, ki so ga vaščani s krščanskim obredjem in procesijami skušali izgnati in pomiriti, da ne bi pošiljal strel, neviht in poplav. Spodnja, ravninska pot, speljana čez apnenčasto-kraški del, pa je pot mitske Babe in je primerna tudi za kolesarje. Baba je sicer materialni ostanek verovanja v mitski ženski lik tako slovanskega kot staroselskega izvora. Od rodiške Babe so se ohranile le razbitine, saj so jo razstrelili pri gradnji vodovoda. Te ležijo nedaleč stran od prazgodovinskega gradišča Debela griža (na območju Rodika so štiri najdišča, najpomembnejše pa je že omenjeno na Ajdovščini).
 

Pohodniška lintverjeva pot

Po besedah Valerije Pučko iz rodiškega turističnega društva se bodo obiskovalci lahko seznanili z mitološko krajino prek mobilne aplikacije. Ta bo prepoznala kamnite označevalce in skulpture na terenu in prisluhniti bo mogoče zgodbam ali rodiškim »pravcam«. V načrtu imajo vzpostavitev turističnoinformacijskega centra, ki bo deloval v vaškem domu, usposobili pa so tudi že več vodnikov in izdelali zemljevid poti. Poleg tega so za animacijo otrok poskrbeli s ponudbo tematskih iger. »Naš namen je, da ponudimo vsebino za razvoj trajnostno naravnanega butičnega turizma,« poudari Pučkova. Tako so tudi vse skulpture izdelane iz avtohtonega kamna in v gozdni krajini ne izstopajo pretirano.

Na lintverjevi poti je prva mitološka točka Jezero, ki leži na vzpetini Čuk. Ta naj bi bil po ljudskem izročilu poln vode, v njej pa naj bi prebival kačon ali lintver, ki naj bi imel posebno moč. Če so ga domačini razjezili, pripoveduje legenda, jih je kaznoval tako, da je nadnje poslal nevihte in poplave iz notranjosti gore. Zapis duhovnika iz 19. stoletja razkriva, da naj bi na tem mestu vsak mesec organizirali krščanske procesije in maše ob križu, da bi pomirili strašnega kačona. Kot pojasnjuje Hrobat Virlogetova, je bil namen cerkve obračunati s podobnimi predkrščanskimi mitološkimi bitji, a jih je s tem, ko jih je demonizirala, še bolj izpostavila. Pod gladino vode je na dnu jezerca utrditev iz apnenčastih blokov, kar kaže na neka umetna utrjevanja, na ledini Pod jezerom pa je žarno pokopališče iz rimskih časov.



V neposredni bližini je Ajdovščina, ki je bila glede na arheološke ostanke poseljena od železne dobe do zgodnjega rimskega obdobja, v prvem ali drugem stoletju našega štetja. Znova so jo naselili v 4. in 5. stoletju. Iz tega zadnjega obdobja je razvidna struktura naselja z ulicami in stavbami. Ajde (prebivalce Ajdovščine) omenja tudi rodiško ustno izročilo, saj naj bi kradli plodove z rodiških njiv, po drugi pripovedi pa naj bi bili Ajdi predniki Rodičanov, saj naj bi se preselili v stari del vasi, Podluzo.

Na poti najdemo še mitološke točke na območjih, poimenovanih Robida – kjer naj bi kača čuvala zaklad –, Kobilja glava, ki jo označuje kamen v tej obliki, in Njivice, kjer naj bi domovale duše umrlih. »Pot je tu mogoče zaokrožiti nazaj proti vasi ali pa nadaljevati do točke Križen drev. Tu je kamnita ruševina, v ljudskem izročilu naj bi šlo za mejnik, kjer naj bi se dogajale strašljive stvari.« Po pričevanju naj bi tu potekala nekdanja pogrebna pot in na tem mestu naj bi pokojnika položili na tla in zmolili za njegovo dušo, razloži Hrobat Virlogetova. Gre za pojav tako imenovanih mrtvih počival, ki so znana tudi iz drugih izročil. Pučkova doda, da osnovna pot, ki je dolga 6,5 kilometra, skupaj s postanki traja približno dve uri in pol, podaljšek do Križen dreva, oddaljen slaba dva kilometra, pa zahteva še pol ure hoje.
.

Kolesarska Babina pot

Spodnja pot pod vasjo, ki je po besedah Valerije Pučko zelo primerna za kolesarje, pa se usmerja proti polju za železniško postajo. Osnovna pot je dolga 8,5 kilometra oziroma poldrugo uro s kolesom z možnostjo podaljšanja za dodatnih 50 minut. Prva točka postanka je mesto, kjer je nekoč stala skala v obliki Babe. Kipar Marko Pogačnik, ki je bil pred štirimi leti razglašen za Unicefovega umetnika miru, je iz Babinih razbitin rekonstruiral svojo interpretacijo ženskega lika. Po slišani pripovedi naj bi rodiška Baba – kot je značilno tudi za babe iz drugih ljudskih izročil – »vplivala« na vreme (v lepem vremenu, denimo, je dvignila krilo). Baba ima sicer v slovanskem izročilu dvojni pomen – bodisi je simbol rodnosti bodisi smrti ali zime.



Naslednje postaje so jame – Remeščica, Cikova, Globoka in Fukova jama. Po ljudskem izročilu naj bi jih ustvarila Jezus in sveti Peter, ko sta tekmovala v metanju kamnov. Ob Remeščici so vidni ostanki prazgodovinskega gradišča. Jame so v ustnem izročilu povezane z onostranstvom – kot prehod v svet mrtvih, od koder pa prihaja plodnost v svet živih. Sledi stena Pod lisičino, kjer je bila v antiki pot, označuje pa tudi »vaško mejo« – med Rodikom, Danami in Kačičami. Vaške meje so tudi v drugih izročilih povezane z nadnaravnim dogajanjem. Prav tako so s tem povezane duhovite, včasih tudi strašljive, »rodiške pravce«.
Pučkova in Hrobat Virlogetova omenita še razstavo v vaškem domu, kjer bo izhodišče poti in kjer je Mitski park umetniško interpretiral Marko Pogačnik. Ta je v rodiških folklorno-mitskih točkah zaznal izjemno energijo, zato je to območje imenoval kar »sveta dežela«. »Vabim vas, da kraje, ki sem jih risal, večkrat obiščete in se na njih poglobite v svojo notranjo tišino. Ni treba, da tam vidite nekaj izjemnega; pomembno je, da se vas kraji dotaknejo in vam izročijo svoje darove,« je v svojem delu Elementarne sile in bitja Rodika zapisal Pogačnik.