Vzvišenost dostikrat pomeni le strah

Kako na problem ustrezno opozoriti javnost, kako komunicirati v težkih situacijah, kako prepričati potencialnega vlagatelja, da se bo strinjal s predlaganim, ali kako se pripraviti na nastop, da bi pridobili poslušalce? To so najpogostejše težave, s katerimi se naročniki obračajo na piarovko, predavateljico in voditeljico Andrejo Jernejčič, ki zadnjih petnajst let v okviru svojega podjetja izobražuje in usposablja na področju (digitalnega) piarja, komuniciranja in javnega nastopanja. Kot poudarja, smo Slovenci zmotno prepričani, da za javno nastopanje ne potrebujemo posebne priprave, da zadostuje predstavitev, ki jo pripravijo večer prej.

V zadnjih letih nas je doletela vrsta kriz: pandemija koronavirusa, najhujši požar in poplave v zgodovini Slovenije, na vrsti so reforme, veliko nasprotovanja povzroča zdravstvena, pred tedni je eskalirala romska problematika. Vse to zahteva krizno komuniciranje. Kje vse so pristojni morebiti zgrešili v komunikaciji z javnostjo?

Krizna komunikacija, ki jo je imela vlada pri poplavah, je bila po pravilih. Tisti, ki sporočajo informacije, morajo biti jasni, posameznika zanimajo informacije takrat, ko se nanašajo nanj, takoj ko se nanašajo na podtikanja ene in druge strani, javnosti to ne zanima več.

Ljudje imajo že toliko svojih problemov in izzivov tako v službi kot doma, nimajo se časa ukvarjati s politiko, zato jih ta zanima le, kadar spremembe posežejo po njihovem žepu, v njihove ugodnosti ali prinesejo dodatne obveznosti. V takšnih primerih začnemo poslušati in tedaj so potrebna jasna sporočila. V takšnih razmerah so pogosto angažirani ljudje, ki so lahko veliki strokovnjaki, vendar ne znajo komunicirati – in tu nastopi velika težava. Pogosto poslušam, češ, nisem dober govornik. Toda ali si se potrudil, si vadil 50 ur?

Dobesedno 50 ur?

Veliko pomeni že 20 ur vaj. Ta, ki običajno pravi, da ni dober govornik, je vadil uro ali dve, pa še to se je začel pripravljati dva dni prej. Si vadil na glas? Si se posnel? Si pogledal, kako si videti? Rekla bi, da se 90 odstotkov ljudi nikoli ni posnelo. Nastopanje jemljejo povsem neodgovorno in neresno, ker menijo, da to tako ali tako zna vsak; pravilno se postaviš, potem pa že nekaj poveš. In potem so dolgočasni, premalo profesionalni, ne vključujejo primernih vsebin.

Tudi s politiki je tako. Zelo redki so, ki se povzpnejo na visok položaj in se hkrati zavedajo, da morajo trenirati javno nastopanje. Pri gospodarstvenikih opažam, da kritiko vzamejo konstruktivno. Vedeti je treba tudi, da vsak sam sebe vselej dojema bolje, kot je videti v resnici.

Vendar ljudje ne maramo gledati ali poslušati sebe, to v vaši knjigi priznavajo tudi vaši sogovorniki, ki so znane osebnosti. Je torej to vseeno potrebno?

Zagotovo je najbolj učinkovito. Zato na mojih treningih, se pravi v štirih do petih urah dosežem minimalno 60 odstotkov napredka. Ko se človek vidi na posnetku, je to veliko bolj učinkovito, kot če bi mu opisovala, kaj naj naredi. Pravilnega nastopanja se je treba naučiti, a to ne pomeni, da se mora spremeniti.

Prav nasprotno, vsakemu povem, da mora ostati to, kar je, in ne sme posnemati drugega, saj potem človek ni več pristen in tudi ni neprepričljiv. Izpilimo dobre stvari, da pridejo v ospredje, kar je moteče, pa le umaknemo.

Koliko pa je komunikacijski primanjkljaj del neuspeha vedno novih političnih obrazov v Sloveniji – poleg politične neizkušenosti?

Mislim, da je to izredno velik del. Torej, kako se nekdo pojavlja v javnosti, kakšen prvi vtis pusti, kako prijazen in nasmejan je, kako okoren, sproščen, koliko ljudski je ... Če greš na volitve, moraš biti ljudski, tam si v službi ljudi. Slovenci ne maramo preveč vzvišenosti, ki v resnici dostikrat pomeni strah, in to je obrambni mehanizem.

Pomembno je, kakšna je tvoja preteklost, kaj zagovarjaš, kakšno podporo imaš, a zelo pomembno je predvsem, kako boš ljudi prepričal. To denimo zelo dobro uspeva Zmagu Jelinčiču. Karkoli izjavi, hitro vsi povzamejo. Ampak poglejmo njegovo komunikacijo: je zelo preprosta, stavki enostavni in jasni. Jelinčič je izredno dober retorik. Prav tako Donald Trump, ki je znal prepričati pol države, da je na njegovi strani.

V zadnjih letih nas je doletela vrsta kriz: pandemija koronavirusa, najhujši požar in poplave v zgodovini Slovenije ... Vse to zahteva jasno krizno komuniciranje. FOTO: UKOM

Je potem tudi popreproščeni komunikaciji mogoče pripisati uspešnost skrajno desnih skupin, ki doživljajo volilne uspehe po Evropi?

Če govoriš predolge in zakomplicirane stavke, nisi razumljiv. Z ljudmi je treba komunicirati preprosto in jasno. Čas in ritem življenja sta danes tako hitra, da ljudje nimajo niti možnosti niti energije, da bi predelali toliko informacij. Lahko je nekdo vrhunski strokovnjak, a če ne zna predstaviti teme preprosto, da sploh vemo, o čem govori, ne bo dosegel nič. Z nastopom pa je običajno treba nekaj doseči, prepričati, prodati. Če vam to ne uspe, ste izgubili svoj čas.

V šoli se nastopanja nismo učili, mlajši se ga že učijo. Mnogi so v to porinjeni, nekatere to frustrira, drugi rečejo, saj bo nastop že prevzel nekdo drug, in potem imamo krog ljudi, ki zmeraj nastopajo. Tudi piarovci so dostikrat nevešči nastopanja, ampak to ne pomeni, da so slabi piarovci. Lahko so samo slabo usposobljeni.

Novinarji pogosto naletimo na piarovce, ki ne objavijo številke svojega mobilnega telefona, na stacionarnih številkah jih ni mogoče priklicati, na elektronsko pošto ne odgovorijo ... Kaj danes, ko smo tudi tik pred uveljavitvijo pravice do odklopa, smemo pričakovati od piarovcev?

Če je tako, kot pravite, pošljite te piarovce v mojo šolo. Zlato pravilo, ki ga zagovarjam, je, da piarovec ne more biti vsak. Tisti, ki je, se mora zavedati, da je to odgovorno delo, ki zahteva veliko znanja. V podjetju oziroma ustanovi mora delovati kot povezovalni člen in ključno je, da novinarju takoj omogoči nekaj informacij. Da mu vsaj pojasni, da ne utegne pripraviti odgovora, a mu tudi pove, kdaj ga bo lahko. Marsikdo mi reče, da nima časa odgovoriti novinarju, toda za kratek mail je vselej čas. Tako novinar ve, kdaj lahko načrtuje članek. Niso vsi novinarji vedno tudi korektni, a pozitivnega mnenja nimam niti o vseh piarovcih.

Kdo je po vašem lahko dober piarovec?

Novinarji so lahko eni najboljših, saj dobro razumejo svojo ciljno skupino, tudi sama sem bila novinarka in sem voditeljica. Toda tudi novinar, ki pride za piarovca, se mora naučiti novih veščin. Na drugi strani ima naročnika oziroma delodajalca, ki ga mora usmerjati, na kaj naj bo pozoren, kako je treba komunicirati ... Ni pa nujno, da ima piarovec dovolj pristojnosti oziroma moči, da ga nadrejeni posluša. Marsikdo ima še veliko drugih nalog, interno komuniciranje, družbena omrežja, tudi marketing in promocijo ... Marsikje je za vse to pristojna le ena oseba, morda dve. A to ni bistveno. Sama imam prav tako izredno veliko dela, vendar sem si določila prioritete in postavila sistem, da lahko izpolnjujem naloge.

Vse posle ustvarjajo odnosi med ljudmi in spoštovanje. Slovenci se pogosto ne zavedajo, da sodelovanje pomeni več moči, da kadar deliš, dobiš več. Ko sem napisala knjigo, so mi mnogi rekli, češ, zdaj si povedala vse in te nihče več ne bo potreboval. Sama upam, da bo knjiga komu pomagala. Biblija uspešnega piara vsebuje več kot 250 primerov, kako pisati napovedi, sporočila, izjave, kako komunicirati in v napačnih trenutkih reagirati, kdor jo prebere, bo kar veliko znal. Marsikateremu slušatelju prigovarjam, naj tega, kar se je naučil na usposabljanju, nauči še sodelavce. Veliko slabih piarovcev je zato, ker stvari ne obvladajo dovolj.

Komunikacija je danes veliko hitrejša in tudi vse mora biti udarno in zanimivo. Površnost pa je veliko večja, časa ni, novinarji ne hodijo več na tiskovne konference, kamor sicer nikoli niso radi hodili, a zdaj še manj. Vlada pomanjkanje kadra, ljudje imajo po covidu drugačne prioritete, nove generacije imajo drugačne poglede in ne spremljajo medijev, ki smo jih mi, ampak imajo svoje.

Je piarovec sploh še potreben?

V veliko podjetjih mislijo, da znajo vse sami skomunicirati. Potem pa odgovarjajo en teden, ne odgovorijo, ne vedo, kako se lotiti, uporabijo napačen način komunikacije. A ko nastopi krizno komuniciranje ... Koliko ljudi mi je že reklo, ko bi te vsaj prej poznali. Družbena omrežja so celoten medijski svet obrnila na glavo, prisilila so ga v hitrejše, drugačno poročanje, z drugačno odzivnostjo. A so pokazala tudi, koliko si ljudje želijo biti v ospredju. Da jih zanimajo zgodbe njih samih. Zato, ko sporočaš spremembo, postavi v ospredje človeka, kaj bo to njemu prineslo, kaj bo to pomenilo zanj, kaj bo izgubil, kaj mu lahko damo.

Po šestih strokovnih knjigah, ki jih je napisala, je začutila, da je čas za knjigo o osebni rasti in motivaciji. FOTO: Barbara Reya

Včasih so javne osebnosti skrivale zasebnost, danes pa je ravno nasprotno. Marsikateri znani Slovenec ali Slovenka je javno razkril svoje težave in bolezni, tudi v knjigah.

Če kdaj priznaš, da si utrujen, da ne zmoreš oziroma da si zbolel, in poveš to tako, kakor je povedala, denimo, Tanja Žagar, mislim, da je to pozitivno. S priznanjem svoje bolezni in ozaveščanjem je začela Angelina Jolie. Mnogi so ob takšnih priznanjih spoznali, da se to lahko zgodi vsakomur, to prispeva k večji ozaveščenosti. Je pa nekaj povsem drugega, če kdo od znanih to naredi za še večjo priljubljenost in podporo.

Zakaj ste tudi vi čutili potrebo, da v zadnji knjigi Darilo za čudovito osebo razkrijete osebna spoznanja?

Po šestih strokovnih knjigah sem čutila, da je čas za knjigo za osebno rast in motivacijo, ki jo vsakdo lahko podari osebi, ki mu je draga – z lepim motivom morja. V njej so zbrane močne misli, ki pa jih potrebuje vsak v današnjem tempu življenja, da je lahko srečen in bolj uspešen.