Venček božičnih

V nekaterih mestih imajo posebno ozvočenje, ki omogoča, da kjerkoli v mestu že si, ne uideš glasbi. To je v teh dneh tako ali tako težko. Številne tuje božično-novoletne uspešnice, ki jih poslušamo že leta, pa seveda zimzelena Bela snežinka in preuranjen Silvestrski poljub hreščijo povsod.

Platon je rekel, da je glasba moralni zakon, da »daje dušo vesolju, krila umu, polet domišljiji in šarm ter veselje do življenja«. Le kaj bi rekel na All I Want for Christmas pop zvezdnice Mariah Carey, ki velja za eno od največkrat predvajanih božičnih skladb? Ali daje vsaka glasba dušo vesolju in krila umu, polet domišljiji in šarm ter veselje do življenja? Ko gledam ljudi, ki se ob prazničnih šankih v mestu pozibavajo ob venčkih božičnih, bo verjetno kar držalo.

Ne glede na to, kaj kdo posluša in kaj mu dvigne duha, ima glasba gotovo veliko moč. Decembra 1941 je skladatelj Dmitrij Šostakovič končal veličastno Simfonijo v C-duru, ki jo danes poznamo pod imenom Leningrajska. Pisal jo je med nacističnim obleganjem Sankt Peterburga (takrat Leningrada). Šostakovič, ki ga niso hoteli sprejeti med vojaške sile, je svojemu mestu, iz katerega so ga evakuirali, podaril glasbo. Največ, kar je lahko. In nekaj mesecev pozneje, ko so v Leningradu izvajali njegovo delo, ki je zahtevalo 80-članski orkester, a ga mesto zaradi smrti glasbenikov ni več imelo, so pozvali preživele glasbenike, da so izvedli znamenito simfonijo. Sestradani glasbeniki so prek radijskih postaj igrali ljudstvu. In kdor je kdaj slišal to mojstrovino, polno upanja, ve, da ni mogoče, da bi nacisti zmagali. Leningrada niso nikoli osvojili.

Včasih duša potrebuje simfonijo, včasih nežno mamino uspavanko, včasih tudi venček božičnih. Včasih pa je bolje upoštevati Mozarta, ki je rekel, da »glasba ni v notah, temveč v tišini med njimi«.