Velnes v objemu gozda

»Objemalci dreves« je postal ironičen izraz za ljudi, ki uporabljajo alternativne oblike samopomoči za boljše psihofizično počutje. A zakaj se jih vedno več odloča tudi za tako imenovane gozdne kopeli in kaj o njih pravi znanost? V Kranjski Gori, ki zaradi vse krajše zimske sezone čedalje bolj širi vsesezonsko turistično ponudbo, je bil pred kratkim mednarodni kongres z naslovom Gozd in njegovi učinki na zdravje.

Von Sop Šin, državna univerza Čungbuk v Južni Koreji: Koristi gozda ljudje uporabljamo že dolgo, čeprav smo to področje začeli raziskovati šele pred kratkim.

Gozdna terapija so hoja, doživljanje gozda z vsemi petimi čuti, torej vidom, sluhom, dotikom, vonjem in okušanjem, opazovanje gozda, gozdna meditacija, či gong, aromaterapija, terapija z zeliščnimi čaji in izdelovanje izdelkov z uporabo naravnega materiala. Kot je pojasnil dr. Von Sop Šin z oddelka za gozdne vede na državni univerzi Čungbuk v Južni Koreji, tudi nekdanji vodja državne službe za gozdove, koristi gozda ljudje uporabljamo že dolgo, čeprav smo to področje začeli raziskovati šele pred kratkim.

Pozitivni učinki gozdne terapije se kažejo tako na duševnem kot telesnem zdravju pri različnih skupinah prebivalstva, bolnikih z rakom, zasvojencih, invalidih, mladih, a moramo še podrobneje raziskati, zakaj in kako ti učinki nastanejo, da bi terapijo lahko znanstveno utemeljili. Po zdaj znanih podatkih imajo verjetno glavno vlogo pri izboljšanju imunosti biogene hlapne spojine v gozdu. Kot je povedala Hiroko Očiaj, vodja oddelka za plastično kirurgijo na eni od tokijskih klinik, so študije na Japonskem pokazale, da gozd pomaga pri zmanjševanju in ohranjanju teže, preživljanje časa v naravnem okolju pa tudi bistveno zvišuje produktivnost.

Na konferenci je bilo slišati kar nekaj pobud, povezanih z delom in učenjem v gozdu. V Sloveniji se je od leta 2012 programu gozdne pedagogike in pedagoškega dela v gozdu, ki spodbuja učenje in igro v naravnem okolju, pridružilo že 136 vrtcev in šol.

Gozdna terapija so hoja, doživljanje gozda z vsemi petimi čutili, opazovanje gozda, gozdna meditacija, či gong, aromaterapija ... Foto: Nik Bertoncelj

V mednarodnem projektu, katerega del je tudi Slovenija, raziskujejo vplive gozda, če ga doživljamo v notranjih prostorih. S partnerji iz Portugalske, Irske, Danske in Avstralije skušajo oblikovati izobraževalni program v virtualnem okolju in z ustrezno opremo (virtualnimi očali, projekcijami ...) poustvariti doživetje v gozdu; gozd slišimo, vidimo, čutimo in z aromaterapijo tudi vonjamo. Gozdna kopel, kot je prikazala Jerneja Lešnik z mariborske univerze, poteka tako, da »zapremo oči in počasi dihamo ter se povežemo s svojimi čuti. V mislih vizualiziramo svoje najljubše drevo in se naslonimo nanj. Vprašamo se, kaj vidimo okoli sebe, kakšne barve, kakšne odtenke zelene. Opazujemo počasno, nežno igro svetlobe in senc. Kaj vidite, če pogledate navzgor? Kaj lahko opazujete na tleh? Kaj slišite? Ste vedeli, da je sluh prvo čutilo, ki se pri človeku razvije, že v maternici?«

Gozdni turizem

V urbaniziranem svetu trženje gozdov postaja velika priložnost za turizem. Kot poudarja dr. Darja Cvikl, generalna sekretarka mednarodnega združenja za gozdno terapijo, je Slovenija »na tem področju vodilna«. Edini na svetu se na znanstvenem področju intenzivno ukvarjamo s tem, kakšen odnos imajo turisti do gozda.

Pozitivni učinki gozdne terapije se kažejo tako na duševnem kot telesnem zdravju pri različnih skupinah prebivalstva, bolnikih z rakom, zasvojencih, invalidih, mladih. FOTO: Nik Bertoncelj

V raziskavi iz leta 2017 so na vzorcu turistov iz 26 držav ugotovili, da si ti želijo zahajati v gozd v vseh letnih časih, kar je pomemben podatek za odpravo sezonskih spremenljivk. »Tudi tisti, ki imajo podpovprečne dohodke glede na povprečje v svoji državi, so pripravljeni plačati več za gozdna doživetja. V raziskavi iz leta 2021 pa smo ugotovili, da se je turistom po dveh dnevih v Kranjski Gori stresni indeks zmanjšal. Kaj bi se šele zgodilo, če bi tukaj preživeli sedem dni?« Prav tako so pridobili ekspertno oceno inštituta za balneologijo in klimatologijo, po kateri imajo slovenska zdravilišča, kot sta tisti na Rakitni in v Martuljku, visoko vsebnost visokohlapnih fitoncidov, ki so zdravilni za različna obolenja. V okviru priporočil za tako imenovani alpski spa so opredelili ključne naravne danosti, da kraj lahko pridobi status klimatskega letovišča.

Že od leta 2014 se izvaja nagrajeni gozdni »selfness« v objemu cerkljanskih gozdov. Udeleženci se s strokovnjaki za meditacijo ter osebnostno in duhovno rast podajo na poldrugo uro dolg pohod po nezahtevni pohodniški poti in se ustavljajo na posameznih postojankah v naravi. Poleg Južne Koreje imamo edini na svetu v javnem šolstvu akreditiran program za izvajalce gozdne terapije. To je pomembno, pravi Darja Cvikl, saj je po svetu množica certificiranih gozdnih terapevtov, vendar delujejo v okviru zasebnih izobraževalnih institucij. Ustanovljen imamo tudi inštitut za gozdni turizem in klimatska zdravilišča in smo ena od 17 držav, vključenih v svetovno združenje za gozdno terapijo. »Uživamo velik mednarodni ogled, kajti edini smo, ki pozitivne učinke gozda preučujemo skozi prizmo turistične dejavnosti,« poudarja sogovornica. V sodelovanju z različnimi strokami, tudi farmacevtsko, smo v Sloveniji izdelali izvleček eteričnih olj iz gozdov v okolici Kranjske Gore.

Še veliko možnosti

Neizkoriščenih možnosti je po njenih besedah še veliko. »Naše morje ima samo dobrih 40 kilometrov obale in ustvari veliko prihodka, si predstavljate, koliko bi ga lahko bilo, če bi izkoristili osem tisoč hektarov gozda?« A tu je treba, nadaljuje, turistično ponudbo soustvarjati skupaj, z roko v roki z znanstveno multidisciplinarno skupnostjo. »Mešetarjenja tukaj ne sme biti, vožnja z motorjem po gozdu, na primer, ni sprejemljiva, saj ima nanj preveč negativnih vplivov,« ponazori.

Gozdna terapija Foto Nik Bertoncelj

Kot je na konferenci dejala Henna Konu s poslovne šole na vzhodnofinski univerzi, so študije pokazale, da so tisti, ki počitnice in oddih preživljajo v naravi, bolj pripravljeni odpreti denarnico. »Verjetno čutijo, da morajo ob vsem, kar jim je dala narava, v zameno nekaj dati nazaj. Zavedati se je treba, da ljudje ne bodo prenehali potovati. Lahko pa se vprašamo, kako bi naredili potovanja bolj trajnostna, in med turisti krepimo ozaveščenost o tegobah, s katerimi se spoprijema narava.«