Včasih aprila ...

Samookronani pevec Prince je v osemdesetih letih, ko se nam – mimogrede – niti sanjati še ni moglo o koroni, pel, da aprila včasih sneži.

A vseeno gre za mesec, ki se že na polno nastavlja soncu. In spomni na francoskega kralja Ludvika XIV., ki je nasedel dvornemu norcu ter bil skoraj ob krono. Poleg butaric, jajc in 'zatakmašnih' srajc so aprila, že prvega, po taistem kralju, dovoljene vse sorte potegavščine. Smele in tudi manj posrečene. Pokronane, kot bi dejal legendarni športni komentator Andrej Stare.

April je vedno bil predvsem mesec, ki je napovedoval dela proste dneve. In bi ga zato najraje kar preskočili. Čeprav smo dan OF dosledno obeleževali, za prvomajske pa prvič v letu na morje odrinili. Ali kam drugam. Tudi v inozemstvo. Tudi na deset čekov. Ali za povišan bančni limit. In, kot pojejo Queen, bi celo v prah ugriznili. Samo da bi šli.

Denimo v Francijo. Smučat v slogu marketinških parol »S Kompasom v Val Thorens«. Ali pa v Pariz. Ki je najlepši prav v aprilu. In ga je Hemingway razglasil za premični praznik. Vsakič znova ugriz v nek drug čas. Kot v – s čokolado oblit – piškot iz Koestlinove škatle z napisom Paris. Nostalgičen obliz, ki prikliče spomin. Na vrvež v hotelu Le Meurice. Balkon s pogledom na Tuilerijski vrt. V vetru šepet. Ta ljubezen. Prévert. Slovesna povorka. Harmonika in dolgolasa pevka. Spominja na legendarno Dalido. Ki je z Alainom Delonom poskrbela za brezčasne Paroles, paroles, paroles. Spesnjene besede, ki se topijo kot dela prosti dnevi in mehke karamele.

Epidemija nam je praznike premaknila. A ne vzela. Tudi tisti ob koncu aprila, kot včasih, spet pridejo. Brez heca. Ko bo korona enkrat za vselej odcepljena.