Varčna sedemnajstletnica s Krima

Ali veste, koliko let ima po podatkih nacionalnega inštituta za biologijo najstarejša sova v Sloveniji? Sedemnajst, medtem ko so najstarejšo sploh popisali na Finskem, dočakala je četrt stoletja.

Takole so slovensko seniorko opisali pri Naturi 2000 in dodali, da sova kozača (naravoslovec in pisatelj Fran Erjavec je uralsko sovo v 19. stoletju poimenoval s slovenskim imenom kozača, ker naj bi meketala kakor koza) spada med evropsko pomembne vrste Nature 2000: »Samico, ki ima številko obročkanja 27046, so prvič srečali v gnezdilnici na Krimu leta 2007. Strokovnjaki so takrat ocenjevali, da je stara približno tri leta, saj sove pričnejo z gnezdenjem v tretjem do četrtem letu starosti. Kasneje so se z omenjeno sovo srečali še v letih 2008 in 2017 ter letos, ko vali kar šest jajc (povprečje je od dve do tri jajca). V njenem 17-letnem življenju so tako zabeležili štiri gnezdenja, v katerih je znesla kar 17 jajc.«

Kot so še zapisali, je populacija kozač v Sloveniji velika »in predstavlja pet odstotkov celotne evropske populacije te vrste, ki živi v starejših gozdovih tako na višjih kot nižjih legah. Strokovnjaki ocenjujejo, da pri nas gnezdi od 700 do 1200 parov.«

Borealna severnjaška ptica

Gnezdenje in populacijo sov v gozdovih na Krimu pri Ljubljani strokovnjaki z inštituta za biologijo sicer spremljajo že dve desetletji, približno takrat, pred 19 leti, pa so v sodelovanju z zavodom za gozdove postavili prve gnezdilnice. Pri postavljanju teh se posvetujejo tudi s finskimi strokovnjaki – kot že zapisano, so prav na Finskem zabeležili najstarejšo kozačo nasploh, ki je dočakala 25 let.

Kot pravi Al Vrezec, raziskovalec z nacionalnega inštituta za biologijo, je sova kozača severnjaška ptica, »ki je večinoma razširjena v pasu od Skandinavije prek Sibirije do Sahalina, pri nas na jugu pa se je obdržala kot ostanek ledenih dob. Pri nas živijo torej najjužnejše kozače, ki so tudi nekoliko drugačne od severnih, so večje in temnejše.«



V Sloveniji jedro populacije živi v kočevskih gozdnih prostranstvih, saj gre za tipično ptico starih ohranjenih gozdov z debelimi drevesi, še pravi Vrezec in nadaljuje: »Razširjena je tudi v Alpah, še pred dvajsetimi leti je bil denimo Triglavski narodni park edini v Alpah, ki je imel kozačo. Vendar se je danes populacija pri nas tako povečala, da se slovenske kozače zdaj širijo tudi v Avstrijo in Italijo, kar je dobro znamenje za to v Evropi ogroženo in vsaj v srednji in zahodni Evropi izumrlo vrsto. To pomeni, da smo v preteklosti Slovenci z zglednim upravljanjem gozdov opravili dobro delo.«

Pomemben del ohranjanja populacije sov je postavljanje gnezdilnic – pri nas so jih v 19 letih postavili 85: »Najprej smo jih v sodelovanju z zavodom za gozdove na Krimu postavili le nekaj, kar je bil poskus, ali se bodo med sovami prijele. Ker so se, smo nadaljevali in v okviru različnih projektov postavili več gnezdilnic, danes jih je že 85, ki nam omogočajo zanesljivejši vpogled v rodnost populacije. Načrtujemo, da bi jih na Krimu imeli vseh skupaj sto, pri čemer sodelujemo z zavodom za gozdove, moram pa poudariti, da jih tudi lastniki gozdov pozitivno sprejemajo, za kar smo jim zelo hvaležni.«



Kajti, nadaljuje naš sogovornik, sova je specializiran plenilec malih sesalcev, zlasti miši, voluharic in polhov, in vsaj v okolici gnezda lahko omeji njihovo število, kar ima ugodne posledice tudi za sam gozd. Populacije malih sesalcev pa močno nihajo v značilnih ciklih, zato se tako imenovana dobra leta v nekako tri- do štiriletnih ciklih izmenjujejo s slabimi, kar je odvisno zlasti od obroda bukve, pa tudi jelke. No, letos je izjemno dobro mišje leto in sove gnezdijo v velikem številu z velikimi legli, tja do sedem ali osem jajc, zasedenost pa je kar 70-odstotna. V slabših letih je zgolj 20-odstotna ali še manjša, zato je pomembno pregledovati večje število gnezdilnic, saj je gnezdenje v zelo slabih letih, kakršno pričakujemo prihodnje leto, zelo redko.
 

Gosta mreža gnezdilnic

In zakaj je mreža gnezdilnic pomembna? »Mladiči po gnezdenju zapustijo svoje rodno območje in gnezdijo nekako do 20 kilometrov daleč. Če želimo spoznati njihovo življenjsko usodo in vedeti, kako gre naši populaciji, jih je treba proučevati na večjem ozemlju. Zato vzpostavljamo takšna območja monitoringa z gnezdilnicami, ki jih pregledujejo obročkovalci – pri nas so to prostovoljni sodelavci centra za obročkanje ptičev, ki deluje v okviru prirodoslovnega muzeja,« pravi Vrezec in dodaja, da z gnezdilnicami ni prepreden samo Krim, ampak tudi Jelovica in predel pri Cerovem, poskusno pa so jih namestili še v Krakovskem gozdu.

V okviru projekta LIFE, ki ga vodi ministrstvo za okolje in prostor, načrtujejo še tri nova območja, kjer bodo spremljali predvsem gnezdenje dveh manjših in zelo ogroženih vrst sov, malega skovika in koconogega čuka.



Raziskovalci z inštituta sicer vsako leto pregledajo gnezdilnice in identificirajo vsako samico – te so obročkane z unikatno kodo, katerih nacionalno evidenco vodi center za obročkanje ptičev v prirodoslovnem muzeju.

Potem raziskovalci, so pojasnili pri Naturi 2000, »zabeležijo število jajc in mladičev oziroma gnezditveno uspešnost. Ob tem pa v nočnem času strokovnjaki izvajajo tudi popis sovjih teritorijev in gostote plena malih sesalcev. Monitoring sovjih samic danes nadgrajujejo s spremljanjem gnezdečih samcev, kar pa je metodološko zahtevnejše in popoln pregled populacije gnezdečih samcev še ni na voljo.« In za to spremljanje je pomembno, da je na izbranih območjih postavljena gosta mreža gnezdilnic.