V tistih prvih vrstah se je porajal punk

Skupaj z glasbo, modo in umetnostjo je bila fotografija v punkerski subkulturi medij za izražanje upora, kritike družbe in gradnjo skupnosti, je ob razstavi Slovenski punk in fotografija zapisala kustosinja dr. Marina Gržinić z ZRC SAZU. Na razstavi, ki je v Cankarjevem domu na ogled do konca januarja prihodnje leto, lahko obiskovalec, tudi če takrat ni bil na tistem mestu, začuti porajanje nove dobe in nove estetike. Kako se tistega časa spominjajo tisti, ki so s fotografijo soustvarjali zgodovino, in kako ga doživljajo zdaj?

»V meni vre in vračam se v črno-belo,« odgovarja Dušan Gerlica, eden od fotografskih pričevalcev, ki so sodelovali pri razstavi. Tudi fotografije, ki jih je izbral za to objavo, je poimenoval vrelišče. Začelo se je leta 1977, ki ga v izhodišče postavlja tudi razstava (obravnava sicer obdobje do sredine osemdesetih let pa tudi čas pred punkom in po njem). Pri tem smo lahko še bistveno bolj natančni: začelo se je 18. oktobra 1977 v Gimnaziji Moste, kjer so imeli Pankrti svoj prvi koncert.

Dušan Gerlica: Bilo je prvinsko in enkratno

Tega se Gerlica dobro spominja, saj je bil takrat dijak 4. letnika omenjene gimnazije, v katerem je bila »močna skupina iz Kodeljevega«, od koder so bili tudi Peter Lovšin in drugi člani Pankrtov. »Takrat sem že fotografiral za kakšne časopise in revije, zato so mi naročili, da slikam tudi ta koncert. Izposodil sem si fleš, a potem ni delal, ker je bil na elektriko, nisem pa ga mogel nikjer napolniti. Tako sem lahko koncert samo gledal,« opisuje. Zelo dobro mu je ostala v spominu telovadnica, ki je komaj zadoščala za mali nogomet, potem pa so bili tam nagneteni ljudje in tehnična oprema, hrup je bil tolikšen, da je bilo slišati kot eksplozija. Ker dogodka ni fotografiral, se sprva niti ni vznemirjal, kmalu pa je spoznal zgodovinskost koncerta, in je čakal naslednjo priložnost.

Ko je bil na fakulteti, je bilo eno osrednjih prizorišč Menza v Študentskem naselju v Ljubljani, o kateri je leta pozneje izdal knjigo Menza pank. »Tam je bil star oder, na katerega so bili naslonjeni ljudje. Zame je bilo to nekaj povsem novega, prvinski stik z občinstvom.«

Glasbena fotografija tistega časa je postavljala v ospredje velike bende, soustvarjala zvezdnike, Gerlica pa je šel na oder, se postavil za bobnarja in fotografiral. »Hotel sem ujeti čim več obrazov. Opazoval sem jih in se spraševal, kaj bo iz teh ljudi,« pripoveduje. »Bilo je prvinsko in enkratno, izbruh 15-, 16-letnikov, ki so tvegali, da jih bodo doma zaklenili ali vrgli iz šole. V tistih prvih vrstah se je porajal punk.«

Dogajanje v Menzi je spremljal dve leti, se vmes izoblikoval kot fotograf, si nabiral izkušnje, a ko pogleda nazaj, vidi predvsem vztrajnost. To ni bilo delo za honorar, denar si je služil z delom prek študentskega servisa, kjer so se grebli za dela pri gradnji Cankarjevega doma, ki so bila najbolje plačana. Ko se je odpirala razstava v Cankarjevem domu, kjer so razstavljene tiste fotografije, je dobil občutek, pravi, da se je krog nekako sklenil.

Jože Suhadolnik: Takrat nihče ni objavljal teh fotografij

Jože Suhadolnik se je uveljavil prav s fotografijo ljubljanske subkulturne scene v osemdesetih letih. Njegove fotografije iz tega obdobja, objavljene tudi v dveh monografijah (Balkan Pank in Balkan Punk II), ne dokumentirajo le nastopov, ampak odsevajo širši kulturni in družbeni kontekst, je mogoče prebrati na razstavi.

Zdaj Delov fotoreporter se iz tistega časa spominja svojega dvojnega fotografskega življenja: »Čez dan sem šprical šolo, zato da sem lahko kot 16-letnik za Tanjug, podobno kot danes, fotografiral seje Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, zvečer in ponoči pa redno zahajal v Disco FV in na koncerte punk bendov. Nihče mi ni naročil slikanja punk dogajanja, ker takrat tudi nihče ni objavljal teh fotografij. Večino energije in ves drobiž, ki sem ga premogel, sem vložil v beleženje tega, kar danes imenujemo zgodovina. Punk je ostal lep spomin, centralni komite pa tudi še obstaja, samo neke druge partije.«

Fotografiranje obrazov panka, ki najbolj zaznamujejo njegov opus, je bilo zanj daleč najpomembnejše. »Nekoga, ki drgne kitaro na odru, zna slikat vsak, pristopit k človeku in z aparatom posneti njegov obraz pa zahteva več poguma, kot si večina predstavlja,« pravi.

Kako zdaj, z nekaj distance in bistveno več fotografske kilometrine, gleda na to obdobje? »Praktično nisem imel fotografske opreme niti denarja zanjo, a sem s tistim, kar sem imel, naredil več kot danes,« odgovarja Suhadolnik.

Matija Praznik: Fotografije kot osebni dnevnik

Matija Praznik je na razstavi opisan kot sopotnik scene, nekdo, ki je nefiltrirano spremljal prizorišča, kjer so se oblikovala nova družbena gibanja. Tudi njegovo stališče je, kot pravi, relativno preprosto: »Moje fotografije so moj osebni dnevnik.« S punkerji se je takrat družil, tudi zato vsebujejo njegove fotografije nekaj, česar morda druge ne. Koncertov ni fotografiral, ker ni imel novinarske izkaznice ali ustreznega fotoaparata, pripoveduje, je pa lovil dogajanje v ozadju, intimno življenje na koncertih. »Vse je bilo brez posebnih načrtov. Malo sem žural in malo fotografiral.«

Rad poudari tudi svoje stališče glede pripadnosti tej subkulturi. »Pogosto me vprašajo, ali sem bil punker. Moji kriteriji so precej strogi in govorijo o tem, kaj je bil punk. Pri punku so začeli ustvarjati 15-letniki, torej srednješolci. Zato rečem, da nisem bil nikoli punker, ker sem bil prestar. Takrat sem imel 22, 23, 24 let.«

V zvezi s tem so mu ostale v spominu besede fotografa Jožeta Suhadolnika. »Nekoč mi je rekel: Ne verjemi ljudem, ki prestopijo 30. leto. To mi je povedal, ko sem imel 31 let.« To je, kot nadaljuje, spremenil v svojo krilatico: »Ne verjemi punkerju, ki prestopi 20. leto.« Kajti zanj je ključen prav preskok iz srednješolskega v študentsko ustvarjanje, in še vedno so mu najbliže punkovski bendi, ki jih sestavljajo dijakinje in dijaki.

Zato meni tudi, da zgodovina punka ne bo nikoli dobro napisana, ker je spomin 15-letnikov precej drugačen od spomina študentov in starejših. »Odraščanje je polno kaotike in čustev, ki jih človek pogosto pozabi, če pa se jih spomni, jih pogosto ne želi deliti,« razmišlja Matija Praznik.

Izbor fotografij iz njegovega odprtega arhiva na razstavi obsega posnetke s koncertov v Ljubljani med letoma 1980 in 1985, prizore s Filozofske fakultete, dogajanje v Disku Študent, v Galeriji Škuc ter v Unionu, prav tako iz prve polovice osemdesetih let.