V obdobju Jugoslavije najbrž ni bilo slovenskega gospodinjstva, ki ne bi imelo radijskega ali televizijskega sprejemnika z nalepko EI – Elektronska industrija Niš. Podjetje razpada nekdanje države ni preživelo, prav tako ne proizvodnja, vidimo, ko se sprehodimo po tovarniškem dvorišču.

V Elektronski industriji Niš je bilo v njenem najboljšem času skoraj trideset tisoč zaposlenih. »Vsak dan sta pripeljala na tovarniško dvorišče vlaka, polna delavcev iz krajev južno od Niša, drugi so prišli na delo z okoli tristo avtobusi, ki so imeli postajališče pred tovarno,« pripoveduje Nebojša Mitić iz Niša, 60-letni kovinostrugar, ki je bil v tovarni zaposlen več kot dve desetletji, vse do takrat, ko je začelo podjetje strmo drseti navzdol. Danes zgradbe na nekaj sto metrih tovarniškega dvorišča še stojijo, a v njih ni več tako rekoč nobene proizvodnje, predvsem pa ne proizvodnje elektronskih naprav.



Tovarna je zrasla davnega leta 1948 in se kmalu proslavila s prvimi rentgenskimi aparati, radijskimi in televizijskimi sprejemniki, predvsem pa je bila znana po proizvodnji elektronskih katodnih cevi, ki jih je takrat izdelovalo le malo tovarn po svetu. Kasneje se je razrasla v giganta, kjer so proizvajali telefone, telefonske centrale, semaforje, električne števce, teleprinterje, klimatske naprave, pomemben del je bila tudi namenska – vojaška industrija optičnih in merilnih naprav.



Skupni trg za dvajset milijonov kupcev in dobre izvozne možnosti Jugoslavije kot neuvrščene države so omogočali razcvet velikih podjetjih, kakršno je bilo tudi Elektronska industrija Niš. V svoji zlati dobi, med letoma 1965 in 1980, je imel ta elektronski velikan obrate še drugod po Srbiji, v Makedoniji in na Hrvaškem, sodeloval je s Slovenijo in BiH. Dajal je kruh Nišu, tretjemu največjemu srbskemu mestu, kjer je takrat delovalo še nekaj drugih tovarn z več tisoč zaposlenimi, na primer v proizvodnji vodnih črpalk, vagonov, v aluminijski in tobačni industriji. Danes ničesar od naštetega ni več, razen tobačne tovarne, ki jo je pred poldrugim desetletjem kupil ameriški Philip Morris in danes deluje uspešno.


 

Življenje iz rok v usta

Agonija Niša se je začela, potem ko je Jugoslavija razpadla, smrtni udarec proizvodnim podjetjem pa je zadala privatizacija, ki so jo izvedli po razpadu skupne države in bombardiranju Srbije leta 1999. »Prevladovala je logika, da je treba vse uničiti, da bodo lahko novi lastniki začeli vse od začetka. Tovarne so razprodali, novi lastniki pa niso ohranili proizvodnje,« razlaga sogovornik.

Danes je v Nišu okoli 50 tisoč brezposelnih, mnogi od tistih, ki delajo, delajo na črno. Pogosto delavci nimajo nobenih pravic, niti enega dneva dopusta, plačani so na roko, delovna doba jim ne teče, pokojnine ne bodo imeli ali pa zelo nizko, saj mnogim plačujejo prispevke le od minimalne plače, to je 251 evrov. »Živimo iz rok v usta, od danes na jutri. Nič čudnega, da mladi odhajajo v tujino, saj si v takšnih razmerah ne morejo ustvariti družine. Zelo žalostno,« pravi Nebojša Mitić, ki je delal v EI do leta 2002. Bil je žrtev prestrukturiranja proizvodnje, kot na tisoče zaposlenih v Nišu.



Takrat je bil generalni direktor holdinga EI Niš, ki je imel v svoji sestavi kar 130 podjetij, mož z enakim priimkom – prof. dr. Vojislav Mitić. Generalni direktor je bil že v letih pred bombardiranjem – bombardiranje pomeni za Srbijo velik rez za gospodarstvo in v življenju vsakega posameznika še danes – nato pa znova po sestopu Miloševića z oblasti, ko ga je na položaj v holding vrnil premier Zoran Đinđić. »Napravil sem najboljše, kar sem mogel. Za enajst let sem podaljšal življenje EI. Ko sem odšel, so vse razsuli,« je dejal nekoč veliki direktor, ko sva se dobila v restavraciji teniškega kluba Radnički na obrežju Nišave. Čeprav zdaj živi v Beogradu, je še vedno navezan na mesto, kot predsednik teniškega kluba in profesor na tukajšnji fakulteti za elektrotehniko pogosto prihaja v Niš.

Srbija v devetdesetih, po razpadu Jugoslavije, ni imela enovite ideje, kako se lotiti lastninjenja. V obtoku je bilo več modelov, ki so se »tepli« med seboj v škodo proizvodnje in zaposlenih. Sogovornik pojasni, da je bila njegova naloga preprečiti divje lastninjenje, hkrati pa pripraviti holding za nadzorovano prodajo, v kateri bi prešlo lastništvo večine podjetij v tujo last, zato so zmanjševali število zaposlenih, tudi z zgodnjimi upokojitvami, odpuščanjem, odpravninami, saj se je predvidevalo, da novi lastnik ne bo hotel »stare« delovne sile.



Procesi, ki se jih spomnimo tudi v Sloveniji, so srbsko gospodarstvo zaradi vojne, čez noč razpadlih vrednot in povojnih mednarodnih sankcij stali veliko več kot našo državo. »Slovenci ste bili vedno tudi bolje organizirani, bolj delovni in bolj disciplinirani,« mi pove dr. Mitić, ki je do zadnjega poskušal skleniti tesno sodelovanje s slovensko Iskro: »Pet dni pred bombardiranjem smo bili pred podpisom dogovora, a je nato vse padlo v vodo.«

Njegova zgodba je dolga in zapletena, a če povzamemo na kratko: v sodelovanju s tujimi svetovalci je pripravil model lastninjenja, s katerim se oblast ni strinjala, moral je oditi. Kot piše na spletu, se je prestrukturiranje in lastninjenje EI zgodilo med letoma 2006 in 2008, giganta so pripeljali v stečaj in likvidacijo. Na njegovem dvorišču ni danes nobenega omembe vrednega podjetja. A je morda vendarle treba omeniti E-reciklažo, kamor vozijo na uničenje elektronske naprave iz vse Srbije. Orjaški stroj »razdira«, kar so nekoč tukaj sestavljali: hladilnike, televizorje, klimatske naprave. Ločuje kovinske od plastičnih delov, elektroniko od drugih vgradnih materialov, da jih pripravi za reciklažo.


 

Spomin na prvo srbsko vstajo

Niš, središče južne Srbije s 185 tisoč prebivalci, skriva tudi nekaj zgodovinskih biserov, med njimi znamenito Mediano in Ćele kulo, stolp iz lobanj. Prva je rezidenca velikega rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki se je v Nišu, takratnem Naissusu, rodil leta 272, in priča o velikem pomenu Niša. Ćele kula pa je tragičen spomin na izgubljeno prvo srbsko vstajo proti Turkom leta 1809. V opomin, da ne bi nikomur nikoli več prišlo na misel nasprotovati osmanskim oblastnikom, so Turki 952 srbskih lobanj vzidali v stolp, danes muzej.

Sprehod skozi mesto nas pripelje tudi do vojašnic, v katerih se je osnovnih vojaških veščin naučil tudi marsikateri Slovenec. Niš je bil v času Jugoslavije najbrž mesto z največ vojaki. Največja vojašnica Stevana Sindjelića, kjer so bile takrat oklopno-mehanizirane enote, je zaprta in izpraznjena, prav tako center za zveze Bubanj. Druge še delujejo, a v manjšem obsegu, deluje tudi poveljstvo kopenske vojske v središču mesta.