V Dolini herojev o tovarištvu in svobodi

Pod vrhovi Zelengore v Bosni in Hercegovini je od sredine maja do sredine junija 1943 potekala ena od najobsežnejših in najbolj krutih ofenziv na tleh nekdanje Jugoslavije, imenovana Schwarz, bolj znana kot peta sovražnikova ofenziva ali preprosto bitka na Sutjeski. Partizani so sovražnikov obroč prebili, a za ceno tretjine mladih življenj. V spomin na bitko vseh bitk se je minulo soboto več tisoč ljudi udeležilo tradicionalne slovesnosti pri partizanski kostnici in pod mogočnim spomenikom, ki je delo kiparja ­Miodraga Živkovića in predstav­lja preboj partizanske vojske iz sovražnikovega obroča.

Primorki Milica Fajt (na fotografiji levo) in Adrijana Skok s partizanskim pozdravom

Obiskovalci so prišli od vsepov­sod, največ je bilo Bošnjakov, a tudi nekaj sto Slovencev, predvsem Primorcev, ki so raztegovali mehove harmonik in ubrano prepevali partizanske pesmi, da jih je bilo slišati daleč po Dolini herojev, ­kakor se imenuje Tjentište z okolico. Prišli so Titovi mladinci in mladinke, resda že malo v letih, a so s sabo pripeljali tudi veliko mladih ljudi, ki se z nostalgijo spominjajo nekdanje skupne države bratstva in enotnosti, čeprav je sploh niso doživeli. Med njimi je bil tudi Ahmed Kovačević iz Zenice, mladenič, star 24 let, ki spoštuje NOB in občuti veliko spoštovanje do nekdanje Jugoslavije. »Nočem govoriti o nekdanji državi, moja domovina je še zmeraj tista od Vardarja do Triglava. Prav je, da se tudi mladi spominjamo težkih, a tudi slavnih dni. Všeč mi je, da so prišli ljudje z vseh koncev. Multietničnost moramo spoštovati in negovati. Všeč so mi običaji vseh naših narodov. Tako so me vzgojili in tako bom vzgajal svoje otroke,« je sklenil misel mladi Zeničan.

Številne delegacije so na kostnico padlih borcev položile cvetje in vence. Fotografije Bojan Rajšek

Milica Fajt iz Sežane je Dolino herojev obiskala prvič. Dejala je, da ji gre na jok, ko občuti vso to silno hrabrost mladih ljudi, ki so takrat dali življenje za ­svobodo. Glavni krivec za to, da se je ­manifestacije v Tjentištu sploh udeležila, je prebujanje fašizma, pri njej pa se je, kot odgovor na sile zla, prebudil antifašizem. »Naši predniki so se borili za svobodo in žalostno je, da fašizem spet dviga glavo. Če bo treba, ga bomo ustavili s skupnimi močmi in z vsemi sredstvi,« je someščanko dopolnila Adrijana Skok. Stojan Kuret iz Postojne je prepričan, da zdaj živimo v času, kot so ga naši predniki živeli pred drugo svetovno vojno, ko sta dobili krila mračni ideologiji: nacizem in fašizem.

Računajte na nas

V Tjentištu so leta 1971 postavili spominski park in spomenik približno 7500 padlim borcem na Sutjeski, štiri leta zatem so odprli še spominski muzej. To območje pod vršaci Zelengore in ob reki Sutjeski je kultno jugoslovansko mesto, dolina reke Sutjeske je bila razglašena za Dolino herojev. Bitka je postala pomemben del povojne mitologije, ki proslavlja samožrtvovanje, trpljenje in v danih razmerah skoraj neverjetno moralo partizanov, ki jo potrjujejo žive priče takratnega dogajanja. Nekdanja Titova borca Ivo Karamatić iz Ploč in Petar Perišić iz Igala sta premagala natanko 231 stopnic, speljanih v obliki kitare (nekoč so jih zgradile mladinske delovne brigade), da sta prispela do kostnice, v kateri so posmrtni ostanki njunega 3301 soborca. Perišić ni samo osebno poznal legendarnega komandanta Save Kovačevića, o katerem ljudje prepevajo pesmi, ampak je bil tudi njegov kurir, ki je ohranjal zvezo z vrhovnim štabom na čelu s Titom.

Za ubrano prepevanje partizanskih pesmi so poskrbeli članice in člani črnogorskega pevskega zbora KicPopHor iz Podgorice.

»Sava Kovačević je bil odličen človek, pravi tovariš, boljšega človeka in junaka nisem spoznal. Preden ga je zadela sovražnikova krogla, je zavpil: Moji junaki, na juriš! Tistega tragičnega dne sem imel drugo nalogo, zato takrat nisem bil zraven mojega Save,« je precej čustveno povedal Perišić, ki je bil borec Tretje divizije in je osebno poznal tudi Tita. Iz zdravstvenih razlogov se tokrat prireditve ni udeležil borec Druge dalmatinske udarne brigade Hrvoje Mimica, ki se je boril na območju Donjih Bar. Dalmatinci so takrat med ofenzivo izgubili dve tretjini borcev, a so Titu ponosno prenesli sporočilo, da naj računa nanje, kakor da so v popolni sestavi. Veliko let kasneje je srbski pevec Đorđe Balašević napisal pesem Računajte na nas, Ljubljanska skupina Pankrti pa je konec sedemdesetih let Balaševiću vrnila s svojo verzijo Računite z nami. Tudi ta pesem je takratnim komunistom šla v nos.

Neusmiljena zgodovina

Nekaj podrobnosti o bitki na Sut­jeski je razložil tržaški zgodovinar Jože Pirjevec. Med sovražnikovo ofenzivo se je Tito obnašal zelo hrabro, skrbel je za ranjence in ohranil mirno kri, a treba je povedati, je dejal Pirjevec, da ga je ofenziva presenetila, saj je bil prepričan, da so Nemci sprejeli njegovo ponudbo premirja (marčevski pogovori leta 1943), celo skupnega boja proti Anglo-Američanom, če bi se ti izkrcali v Dalmaciji. V določenem smislu ga je rešil Adolf Hitler, ki je odklonil sodelovanje z njim, česar Tito ni vedel.

Udeleženca bitke na Sutjeski Ivo Karamatić iz Ploč (na fotografiji levo) in Petar Perišić iz Igala med petjem pesmi o komandantu Savi. Foto Bojan Rajšek

V partizanski epopeji ima bitka na Sutjeski pomembno mesto, saj so takrat Anglo-Američani že načrtovali izkrcanje na Siciliji in so začeli zaradi tega ceniti partizanski boj. Do takrat so namreč podpirali četniškega vodjo Dražo Mihailovića, a ko so opazili, da se ta ne bori proti Nemcem in da celo sodeluje z Italijani, so se jim zdeli partizani vedno bolj zanimivi, čeprav so bili komunisti. Zadrževali so namreč vrsto sovražnikovih divizij na Balkanu, kar je bilo z zahodnega zornega kota spomladi 1943 še kako pomembno. Zato so poslali med partizane svoje prve misije, med njimi predvsem misijo Typical, ki je s padali pristala na Durmitorju in se znašla s Titom v obroču.

V spomin na bitko vseh bitk se je minulo soboto več tisoč ljudi udeležilo tradicionalne slovesnosti pod mogočnim spomenikom kiparja Miodraga Živkovića.   Foto Bojan Rajšek

Bill Deakin je takrat poročal predsedniku vojne vlade Združenega kraljestva Winstonu Churchillu, kako se partizani hrabro borijo. Churchill, ki je to že vedel, ker so Britanci s pomočjo stroja Enigma dnevno brali tajna poročila nemškega Wehrmachta, se je še bolj ogrel za partizane in sklenil, da jim bo pomagal. To je vplivalo tudi na Stalinov odnos do partizanskega gibanja. Sogovornik je potrdil, da je pes Luks Tita res rešil. Bomba ali granata, ki je eksplodirala, je z drobci ranila Deakina, ubila njegovega tovariša Stuarta in ubogega psa. Če se Luks ne bi zvalil na Titovo glavo kot vreča moke, slednji ne bi bil ranjen samo v roko.