Čeprav je Donald Trump svoj stalni naslov že predlani iz New Yorka prenesel na Mar-a-Lago na Floridi, se zdaj postavlja vprašanje, ali mu bodo v Palm Beachu to sploh dopustili. Po dogovoru z mestom iz leta 1993 namreč tu nihče ne sme stalno živeti. Člani lahko klub obiščejo le trikrat na leto, a obisk ne sme trajati več kot sedem dni. Trump je dogovor kršil že med predsedovanjem, ko je pogosto obiskoval ta floridski biser, od leta 1972 vpisan tudi v nacionalni register zgodovinskih krajev.



Vse skupaj je videti le kot nova epizoda v sagi med Trumpom in Palm Beachem, saj je Trump v navzkrižje z mestnimi oblastmi v preteklosti prišel že zaradi previsokega droga za zastavo, zaradi preletov letal, ki motijo njegove goste, sprl se je zaradi postavitve heliporta, za časa predsedovanja pa še zaradi postavitve pomola za čolne. Toda poznavalci menijo, da bo glede prebivanja vendarle dosegel dogovor.

Medtem ko je Trumpove hotele in podjetja pandemija koronavirusa močno prizadela, so se prihodki Mar-a-Laga lani povečali na 24,2 milijona, a povsem drugače se utegne poslovno končati letošnje leto. Po poročanju CNN so mnogi dozdajšnji lojalni člani kluba zapustili Mar-a-Lago, saj da ne želijo imeti nobenih povezav z nekdanjim predsednikom, številni nekdanji člani so tiho odšli, ko je Trump zapustil ovalno pisarno, Mar-a-Lago pa ni več tako zanimiv tudi zaradi pandemije, ki je ukinila ves zabavni program.



Nezadovoljstvo gostov se bo slej ko prej začelo kazati tudi v izkupičku. Ko je bil Trump še predsednik, je bilo mnogo ljudi pripravljenih plačati tudi do dvesto tisoč dolarjev za članarino v klubu, ki ima med drugim več kot 120 sob, šest teniških igrišč, igrišče za kriket ter za golf, fitnes center in od leta 2005 še več kot 1800 kvadratnih metrov veliko plesno dvorano Donalda J. Trumpa. Zdaj je tolikšna cena gotovo pod vprašanjem.
 

Tudi poroka z Melanio

Iz Mar-a-Laga, katerega del je namenjen le Trumpu in njegovi družini, preostali del pa je letovišče, ki je prejelo prestižno šestzvezdično diamantno nagrado, se kritiki pogosto norčujejo. Razglašajo ga za dolgočasnega, staromodnega in natrpanega s Trumpovimi zbirateljski kosi, med katerimi je menda mnogo ponaredkov.

Med najslavnejšimi obiskovalci – po sarkastičnih zapisih so tam vsi stari sto let – je na fotografijah iz različnih obdobij prepoznati med drugim ameriško boginjo gospodinjstva Martho Stewart, pevca Roda Stewarta, hollywoodskega igralca Sylvestra Stallona, zdaj že pokojnega Jeffreyja Epsteina in njegovo spremljevalko Ghislaine Maxwell ter seveda Trumpove otroke. Posestvo slovi po prirejanju slavnostnih pogostitev in porok, tu se je Donald Trump poročil s svojo tretjo ženo Melanijo Knavs, med gosti pa so bili med drugimi tudi tedanja senatorka Hillary Clinton in nekdanji predsednik Bill Clinton, manekenka Heidi Klum in nekdanji newyorški župan Rudy Giuliani, do nedavnega znan kot Trumpov osebni odvetnik.



Tu sta pop kralj Michael Jackson in Lisa Marie Presley pred sedemindvajsetimi leti preživela medene tedne, v zadnjem, predsedniškem obdobju pa so se tu mudili tudi visoki politični predstavniki; februarja 2017 japonski premier Šinzo Abe z ženo Akie Abe (leto zatem se je vrnil), aprila istega leta kitajski predsedniški par Xi Jinping in Peng Liyuan; v začetku lanskega marca je Trump na večerji gostil brazilskega predsednika Jaira Bolsonara. Ko se je pokazalo, da so bili člani brazilske delegacije okuženi z novim koronavirusom, so posestvo zaprli kar za 57 dni.



Toda zgodovina te razkošne, okoli osem hektarjev velike parcele na elitni lokaciji med jezerom Worth in Atlantskim oceanom, kar razkriva že ime Mar-a-Lago (Morje do jezera), sega skoraj stoletje v preteklost. Florida in njen najbolj prestižen del Palm Beach je bil v začetku 20. stoletja priljubljeno zimsko letovišče bogatih in pomembnih ameriških družin.

Član ene od njih, soustanovitelj slavne naftne družbe Standard Oil, Henry M. Flagler, je spodbudil tamkajšnji turistični razvoj pa tudi arhitekturno podobo v španskem neokolonialnem slogu, ki je ustrezal tako podnebju kot zgodovini tega območja. Leta 1884 je poslal mlada arhitekta Johna Carrerea in Thomasa Hastingsa za dve leti v Španijo, da bi zbrala vtise in ideje in se lotila načrtovanja njegovega prestižnega hotela Ponce de Leon Hotel v St. Augustinu. Flaglerjeva komisija je ustanovila še arhitekturno podjetje in vzpostavila slog, ki naj bi prevladoval na floridski letoviški arhitekturi.
 

Arhitekt, rojen na Dunaju, opremil notranjost

Najbolj znan arhitekt tega časa in sloga v Palm Beachu je postal Addison Mizner, ki je s kolegom Marionom Simsom Wyethom za bogate stranke zasnoval številne mediteranske vile s prostornimi sobanami, v katerih so pogosto prirejali razkošne zabave, in s terasami, ki so izkoriščale »zimsko« sonce. Marion Sims Wyeth je zasnoval tudi zunanjo podobo Mar-a-Laga, razkošne vile dedinje prehrambnega podjetja Postum (današnjega General Foodsa) Marjorie Merriweather Post, dunajski arhitekt Joseph Urban, ki je gradil tudi v Kairu, pa je še bolj bogato opremil notranjost.



Med drugim je angažiral uglednega dunajskega kiparja, profesorja Franza Barwiga in njegovega sina, ki sta skoraj tri leta modelirala in izdelovala izjemne skulpture, od papig in opic do mnogih drugih motivov. V hišo in okolico je vgrajenih približno 36.000 starih španskih ploščic iz zasebne zbirke iz 19. stoletja ter približno 20.000 strešnikov s Kube. Tudi 2200 kvadratnih metrov črno-belega marmorja je prišlo z neke palače s Kube.




 

S pozlačenimi pipami

Gradbena dela so se začela leta 1923, hišo pa je štiri leta gradilo kar 600 delavcev. Mar-a-Lago je bil tudi za standarde, ki so veljali v Palm Beachu, grandiozen: imel je med drugim 58 spalnic in 33 kopalnic s pozlačenimi elementi, saj je lastnica menda menila, da jih bo lažje čistiti. Vilo so med drugim krasili španske ploščice, italijanski marmor in beneška svila. Razkošna nepremičnina, obdana je bila z urejenimi zelenimi površinami, vključno z igriščem za golf in plažo, je lastnico na koncu stala sedem milijonov dolarjev (okoli 90 današnjih).

Marjorie Merriweather Post, ki se je v življenju štirikrat poročila in se ponašala z osupljivim nakitom, je slovela tudi kot filantropinja. Prirejala je mnoge dobrodelne dogodke, s katerimi je zbirala denar; denimo leta 1929 je v ta namen povabila cirkus pa tudi otroke iz revnih družin, da so si ogledali nastope. Leta 1944 je posestvo namenila vojnim veteranom za rehabilitacijo. Leta 1957 ga je odprla za ples mednarodnega Rdečega križa in ga mnogokrat ponovila.

Mar-a-Lago je sprva nameravala zapustiti zvezni državi Florida kot center za nadarjene učence, toda pristojni so se ustrašili visokih stroškov vzdrževanja. Leta 1968 si ga je zamislila kot zimsko Belo hišo. Tudi svoji posesti Hillwood v Washingtonu D. C. in Camp Topridge v Adirondacksu v zvezni državi New York je zapustila zveznim oblastem. Po njeni smrti leta 1973 – umrla je pri šestinosemdesetih letih – si je fundacija Post prizadevala uresničiti njeno željo po zimski Beli hiši, a leta 1981 je zvezna vlada zaradi visokih stroškov vzdrževanja in varnostnih razlogov Mar-a-Lago dokončno odklonila.

Tako je končal na trgu. Tri potencialne kupčije so padle v vodo, preden ga je leta 1985 za osem milijonov dolarjev (nekateri viri navajajo deset milijonov) kupil tedanji nepremičninski mogotec Donald Trump in ga desetletje uporabljal kot zasebno rezidenco, potem pa ga vzpostavil kot zasebni klub. In po treh desetletjih, ko je zaprisegel kot 45. ameriški predsednik, se je želja prvotne lastnice uresničila. Mar-a-Lago je za kratka obdobja zares postal zimska Bela hiša.