Tragedija Marie Callas

Jackie Kennedy, princesa Diana in Maria Callas niso le najbolj znane ženske v sodobni zgodovini, so tudi junakinje filmskih pripovedi čilskega režiserja Pabla Larraína. Slavno sopranistko grškega rodu je »prepoznal« v Angelini Jolie, katere fotografije v vlogi Marie Callas so prejšnji mesec obkrožile svet. V začetku prihodnjega meseca bi La Divina oziroma »operna biblija«, kakor je Mario Callas nekoč označil skladatelj in dirigent Leonard Bernstein, praznovala stoti rojstni dan.

Umrla je stara komaj 53 let, bilo je 16. septembra 1977 v Parizu. Tudi nov Larraínov film Maria, za katerega je Larraínov sodelavec že pri filmu Spencer Steven Knight napisal scenarij še pred najdaljšo, zdaj že končano stavko hollywoodskih ustvarjalcev, se bo osredotočil na »burno, lepo in tragično življenjsko zgodbo ene od največjih opernih div na svetu v njenih zadnjih dneh v Parizu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja«.

Kot je dejal Larraín, je pri tem filmu dobil priložnost združiti svoji najgloblji strasti, film in opero. To so bile težko pričakovane sanje. Da to lahko stori z umetnico, kot je Angelina Jolie, je sploh fascinantna priložnost, darilo. Tudi igralka v uradnih izjavah ni skrivala, da je režiser, ki ga je dolgo oboževala. Nalogo sprejema zelo resno zaradi življenja in zapuščine Marie Callas, dala bo vse od sebe, da bo kos izzivu, je napovedala. Tudi zanjo je priložnost, da o zgodbi Marie Callas pove več z Larraínom in ob scenariju Stevena Knighta, sanjska.

Paparaci so filmsko Mario med snemanjem v Parizu že ujeli; med drugim v črnem krznenem plašču, pa tudi v sivem z velikimi očali ter črnem plašču in rdečo ruto na glavi. Kostumografija temelji na originalnih oblačilih, ki jih je nosila Maria Callas, po posvetu z več organizacijami, ki si prizadevajo za pravice živali, tudi s Peto, za film ne bodo uporabili niti enega novega kosa krzna, temveč le vintage kose iz arhiva firenškega kostumografa Massima Cantinija Parrinija. Poleg Pariza bodo ustvarjalci filmske kamere postavili še v Grčiji, Budimpešti in Milanu. V filmu bodo nastopili tudi trije italijanski igralci, Alba Rohrwacher, Valeria Golino in Pierfrancesco Favino.

Kot Violeta iz Traviate

Enega od zadnjih opisov Marie Callas je, kot je mogoče brati v nekrologu iz Guardianovega arhiva, ob njeni nenadni smrti v drugi polovici sedemdesetih let podal umetniški vodja več glasbenih založb Michael Glotz, ki je operno zvezdnico videl kmalu potem, ko se je zaradi srčnega napada zgrudila v kopalnici in umrla v postelji. »To je bila podoba iz Traviate, kot jo je zapela in zaigrala leta 1956 v Scali,« je dejal. »Njen obraz nima niti ene gube. Videti je bilo, da samo počiva.«

V Atenah so konec minulega meseca odprli muzej, posvečen Marii Callas. Foto Louisa Gouliamaki/ Reuters

Rojena je bila kot Maria Anna Sofia Cecilia Kalogeropoulos grškima priseljencema v New Yorku. S petjem se je začela ukvarjati pri osmih letih. Njen oče je bil lekarnar, kljub govoricam, da se je rodila v Brooklynu, je trdila, da se spominja, kako so živeli nad očetovo lekarno na zgornjem Manhattnu, toda svojega otroštva nikoli ni opisala kot srečnega.

Bila je ljubosumna na starejšo sestro, ki je bila lepša in so jo starši favorizirali, toda tudi njena profesorica, slavna španska sopranistka Elvira de Hidalgo z atenskega konservatorija – v Atene se je družina vrnila pri njenih trinajstih letih, starši so se ločili pri njenih petnajstih –, je svojo nadarjeno učenko opisovala kot okroglo. S telesno težo je imela težave vse življenje, nekateri prijatelji so trdili, da je njena obsedenost s postavo in dietami pripomogla k njeni nenadni smrti.

Slavni skladatelj in dirigent Leonard Bernstein jo je označil za operno biblijo. FOTO: CBS/ wikimedia Commons

Že v najstniških letih je kazala izjemno voljo, hotela je peti tisto, kar je bilo najtežje, je razkrila Elvira de Hidalgo. V svoje petje je vložila toliko truda, moči in čustev, da je navduševala s prekrasno interpretacijo. Njen glas se je raztezal čez tri oktave, večkrat je ostala tudi povsem brez njega, a zapisi ob njenem dokončnem slovesu so ji priznavali predvsem, da je zanetila novo zanimanje za pozabljene opere 19. stoletja, za dela Bellinija, Donizettija in Rossinija, ki so bila pevsko težavna in glasbeno preveč nezanimiva, da bi jih bilo vredno obuditi, so pou­darili v NYT.

Slovela je kot temperamentna osebnost, velikokrat se je zapletla v težave, tudi spore z opernimi hišami. Leta 1959 je v intervjuju za revijo Life dejala, da je zanjo glasbena umetnost veličastna in ne more prenesti, da se z njo ravna zanikrno. »Če je spoštovana in če so spoštovani umetniki, ki ji služijo, bom trdo delala in vedno dala vse od sebe ... Nočem pa, da me povezujejo s slabo uprizoritvijo, okusom, dirigiranjem ali petjem.«

Leta 1941 je uradno debitirala v atenski operni hiši, ob koncu druge svetovne vojne se je vrnila v New York, kjer je opravila avdicijo za Metropolitansko opero, vendar je zavrnila ponudbi za naslovni vlogi v Puccinijevi Madami Butterfly in v edini Beethovnovi operi Fidelio. Prvo, ker je bila predebela, drugo, ker se ji je zdela opera v angleščini tako neumna, da je nihče ne bi vzel resno.

V karieri je nastopala po vsem svetu, od Benetk, Verone in Milana do Južne Amerike, Mehike, Londona, Dunaja, Lizbone, Chicaga in San Francisca, bila je tako Violeta iz Traviate kot prav tako Verdijeva Aida, Puccinijeva Turandot, Bellinijeva Norma, Ponchiellijeva Giaconda in Wagnerjeva Izolda, v Pasolinijevem filmu po Evripidovi Medeji iz leta 1969 pa je nastopila v svoji edini dramski vlogi. Kot njena največja tekmica, zlasti v milanski Scali, je slovela Renata Tebaldi.

Ljubezen veliko boljša, ko nisi poročen

Desetletje je bila poročena s skoraj trideset let starejšim italijanskim podjetnikom Giovannijem Battisto Meneghinijem, strani rumenega tiska je polnila predvsem zaradi burnega razmerja z grškim ladjarjem Aristotelom Onassisom, z njim naj bi v začetku njunega razmerja leta 1960 imela sina, ki naj bi dan po porodu umrl. Kakorkoli že, Onassis se je leta 1968 poročil z vdovo ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja Jackie, a naj bi razmerje z Mario Callas nadaljeval tudi po tem. Dejala je, da je »ljubezen veliko boljša, ko nisi poročen«, in trdila, da je poroko z Jackie sprejela po svoje.

Maria Callas in Aristoteles Onassis FOTO: Fotodokumentacija Dela

Njen uradni zadnji nastop naj bi bila vloga Tosce v Kraljevi operni hiši 5. julija 1965, a je tudi zatem še nastopala. Leta 1973 sta se s prijateljem tenoristom Giuseppejem di Stefanom podala na svetovno turnejo, ki sta jo končala februarja 1974 v newyorški dvorani Carnegie Hall.

Čeprav so kritiki priznali, da je od njenega glasu ostalo bolj malo, je bilo občinstvo navdušeno. Vprašanje pa je, kako navdušeno bo občinstvo nad Larraínovo interpretacijo. Sodeč po filmih Jackie in Spencer, ki sta sicer Natalie Portman in Kristen Stewart prinesla nominaciji za oskarja za najboljši igralki, bi to lahko bila še ena mučna, dolgovezna tragična filmska pripoved.