Titanik severnega Jadrana še zmeraj buri domišljijo

V nedeljo bo minilo natanko 80 let od potopitve velike potniške ladje Rex med Izolo in Koprom. Ob jubileju je izolski center za kulturo, šport in prireditve na pobudo filatelista Gorazda­ Budala predstavil spominsko razgled­nico, znamko in priložnostni žig, majhno­ razstavo v Kulturnem domu Izola in monografijo Rex, mit iz plitvine,­ ki jo je lani izdal Pomorski muzej Piran.

V izolskem kulturnem domu so predstavili razglednico in znamko filatelista Gorazda Budala. Gre za razglednico, ki so jo po predlogi avtorja Alda Brovaroneja izdelali ob 65. obletnici splovitve Rexa v Italiji. Foto Boris Šuligoj

Nemška vojska je ladjo Rex odvlekla pred Koper 5. septembra zjutraj. Pripeljali so jo v plitvi del morja, le kakih 200 metrov od obale, saj so računali, da se ob pričakovanem napadu nanjo v plitvini ne bo potopila in jo bodo pozneje lažje rešili. Zavezniška letala (britanskega in južnoafriškega letalstva) so 8. septembra priletela z letališča Falconaro pri Anconi in izvedla prvi napad ob 11.34, popoldne pa so se vrnila in ladjo dotolkla.

Nanjo so izstrelili 123 raket in 7200 nabojev. Popoldne se je Rex prevrnil na bok in potem gorel še osem dni. Poveljnik letalske enote je v poročilu navedel, da je bila to največja ladja, ki je bila potopljena z neposrednim letalskim napadom v katerikoli vojni. Piloti so predvideli tvegano letalsko akcijo. Obstajala je velika verjetnost, da se ne bodo vrnili, saj so pričakovali odpor nemških protiletalskih enot. Toda na veliko presenečenje so se vsa letala vrnila v oporišča. So pa vodilno letalo iz tega napada Nemci zadeli ob naslednjem napadu na križarko v Trstu, moralo je zasilno pristati pred savudrijskim svetilnikom in je tam še danes, 33 metrov globoko na morskem dnu.

Ladja Rex je več kot teden dni gorela pred Koprom. Foto Maurizio Eliseo

Tudi biser tehnološke odličnosti

Zgodbo o Rexu je oživil režiser Federico Fellini v filmu Amarcord iz leta 1973. Tragične usode ladij vedno zaznamujejo čas, v katerem tako ali drugače izstopajo. Rex je bil na več načinov posebna in kontroverzna ladja. Ne samo zato, ker je bil le pol metra krajši od Titanika. V kolektivnem spominu Istre in dela Italije ostaja nekakšen »Titanik severnega Jadrana«, ki z leti buri domišljijo in zbuja zanimanje javnosti.

Vršilec dolžnosti direktorja Pomorskega muzeja Piran Franco Juri je včeraj dejal, da se kontroverznost spomina na ladjo Rex kaže na različne načine. »Potopljena velika ladja priča predvsem o nesmiselnosti vojn, a tudi o diktatorskem režimu, ki se je hotel s takšno pomorsko velikanko dokazati kot uspešen in učinkovit vladar. Hkrati je njegov fašistični režim tlačil in uničeval narode v italijanskih kolonijah in na okupiranih ozemljih, kot denimo v Sloveniji. Toda veliko ljudi ladje ne jemlje le kot simbol fašizma, ampak tudi kot biser pomorske tehnološke, ladjedelske in dizajnerske odličnosti, ki je ne smemo pozabiti,« pravi Juri.

Ladjo so splovili 1. avgusta 1931 v Genovi, bila je le malo krajša od nesrečno potopljene Coste Concordie, vendar je bila bistveno hitrejša od Titanika ali Concordie, saj je premogla 140.000 konjskih sil. Leta 1933 je preplula Atlantik v 4 dneh, 13 urah in 58 minutah, kot prva italijanska osvojila modri trak in ga nosila do leta 1935. Tudi z Rexom je v obetavno ameriško življenje odplulo veliko tedaj osiromašenih prebivalcev Evrope (tudi Slovenije). Pred fašističnimi škornji so bežali tudi evropski Judje.

Kot je povedal arheolog Andrej Gaspari, je v morju na globini med 12 in 20 metri še 80 let po potopitvi mogoče jasno videti do pet metrov globok odtis potopljene ladje. Potopljeni Rex je bil decembra 2005 vpisan v register nepremične kulturne dediščine ministrstva za kulturo in je od leta 2009 zavarovan kot arheološko najdišče.

Čeprav so z ladje odpeljali vse, kar je bilo vrednega, in se mnogi postavljajo s številnimi zanimivimi fragmenti ladje, je pod muljem ohranjenih še od 20 do 30 odstotkov ladje. Gaspari je za izolski zavod za spodbujanje podjetništva in razvojne projekte že izdelal zamisel o organiziranosti in delovanju arheološkega parka na tem mestu, vendar se lokalni skupnosti počasi odločata, kako urediti spominski center ali (in) podvodni arheološki park.