Tarino vesolje

Če desetletni deklici poveš, da bodo čez sedem let v vesolje izstrelili satelit z njenim imenom, si to časovno razdaljo najbrž podobno težko predstavlja kot razsežnosti samega vesolja. Toda danes je vendarle prišel trenutek, ko so satelit navigacijskega sistema Galileo, poimenovan po Tari Keber, poslali v vesolje. Tara je zdaj dijakinja šentviške gimnazije, obetavna mlada atletinja in še vedno članica taborniškega rodu Beli bober.

Tara Keber je bila v času izstrelitve štirih satelitov daleč od Francoske Gvajane – na taboru v Ribnem pri Bledu, sicer povezana s svetom, ki ga obvladuje tudi navigacijski sistem Galileo, a hkrati daleč od njega. Pogovor z njo je tu in tam prekinjala slaba povezava, kljub temu pa je bilo po glasu mogoče sklepati, da je zrasla v resno dekle, osredotočeno na cilj.

To je pravzaprav bilo jasno že na začetku leta 2012, ko se je razvedelo, da je učenka osnovne šole Kašelj iz Ljubljane tista, po kateri bo poimenovan eden od satelitov iz sistema Galileo. Na natečaj, ki je potekal v 27 članicah Evropske unije, je prispelo 440 risb iz Slovenije. Tarino stvaritev z naslovom Vesolje ka-BUM je kot najboljšo po več krogih odločanja izbrala nacionalna žirija. Svetlolasa deklica je že takrat povedala, da je bila nad odločitvijo presenečena, kajti umetnost ni njena najmočnejša stran, bistveno bolje ji gre pri športu.
 

Rada gleda zvezde

Natečaja se še vedno dobro spominja. »Pri likovnem pouku so nam povedali, da bomo ustvarjali na temo vesolja in vesoljskih plovil. Jaz sem si izbrala tehniko praskanja,« pravi. Nastala je risba, na kateri sta upodobljena planet in satelit. Da bo eden nekoč poimenovan po njej, je dojela šele, ko se je pogovarjala z novinarji. »Bila sem vesela, ker je res nekaj posebnega, če satelit nosi tvoje ime.« Ko je izvedela, da ga bodo izstrelili čez sedem let, se ji je to res zdelo zelo daleč, zato je vmes kar malo odmislila vse skupaj, lani pa so se spet oglasili prvi novinarji in jo spomnili, da se zdavnaj napovedani dan bliža.

Bolj zavzeto je to spremljala njena mama Karin Keber; ko se je približeval čas napovedane izstrelitve, je pisala celo na evropsko vesoljsko agencijo, da bi izvedela natančen datum. Odgovora ni dobila, dokler se ji niso oglasili iz predstavništva evropske komisije pri nas. Zdaj je na počitnicah na Češkem in zjutraj še ni vedela natančne ure izstrelitve, a je iz njenega glasu kljub temu velo navdušenje: »Prečudovito se mi zdi, da je satelit poimenovan po Tari!«

Tara v Ribnem izstrelitve kajpada ne more spremljati, tudi z mislimi je bila bolj pri udeležencih tabora rodu Beli bober, ki mu pripada že od prvega razreda. Na začetku osnovne šole se je zaprisegla tudi športu. Ali kakor prostodušno pove: »Ko sem ugotovila, da lahko hitro tečem, sem začela opuščati druge dejavnosti.« Teh pa ni bilo malo, kajti pred sedmimi leti je – poleg tega, da je dvakrat na teden trenirala na atletskem stadionu – plesala hiphop in jazz balet, igrala bejzbol, odbojko in hokej v telovadnici, obiskovala vse mogoče krožke. Le z umetnostjo se, razen pri likovnem pouku, ni prav veliko ukvarjala. Niti z vesoljem, pa čeprav zelo rada gleda zvezde, kakor doda.


 

Ljubezen do matematike

Atletika – njena disciplina je tek na sto metrov z ovirami – je kljub vsestranskosti dijakinje zlagoma zapolnila ves njen prosti čas, samo tabornikom se ni odpovedala. Na tokratnem taboru nastopa v vlogi pomočnice vodnika; bila bi tudi vodnica – če bi imela čas, kakor sva znova prišli do atletike. V enajstih letih je večkrat postala državna prvakinja v svoji disciplini, nastopila je tudi na evropskem prvenstvu za mlajše mladince in na olimpijskem festivalu evropske mladine, našteje nekaj svojih rezulatov. Obiskuje športni oddelek gimnazije in tudi pri nadaljnjem izobraževanju kroji njene načrte atletika: »Vse bo odvisno od športnih dosežkov.« Vsekakor pa jo bolj privlači naravoslovje, že od nekdaj ima rada matematiko. Kdo ve, morda jo to kdaj pripelje do raziskovanja vesolja. A za zdaj, je bilo mogoče sklepati iz njenih besed, se poglablja predvsem v razsežnosti svojega lastnega vesolja.